Pozdravljeni.

Na vas se obračam predvsem z željo po kakšnem nasvetu.. pozitivnih besedah ali pa zgolj zato, da me nekdo posluša…

Stara sem osemnajst let, vse skupaj pa se je začelo tri leta nazaj. Zaradi neuspelega vklopa v družbo in tipičnih najstniških težavah (iskanje samega sebe, iskanje družbe..) sem postala močno nesamozavestna in tiha. Umikala sem se, o sebi nisem spregovorila ničesar. Čeprav sem imela okoli sebe ljudi, sem do njih vedno postavljala distanco, imela sem občutek, da me nihče ne razume. Vsi moji pogovori so se dogajali znotraj mojih misli. Izrazita nesamozavest mi je močno oteževala življenje, saj sem se na vsakem koraku spraševala kaj o meni mislijo drugi. O sebi nisem znala povedati ničesar, zapadla sem v neko krizo. Nato sem spoznala fanta, ki me je videl drugače. Spremenila sem se. Vendar vedno bolj opažam, da je bila sprememba in ‘ozdravitev’ zgolj površinska.

Čeprav mi ne gre slabo, še vedno sem s tem fantom, ki me res podpira in mi pomaga v vsem, z družino se razumemo v redu, velikokrat pridejo obdobja, ko se počutim grozno. Ne morem misliti na nič pozitivnega, počutim se tesnobno, karkoli kdo pripomni čez mene, se počutim napadeno, velikokrat jokam, brez razloga me skrbijo nepotrebne stvari, počutim se krivo za stvari, ki jih nisem storila. Ta obdobja pridejo in grejo.
Pol leta nazaj, pa je po dveh mesecih muk doma umrla babica, ki mi je bila zelo blizu, in je imela v družini velik vpliv. Po tem dogodku me je najbolj zmedlo to, da se je celoten bioritem spremenil, družina je začela drugače funkcionirati…
Od takrat naprej je takih težkih tesnobnih obdobij več. Pišem vam ravno zato, ker sem v tem obdobju, in sem se odločila da rabim pomoč, ker si sama več ne znam pomagati. Ljudje okoli mene imajo prevelik vpliv na moje mišljenje, predvsem o sebi. počutim se, kot da bi nosila na prsih težko breme, večkat na dan me sili na jok. Vse pripombe si vzamem k srcu, počutim se krivo za stvari, ki jih nisem storila. Vse hočem narediti popolno, da nebom komurkoli povzročala težav, da nebo kdo opazil mojih pomanjkljivosti, me nanje opozoril ali o meni mislil karkoli slabega. Velikokrat mi zmanjkuje energije, počutim se nemočno.

Vem, da težave izhajajo iz moje glave, vendar si enostavno ne znam pomagati.
Upam, da bo kdorkoli znal pomagati.

Lp

Borounicka pozdravljena!

Praviš, da že tri leta živiš nekako “na distanci”, predvsem s slabimi občutki do same sebe. Ne morem ti reči kako se imej rada in se spoštuj, čeprav vem, da si tega vredna, vem pa tudi, da je težko imeti rad sebe, če se tega v življenju nisi imel prilike naučiti iz kakršnegakoli razloga že.

Svetla in močna točka v tvojem življenju je ta, da imaš fanta, ki te podpira in razume. To je veliko vredno. Praviš tudi, da se z družino dobro razumeš. Kljub temu pa opisuješ tesnobnost. Težijo te pričakovanja drugih in velika pričakovanja do sebe. Dojemljiva si za počutje drugih, praviš da si vse pripombe vzameš k srcu in da se kriviš za stvari, ki jih nisi storila. Tvoje življenje ni enostavno, saj želiš biti popolna, to pa enostvano ni mogoče. Predvsem je nemogoče delovati tako, da bodo ljudje vedno zadovoljni s tem kako boš delovala. In če bodo zadovoljni drugi- če jim boš torej ustregla- ali boš zadovoljna tudi ti? Človek si je v prvi vrsti dolžan zvestobo sebi in tukaj zna biti problem kadar poskušamo ustreči vsem drugim, sebe pa zanemarimo. Ustreči drugim naj bi pomenilo, da nas sprejmejo in imajo radi, pa vendar se v realnosti kaže da ni tako. Kljub temu, da drugim ustrežemo, si s tem ne bomo pridobili njihove ljubezni in naklonjenosti.

Smrt babice je povzročila, da se je tvoja tesnoba zgostila in povečala. Stvari so se v družini spremenile, nič več ni enako kot je bilo prej. Žal mi je za tvojo izgubo. Žal nekaterih stvari ne moremo spremeniti. Treba jih je sprejeti- kar pa je lažje reči kot narediti. Morebiti ne bi bilo odveč, če kaj več preberš o tesnobi ali anksioznosti : http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/anksioznost/
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38

Zelo si še mlada in verjamem, da je pred tabo še veliko svetlih trenutkov in življenje v vseh odtenkih, ki ga boš lahko polno živela in občutila. Pomembno pa je, da si poiščeš pomoč.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php?board=10.0
Tukaj lahko najdeš informacije o skupinah za samopomoč. Dobrodošlo je, da si poiščeš podporo oseb, ki te bodo razumele, saj so sami šli čez podobne občutke.
Morebiti se odločiš za psihoterapijo, glede na tvojo mladost, bi ti svetovala, da se obrneš na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. V Mariboru je to na Lavričevi ulici in imaš možnost v kratkem času priti brezplačno do psihologa ali psihoterapevta- http://www.svet-center-mb.si/. V Ljubljani je Svetovalni center na Gotski, kolikor vem pa obstaja tudi v Kopru. Drugače je namreč lažje priti do psihoterapije zgolj samoplačniško, preko napotnice pa so čakalne vrste zelo dolge. Ti pa potrebuješ pomoč zdaj oziroma čimprej.

Velikokrat je za osebe, ki so tesnobne in imajo slabe občutke o sebi, najtežji prvi korak. Prestopiti nek prag in razkriti svoje težave. En korak si že naredila, ko si svoje težave opisala tukaj in jih delila z nami. Mogoče bo naslednji ta, da se pridružiš kakšni skupini in v varnem okolju podeliš svoje občutke. To zna biti zelo osvobajajoče.

Vse dobro ti želim in javi kaj kako ti gre,

Bernarda