težave?
Tudi sama imam eno zadevo katero ne morem rešiti kar tako brez posveta, ker pa se nimam na koga obrniti bom povprašala vas. Stara sem 25 let, s fantom pa sva skupaj že 6 let. Uredila sva si stanovanje pri njemu doma. Z njegovimi starši, z bodočo taščo in tastom, se odlično razumemo, vendar pa je tu ena druga težava. Jaz prihajam iz mesta, on pa ima doma veliko kmetijo. Ne bom rekla, da nisem vajena dela in da ne delam rada, vendar pa je zame to popolnoma nov način življenja. Poleg tega se sicer s fantom dobro razumeva, vendar jaz po tolikem času ne ločim več ali je to še ljubezen ali je navajenost enega na drugega. Verjetno boste vprašali zakaj sem napisala, da se samo dobro razumeva; po karakterju sva si zelo podobna, on je trmast jaz pa še bolj, popusti pa noben, oz. po navadi jaz. Drugače je pa on po drugi strani popolnoma drugačen kot jaz. Star je toliko kot jaz, pa ne vidi drugega kot delo, nobene zabave, nobenega dopusta, česar pa sem jaz navajena. Včasih že popolnoma obupam nad njim in mu rečem, da ne vem kako bom z njim preživela nadaljnih 60-70 let oz.kolikor pač. Ne bo se spremenil, to vem. Zato vas sprašujem ali je tukaj še kaj rešiti ali je bolje, da se obrnem in grem. Sama tega enostavno ne morem rešiti. Ko pomislim, da bi končala vse skupaj me zagrabi panika, sicer ne morem reči ali se bojim da bi ostala brez njega ali da bi ostala sama.
Kot sem rekla na začetku, preblem je tudi, ker ne ločim več kaj je ljubezen!
Pomagajte mi (nama) prosim!
Spoštovana Leticija!
Dvomi, ki vas tarejo, so glede na vaše podatke, žal upravičeni. Ne morem nekako zaslediti, kaj vaju pravzaprav druži, navedli pa ste obilo področij, kjer se ne ujemata. Pravico imate do upoštevanja vaših želja in spoštovanja vrednot, ki jih sami cenite, nasilno spreobračanje enega ali drugega bo prineslo vse prej kot zadovoljstvo. V bistvu ste si sami odgovorili zelo dobro, ko ste si zastavili vprašanje, ali si želite v takem vzdušju preživeti celo življenje. Vprašajte se nadalje, ali vaša navezanost nanj ni le druga plat medalje od “biti sama”. Kakršnokoli odločitev boste izbrali, bo v vsakem primeru vaša usoda njena posledica, za katero ne boste mogli bremeniti drugih.
Sprašujete kaj naju povezuje; želja po skupni prihodnosti, spolna privlačnost, skupni prijatelji, hobiji sicer še ne (večina),vendar se on navaja predvsem na moje hobije (športne prireditve), jaz sem se njegovim že davno, skupno stanovanje, zaroka, kar dobro razumevanje med sabo, en teden dopusta na morju,.. .
Zaenkrat pa naju ne povezuje najbolj; način življenja, čemu dajati prednost v življenju, različna karakterja.
Še vedno mislite isto?
Strinjam se z g. Rejecom saj imeti partnerja le zato da nekoga imaš je brez veze. Pri odnosu gre za veliko spoštovanja, ljubezni, zaupanja ter seveda tudi ugodja. Ne vem koliko je tega pri tebi. Tudi jaz sem imela podobno situacijo kot ti, toda le da se je pri nas končala, saj je bilo vse skupaj po 6 letih le navajenost, ter metanje polen drug drugemu pod noge, zato le premisli kaj je zate bolje.Vsaka najslabša stvar ali izkušnja je za eno gotovo pozitivna izkušnja. Lep dan ti želim.
Res je, dobila si že par podobnih odgovorov,ki ti hočejo povedati,da ne stori tako kot jaz,ki sem kmalu po poroki ugotovila,da fant ni zame.Družina otroci…tako je tekel čas,leta
so minevala in jaz trpela.Sedaj,ko je od tistega napačnega trenutka preteklo že skoraj 30 let,sem še vedno z njim,psihično
uničena zaradi raznoraznih težkih dogodkov,ki so se skozi ta leta
vlekla in ponavljala kot jara kača.Sedaj,ko je mimo moje najlepše življensko
obdobje,pa razmišljam,da ga bom zapustila.kje sem bila vsa ta leta?? Pazi,da se tudi ti ne boš čez čas tako spraševala!
Pozdrav
Spoštovana Leticija!
Žal se moramo, kadar se v življenju za nekaj odločamo, ravnati po večji težji ugodnejših argumentov, zato vam svetujem preprost način, s katerim boste to dosegli: na eno stran črtane pole napišite zapored vse dejavnike, ki vaju družijo in jih ocenite s številkami od 1 do 5, na drugo stran pole pa na enak način zabeležite želje, v katerih se ne skladata. Odgovor bo matematični rezultat.
Res je grozno, da po tolikem času ugotoviš, da pač nisi za skupaj.Tako gre življenje tako rekoč mimo tebe mimo srečnih lepih ter zadovoljnih dni.Grozno je živeti v jarmu, saj se živi le enkrat, le takrat si lahko vzameš tisto kar tije ponujeno.
Mislim,da ja bolje biti sam kot pa da imaš nekoga, ki te non stop spravlja v zadrego, te ponižuje, skratka se sploh ne znaš ne pogovarjati ne obnašati.Težka stvar.To so moje izkušnje življenja.Davek preteklosti je bil prevelik, da bi se še enkrat pustila tako psihično izigrati. Lep pozdrav.
Saj me ne ponižuje, niti me nima v kletki zaprto, samo ne vem več kaj je ljubezen oz.če je še to ljubezen. Mogoče če bi imela več takšnih zvez, da bi vedela, kaj prava ljubezen je, tako pa …..
Pa še nekaj je zanimivo. Pripadniki moškega spola me vabijo na pijačo, me vabijo ven, pa bili zanimivi ali pa tudi ne najbolj, me sploh ne mika, ne da se ne bi upala, ampak ni mi do tega.
POZDRAVLJENA TEJA!
Kratek in zelo jedrnat je tvoj odgovor,ki daje močno v razmislek
vsem nam,ki imamo take in podobne težave,a kaj ko pridemo do
spoznanja,ko je že skoraj vse izgubljeno.Zato v vednost vsem tis
tim,storite korak danes,da ne bo jutri že prepozno.polagam vam
na srce iz lastnih izkušenj tudi sama.
Pozdrav Sonja
Leticija,
jaz razmišljam in delujem tako:
Sicer je lepo nekoga imeti rad, ali ljubiti itd., Kar se mi zdi še bolj pomembno pa je to, da ni preveč razlik med načini življenja dveh, ki sta par. Po mojih izkušnjah, je smiselno iskati tak življenski stil, kot smo ga bili navajanei že od otroštva.
Sama sem poskusila vezo z nekom, ki ne samo, da ni hodil na dopust, še v sosednje mesto mu je bilo težko iti. Sama sem navajena popolnoma drugače. Rada potujem, rada hodim na dopust, na izlete. Ni potrebno, da je kaj zelo bogatega itd… v resnici še najraje kampiram…Bistvena je dinamika, fleksibilnost in UŽIVANJE. NE samo delooooo.
Če si bila navajena v otroštvu, mladostništvu na določen način
življenja, na določeno finančno stanje, na določeno stopnjo kulturnega, duhovnega ali karkoli že…življenja, potem je zelo logično, da se čutiš prikrajšano.
Biti frustriran, prikrajšan pa ni v redu. Po mojem bi bilo smiselno fantu razložiti kaj pogrešaš in pogledati, ali je pripravljen kaj spremeniti pri sebi. Pomembno se mi zdi, da ga vprašaš tako, da ne bosta TEKMOVALA, kdo ima prav…tako, da ne bo nobenemu potrebno reagirati na star, trmast način…..
Pozdravček.
Leticija,
jaz razmišljam in delujem tako:
Sicer je lepo nekoga imeti rad, ali ljubiti itd., Kar se mi zdi še bolj pomembno pa je to, da ni preveč razlik med načini življenja dveh, ki sta par. Po mojih izkušnjah, je smiselno iskati tak življenski stil, kot smo ga bili navajanei že od otroštva.
Sama sem poskusila vezo z nekom, ki ne samo, da ni hodil na dopust, še v sosednje mesto mu je bilo težko iti. Sama sem navajena popolnoma drugače. Rada potujem, rada hodim na dopust, na izlete. Ni potrebno, da je kaj zelo bogatega itd… v resnici še najraje kampiram…Bistvena je dinamika, fleksibilnost in UŽIVANJE. NE samo delooooo.
Če si bila navajena v otroštvu, mladostništvu na določen način
življenja, na določeno finančno stanje, na določeno stopnjo kulturnega, duhovnega ali karkoli že…življenja, potem je zelo logično, da se čutiš prikrajšano.
Biti frustriran, prikrajšan pa ni v redu. Po mojem bi bilo smiselno fantu razložiti kaj pogrešaš in pogledati, ali je pripravljen kaj spremeniti pri sebi. Pomembno se mi zdi, da ga vprašaš tako, da ne bosta TEKMOVALA, kdo ima prav…tako, da ne bo nobenemu potrebno reagirati na star, trmast način…..
Pozdravček.
draga Leticija
Sprašuješ nas, kaj je to ljubezen. S tem vprašanjem si si že sama odgovorila. Če ne veš, pomeni da je nisi deležna in je ne poznaš. Pravo ljubezen takoj prepoznaš in sploh ni dvoma da se tako imenuje. Vem, kaj te muči, v takem odnosu ne boš srečna. Samo od dela se ne da živeti. Strah te je spremembe, neodločna si, pa kaj bodo drugi rekli … lepo te prosim. Zate gre. Najprej ugotovi kdo si, zakaj si tukaj in kaj si od življenja želiš. Mislim, da boš takrat spoznala da moraš zapustiti fanta in njegovo družino. Življenje je zelo lepo, zaslužiš si ljubezen, išči jo in našla jo boš, takrat pa jo boš lahko tudi dajala.
Moje izkušnje, po 22 letih mučnega zakona sem spoznala kaj želim, našla sem ljubezen ki sem jo vse življenje iskala v napačnem kraju. V mojem zakonu je ni bilo mogoče najti, bila je zunaj. Presrečna sem.
Sonja, pozdravljena
Ja, bilo bi dobro da bi se sreča dobila na recept, a ga ni. No ja, eden pa le je, dobiš ga v sebi, tako kot sem napisala že Leticiji. Najprej se moraš ozreti vase, izključiti vse zunanje, drugi te bodo videli da si egoist, ker se nisi pripravljena še naprej razdajati ljudem okoli sebe tako, da trpiš ti. Od tukaj izvira užaljenost da so vsi nehvaležni ko si se toliko trudila zanje. Če bi bilo vse ok sploh ne bi čutila užaljenosti, ker bi ti vse to storila zanje ker TI to hočeš in čutiš. Razmišljaj, veliko razmišljaj, beri, ustvari si svoje mnenje, začni se ceniti, postavi si cilje, polagoma se osamosvajaj na vseh področjih. Pogovarjaj se z ljudmi, ponavljaj si kaj čutiš, do kje si prišla. Pomisli na prihodnost, kaj vidiš v njej s svojim možem. Se tega bojiš ali ti je prijetno? Ne oziraj se na materialne dobrine, te so minljive, nihče ne bo ničesar odnesel s seboj, pomembno je srce, tega boš nosila večno s seboj.Težko je to na kratko povedati, a vendar, ti je kaj bolj jasno, draga Sonja?
LP nika