Težave pri navezovanju stikov
Zdravo, sem M 27 in sem se zdaj v drugi polovici dvajsetih začenjal zavedat, da nimam prijateljev in da imam težave pri navezovanju nekih “meaningful” stikov z drugimi osebami, s katerimi bi se lahko potencialno spoprijateljil. Manjka mi torej malo več rednega socialnega življenja in opažam, da se počutim osamljenega.
Nisem sramežljiv ali pa nezgovoren, le ob kontaktu imam težavo, da ne znam peljat pogovora, se morda povezat z osebo, resnično prisluhnit in kaj pametnega nazaj povedat.
V družbi delujem avtentično le takrat ko poznam ljudi okrog sebe, sicer pa raje zadržim kakšen stavek zase ali pa premlevam kaj bi lahko doprinesel debati. In če se navežem na družbo moram omenit še to, da se s tem kakšnega novega prijatelja precej težko dobiti, ker nekako ne “klikneš”, čeprav se mi zdi druga oseba super.
Je pa tako, da nič ne pijem ali kadim in tudi ne uživam v družabnih dogodkih, ker je čisto povsod alkohol prisoten. Se pa rad ukvarjam s športi in je vsaj to lahko neko izhodišče.
Če je še kdo tak, prosim delite svoje izkušnje, se počutite osamljeno?
Živjo verjemi veliko je takih. Tudi pri meni je tako. Sicer imam prijatelje samo se mi zdi da je vse površinsko niso za resne teme ali pa te debelo gledajo ko začneš neki resnega govorit. Ko pa začneš govor (obirati) tisti je tak pa tak pa začnejo teči goreči govori. Meni se pa tega neda, rajši sem pol sama.
Hm. Zelo na splošno. Med nekaterimi ljudmi se pač ne najdemo. In to je ok. Ali pa njim nismo zanimivi, dovolj dobri itd. Jaz sledim temu in poberi, če ti kaj zveni logično: Bodi pristen in imej integriteto (bodi ti, brez maske, imej hrbtenico, ne se strinjat, če se v resnici ne. To ne pomeni, da vsem poveš vse v glavo, ampak, da kar narediš/poveš, je pristno, tudi umik), ne hrepenet preveč po odnosih, ker boš razočaran, če jih loviš … sprosti se, ne lezi v rit, da bi mel ljudi okoli sebe. Če si tak kot si, boš našel sebi podobne ljudi. Predvsem pa ne izgubi sebe. Bolj kot se ti j* (nisi navezan, nisi odvisen od drugih), bolj boš ti ti. Tisti, ki se nočejo družit s tabo. F* them. Odkar mi je vseeno, kdo ostane in kdo ne, so vsi odnosi lažji, pogovori sproščeni. Poleg tega, literature o odnosih je polno. Splošno je fajn, če delaš na samozavedanju, odprtosti, samokritičnosti v smislu (kaj pa če se motim), empatiji, in ne loviš dopamin hitov (v odnosih so to trači, opravljanje, stalni sarkazem …). Niso vsi pogovori meaningful. In ne moreš met z vsemi imet meaningful vezi, vsaj če si v službi in imaš sodelavce/stranke/nadrejene/podrejene.
Jaz sam pri sebi razmišljam npr. kdo je prijatelj. Najprej človek. Mu je mar, ni na voljo 24/7, ampak si vzame čas, me poskuša razumet, odprt, konstruktiven, preprost … mogoče pomisli, kakšen bi bil ti kot prijatelj do nekoga. Kaj si želiš v odnosih … najpomembnejše pa zame … komunikacija in še enkrat komunikacija. Brez pričakovanja branja misli, drugi bi moral vedet itd. Na hitro je to to.
Mogoče za konec. Sprašuj se. Veliko. Kdo sem, kdo želim biti, kakšne odnose želim, kakšni so moji predsodki, travme/obrambni mehanizmi, kako se počutim. Če dobro poznaš sebe, boš lažje našel prijatelje in z njimi učinkovito komuniciral.