težave pri učenju….

Lepo pozdravljeni,

Stara sem 27 let in ze 4 leta pavziram na FF. Pred dnevi mi je končno uspelo narediti zadnji izpit, ki je pogoj za 4. letnik (s tem, da sem ga delala 3 leta). Največji vzrok je bil strah pred neuspehom. Če sem padla pisno, sem bila vesela, da mi ne bo treba na ustnega ipd. Pred pol leta sem spoznala fanta, s katerim sva postala par. Šele po nekaj mesecih sem mu priznala, da nisem absolventka in da imam probleme – mislila sem, da me bo pustil, saj je sam pri 28. letih že magistriral. Toda ne, pomagal mi je in zdaj sem v pol leta uspela opravit 7 izpitov in med njimi tudi tistega, ki me je hudo “pestil”. Strah me je bilo kateregakoli izpita, sicer se je strah potem z vsakim izpitom “zredčil”, toda vseeno je še vedno obstajal. Najhujše je bilo z ustnimi izpiti, ker se je treba soočiti s profesorjem. Velike probleme sem imela /imam tudi s koncentracijo. Kako bi si lahko pomagala? V čem je vzrok teh mojih težav? Do konca imam se 6 izpitov (nekaj izpitov sem opravljala že za naslednji letnik), začela sem tudi tečt in ugotovila, da mi to pomaga premagati najhujše psihične napetosti. V teh 4 letih sem se tudi zredila za 20 kg, želodca mi še ni uspelo ukrotiti – je pa vse skupaj povezano z živčnostjo pred izpiti, čeprav mi tudi zdaj, ko sem z izpiti do septembra opravila, hrana kar diši. Bi mogoče bilo dobro, da grem do psihoterapevta/psihiatra, da ne bom zabredla še huje? Po pravici povedano s sabo nisem zadovoljna – niti z zunanjostjo. Muči me tudi depresija – čeprav upam, da bo teh napadov zdaj manj. Mislila sem, da bom, ko bom opravila izpit, skakala do stropa, pa veselja ni bilo toliko, kot sem mislila – prof. mi je rekla, da to ni za pozitivno, ampak ker sem dobro pisala, mi bo dala 7. Nisem pa tudi na splošno z ničemer zadovoljna. Tudi pri fantu, ki vem, da me ima rad, vedno najdem kakšno napako in potem razmišljam, če bom lahko sploh se z njim, ker ima toliko napak….Baje se tudi preveč obremenjujem in preveč razmišljam. Svetujte mi, kaj naj naredim sama s sabo!

Hvala in lp.

Pozdravljeni!

Kot najprej bi vas radi opozorili, da se osredotočite na to kar ste do sedaj že naredili, saj ste začeli prav uspešno premagovati nekatere svoje vzorce (v pol leta ste naredili kar 7 izpitov in med njimi enega najtežjih!začeli ste skrbeti zase – tečete!). Da ob tem niste bili tako veseli kot ste pričakovali je nekako normalno, ker imate pri sebi višji cilj in ste takrat pri sebi verjetno razmišljali kaj v smeri: ah, saj to nič nič takšnega, saj to bi morala že prej narediti. O sebi razmišljate kot o neuspešni, ne znate se sprejeti kot zmagovalko, čeprav je ta vaš napredek preprosto enkraten. Ne upate si privoščiti biti srečna, zato tudi pri fantu (ki vam je več kot očitno dal veliko moči in energije, da ste lahko naredili tako velik korak) iščete napake. Normalno pa je, da ima tudi on svoje napake, tako kot jih ima vsakdo in utopično je pričakovati, da boste kdaj našli koga brez napak. Izredno ste kritični do sebe in žal tudi do drugih, tako da močno težite k perfekcionizmu. Zato se bojite uspeha in kar sami rinete nazaj v iste vzorce, v iste tirnice, čeprav ste jih že prerasli. Včasih je lažje biti neuspešen, ker napredek pomeni sprejemanje odgovornosti. Človek vidi, da je sposoben, da nima več opravičil za izogibanje. Na drugi strani pa vidi, da je v mnogočem povprečen in da je zgolj malo stvari, področij kjer je morebiti lahko nadpovprečen. Ali pa bi bili zase uspešni, samo če bi vse naredili optimalno, da bi npr. tudi na ustnemu izpitu morali vedeti vse, da ne bi dobili ‘samo’ 7. Sicer pa je popolnoma običajno, da ste na ustnem izpitu bolj anskiozni, saj ste takrat bolj izpostavljeni. Ampak že sami ste dognali, da se z vsakim opravljenim izpitom vaš strah zmanjša in podobno se bo dogajalo tudi pri ustnih izpitih. Pri tem pa je dobro, da poskušate imeti sami kar največ nadzora, npr. s tem, da se poskušate čim več naučiti (še posebno pri težjih izpitih).

Kar se pa tiče hrane: kot kaže ima pri vas ‘efekt zapolnjevanja praznine’. Ko se boste začeli sprejemati takšno kot ste, ko boste zadovoljni tudi z majhnimi koraki, ki jih delate in se boste imela zaradi tega rada in se boste spoštovala, takrat se boste čutila tudi bolj izpolnjenja, cela. Vse je odvisno samo od vas, s katere strani želite gledati na svoje življenje: s takšne, kjer boste vedno znova našli luknje in nepopolnosti v svojem življenju ali s takšne, kjer boste znali videti in spoštovati vsak še tako majhen napredek. Kajti, če smo iskreni, vsi lahko najdemu v svojem življenju cel kup stvari, ki bi jih lahko naredili bolje, za katere bi želeli, da bi bile drugačne… Odvisno je samo, ali se fiksiramo na to, kako imamo slabo življenje zaradi tega ali pa se odločimo videti tudi tiste dobre stvari ter se s pomočjo teh potrudimo, da gremo naprej in morda nam enkrat celo uspe izboljšati tudi kakšno tistih slabših stvari, področij.
In vi imate ob sebi partnerja, ki vam je očitno v veliko oporo in vas spoštuje ter vas ima rad. Imate pa tudi sebe, svojo moč, s katero ste naredlil že velike korake naprej. Zato pojdite po isti poti še naprej in ne se ozirati nazaj, kajti svojo preteklost, stare vzorce ste že prerasli, ne spustite se nazaj v njihov krog.

Pogumno!

Maja in Špela, Šent.