težave na težave

Pozdravljeni. Tudi na vas se obračam s prošnjo za kakršenkoli nasvet glede moje težave, ki izvira že v mojem ranem otroštvu in je zdaj pri mojih tridesetih zopet udarila na površje…Kopirala vam bom kar post, ki sem ga pustila na sosednjem forumu…

Drage punce, če vam je, si prosim vzamite nekaj časa, pozorno preberite moje pisanje in mi svetujte. Že večkrat ste mi pomagale pri težavah z mojo punčko. Ne zamerite ker se ne bom podpisala s pravim imenom, ne bi rada da gredo moje težave tako odkrito v javnost. Čeprav me boste tiste, ki me poznate malo bolje, vseeno spoznale.
Rada bi rešila svoje probleme še preden se bo moja punčka začela zavedati, da je mama čisto živčna, skoraj prava razvalina. Se razume da se pred njo skrivam, ko sem takšna, ampak ko bo malo večja bo vseeno začutila. Danes mi pomaga, če se stisnem k njej, to me pomiri ko imam zopet krizo. Včasih cele ure hodiva tesno objeti, se pogovarjava, pleševa. Tako se pomirim. Bojim pa se, da čuti mojo napetost.
Sama svoje celo življenje nisem čutila tiste taprave ljubezni. To poskušam pri nas napraviti bolje, pa se bojim da je vse skupaj še slabše. Od kar pomnim je bilo pri nas doma samo kreganje, pijača, gradila se je hiša, mama hodila v večerno šolo, oče po gostilnah, ko se mama naveliča sledi ločitev, cirkusi po sodišču, ko se vse malo uredi mama zboli, takrat se odpovem svojemu življenju in skrbim za njo, doštudiram, mama umre, ostanem sama, tudi v ljubezni se nisem mogla znajti, z očetom nobenih stikov. Za vse probleme se nikoli nisem znala odpreti komurkoli, vedno sem kuhala vse v sebi, nikoli ni bilo nikogar ki bi se vsedel z mano in tako dolgo vrtal v mene, da bi se odprla, ni bilo časa za mene. A si lahko predstavljate koliko stvari se je do danes nabralo v meni?
Danes sem se začela zavedati da imam problem. Imam fanta, ki mi kaže kako rad me ima, ampak ko sem v krizi gre vse mimo mene. Prav smili se mi, ko ga odrinjam od sebe. Vedno najdem kak vzrok, da ga lahko okregam brez pravega razloga, da ga lahko odrinem. Seveda mi je potem žal. Ampak nimam toliko moči, da bi se mu opravičila. On takrat molči, počaka da se pomirim, mene pa to še bolj razžalosti in zopet iščem napake, da se bom lahko zdirala. Ali pa sem zopet tiho.
Tako dober je z mano, vedno znova si rečem da ne smem biti taka, ker mu bo počasi dovolj. Komu pa ne bi bilo?
Ne razumem, da se ne morem spraviti v normalno stanje, da vse skupaj znova udarja ven, čeprav živiva sama, imava hišo z majhnim vrtom, malo punčko, najino ljubezen. Jaz pa takšna.
Tudi pri delu sem bila vedno sama. Opravljala sem tudi moška dela. In danes ko pride do stanja, da je potrebno postoriti več stvari, me zagrabi panika, vse bi najraje naredila naenkrat, potem sem še bolj živčna, čeprav mi on vedno pomaga in potem vidim, da sem zopet brezveze paničarila. Ko sem zopet taka, tudi ne zna prijeti nobene stvari prav, vedno mi kaj ne paše.
Potem je tu še moja ljubosumnost. Brez razloga, kajti tudi fant komaj čaka da pride domov, veliko smo skupaj. Ampak ko gre v trgovino, če ga ni doma takrat ko si jaz zamislim, sem že nasajena, zopet gledam s tistim strašnim pogledom, češ, kje za vraga pa je hodil.
V krizi sem, vem. In ne vem kako se naj lotim vsega, da bi rešila ta moj problem. Zavedam se, da je moj fant zlat, da sploh vztraja z mano. Vsega se zdaj v tem trenutku zavedam. Rečem si, da se bom poboljšala, da mu bom dala več svobode, ga poslala na kakšno tekmo. Ampak kaj, ko ga pol urce ne bo z mano, bom že panična, ko bo prišel domov bom zopet našla nekaj…
Punce, povejte mi čisto odkrito, vsak nasvet bo dobrodošel. Kako se naj pomirim, se poboljšam?

Tole je ta moj post, naj povem da me je kakšne zdravniške pomoči strah, da pa sama vztrajam kakšen teden, ko je stanje boljše, potem pa zopet bum in sem že zopet na tleh. Hvala za pomoč

Obupana!

Kar sem razbrala iz vašega prispevka je ambivalenten odnos do ljubezni. Obenem si je obupno želite, po drugi strani pa se je bojite. Res ste imeli v otroštvu in mladosti precej slabe izkušnje, iz katerih pa ste se dobro izmazali. Ljudje, ki že od malega skrbijo zase in še za koga drugega so bolj zaprti in ponavadi jim je težko spuščati druge ljudi blizu. Vi pa ste imeli še slabo izkušnjo z ljubljenimi – oče je po ločitvi odšel, mati pa zbolela in umrla (tudi odšla, čeprav ne prostovoljno). Razumljivo je, da se bojite ljubiti in biti ljubljena, saj se verjetno nekje globoko bojite, da bi spet ostali sami. Vedeti morate, da je vaša nova družina drugačna. Glejte v sedanjost in prihodnost, otroštvo pa pustite tam kjer je. Sprijaznite se s svojim otroštvom in bodite ponosni na to, kako močni ste bili. Sedaj imate lepo življenje. Ljubečega fanta in hčerkico. Oba vas imata rada in tudi vi ju imate radi. Ko boste sprejeli to dejstvo in si pustili čutiti ljubezen svojega fanta in deklice, vam bo lažje. Tudi ljubosumje bo prešlo. Ko vam bo zelo težko si ponavljajte, da vas ima družina rada in da imate vi radi svojo družino. Mislim, da se boste sčasoma dovolj sprostili in boste lahko vašo veliko ljubezen kazali na tak način kot želite vi. Potrebujete pa čas, tega se ne da doseči čez noč.

Izkoristiti morate kar vam ponuja življenje. Imate ljubezen, ki je za večino ljudi najpomembnejša v življenju. Dovolite si biti ljubljeni. Nihče ne ve, kaj nam prinaša jutrišnji dan, zato moramo izkoristiti vsakega posebej, da nam kdaj kasneje ne bo žal.

Vašo napetost in živčnost poskušajte sproščati s športom, sprehodom ali čem drugim, kar vas sprošča. Ne pozabite si vsak dan vzeti nekaj časa popolnoma zase!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Iz vašega opisa je razvidno, da ste v veliki stiski. Že to, da ste opazili, da imate problem in da ga znate tudi opisati, je dober znak in pomemben korak. Skrbi vas to, da kljub temu, da se zavedate svojih neustreznih reakcij, le teh ne zmorete kontrolrati.
Menim, da je ravno kontrola vaš osrednji problem. Težave imate pri kontroli same sebe, zato poskušate kontrolirati svojo okolico (fanta, otoka…). To pa je navadno zelo naporno, zamudno in vzame veliko energije. Posledično se pojavi tudi težava z zaupanjem, saj oseba, ki sama sebe ne zmore ustrezno kontrolirati, zgubi občutek zaupanja vase in sčasoma seveda tudi v svoje okolje. Pojavi se začaran krog: vedno več in več usmerjanja in kontroliranja okolja, manj ukvarjanja in posvečanja časa samemu sebi ter vedno večji občutek negotovosti, neuspešnosti in nemirnosti.
Svetujem vam, da poskusite to prekiniti in da se usmerite predvsem nase. Brez zunanje pomoči, je to kar zapleten proces in zahteva veliko samodiscipline, samoopazovanja in analiziranja lastnih doživljanj, čustev, misli.
Proces vzpostavljanja kontrole se na začetku usmeri v kontroliranje lastnega telesa in vedenja. Naučiti se je potrebno določenih tehnik sproščanja, katerih namen je, da se jih uporabi v kritičnih, napetih trenutkih in vam pomagajo, da se takrat znate sprostiti in vzpostaviti kontrolo nad lastnim vedenjem.
Ne vem, koliko ste seznanjeni s tehnikami sproščanja, obstajajo razne oblike, najbolj priljubljena in enostavana je tehnika dihanja s trebušno prepono, pa mogoče progresivna mišična relaksacija… Literaturo na temo sproščanja boste lahko našla v vsaki knjiznici. Priporočam vam, da se dobro naučite kakšno tehniko sproščanja, ki vam bo ustrezala, jo natančno trenirate in jo potem uporabite v situaciji, ko boste začutila da ste nemirna, da vam stvari uhajajo iz rok, da čutite napetost in jezo. Vztrajajte tako dolgo, da napetost popusti. Tako se boste naučila obvladovati samo sebe in svoja čustva, kar vam bo dalo večji občutek zaupanja in gotovosti vase.
Veliko uspeha in lep pozdrav.