Pozdravljeni

Poročena sem že kar nekaj časa. S partnerjem imava dve deklici. Ena od deklic (15 let) se zdravi za anoreksijo. Zdravljenje poteka dobre pol leta in je v zdravljenju zelo uspešna. Veliko je sama naredila za sebe, ogromno pa sva ji pomagala midva z možem. Vendar pa odkar v družini divja ta grozna bolezen, se najina vez s partnerjem vedno bolj krha. Ne vem, veliko se pogovarjava, poskušava reševati poleg hčerinih tudi najine težave, vendar pa nekako zelo pogosto pride do trenja med nama in včasih se skregava za kakšno malenkost, ki ji običajno sploh ne bi posvečala pozornosti. Te najine prepire poskušava do neke mere skriti pred otroci, saj ima ena med njijmi že tako zelo velike težave sama s seboj. Poleg hčerine bolezni mi prepiri z možem jemljejo moči, ki mi počasi pojenjujejo in ne vem kako dolgo bom še zdržala. Ljubiva se, nobeden od naju ne skače čez plot, ne zahaja v gostilne ipd. Skratka obema je cilj omogočiti družini čimboljše življenje, vendar pa nama zadnje čase to nekako ne uspeva.

Če ima kdo podobne težave in jih je uspešno rešil, bi bila nasveta zelo vesela.

Hvala

Ne bo nasvet, kakor si ga sama pričakovala, morda nekaj opažanj in misli.

Hčerina bolezen vama jemlje moči v sicer vajinem zglednem zakonu. V njem imata tudi tisto, kar je sicer dandanašnji redkost, in to je medsebojna komunikacija. Bolezen otroka, in diagnoza hčerine bolezni ni katastrofalna, je ozdravljiva, staršem seveda najeda živce. Najbolj splošno rečeno, vidva se z njeno boleznijo spopadata vsak na svoj način; tudi dve bitji si med seboj nista kompatibilni, reagirata emocialno drugačno, spet po “formuli” kakor je kdo vzdržljiv, dorasel situaciji.

Jaz iz tega res ne bi rad delal neke znanstvene razprave ker ne vidim niti najmanjšega razloga za to; spet skozi tvoje pisanje ugotavljajoč da se ta harmonija zaradi morda trenutnega zdravljenja ne bo ali ne bi smela podreti. Vajini siceršni prepiri so le odraz kopice vsega kar je trenutno v dogajanju v družini, se bo stabiliziralo in uredilo morda samo po sebi. Ne delati stvari v efektu, poskušajta se kontrolirati, 99% sem prepričan da drug drugega namerno sploh ne želita prizadeti v teh prepirih. Morda vam nekoliko spremenjen slog življenja da novih moči, predvsem pa ne delajte po drugi strani spet drastičnih sprememb. Otrok se bo pozdravil in bodi vesela da ste drugače “all in one”.

Draga Punkufer!

Anoreksija je tipična bolezen, ki je pogosto povezana z nekimi globjimi problemi v odnosih v družini. Anoreksija je obupen klic na pomoč. Če starši svoje probleme skrivajo pod preprogo, ti ponavadi z dvojno močjo izbruhnejo pri otrocih.

Vsak starš anoreksičnega otroka bi se moral vprašati o svojem odnosu s partnerjem.
Si ti zadovoljna s svojim zakonom?
Si bila zadovoljna prej, ko še ni bilo težav z anoreksijo tvoje hčerke? Je res edini problem preobremenitev zaradi bolezni?

Edino ti veš in sama boš morala poiskati. Skrito je globoko v tebi. Morda boš potrebovala pomoč terapevta. Predvsem ne čakaj, ampak začni kopati. To je verjetno edina pot, da se vaša družina trajno reši iz težav.

Pa ne razumi tega kot obtožbo, ampak kot življensko izkušnjo. Vsak v sebi nosi svoje rane in vsak jih rešuje po svoje.

Lp

Pozdravljena Punkufer

Se zelo strinjam z Licorice. Anoreksija je obupen klic na pomoč. Je bolezen, katere izvor so odnosi v družini, zato je zdravljenja potrebna vsa družina, ne le hči.

Čimprej poiščite pomoč.

lp

se strinjam z licorice!

Nista krivca za hčerino bolezen- je pa verjetno smiselno iskati vzroke za to bolezen v družinskih odnosih. Jih spremeniti, se truditi, kot pomoč pri zdravljenju in kurativa za prihodnost. Hčerka je verjetno občutljiva oseba, ne smeta pa zaradi nje zanemariti sebe, odnosa mož-žena. To naj bi bilo v družinah razčiščeno. Sva midva in so najini otroci.

Najprej hvala vsem za vaš trud z branjem mojega posta in za odgovore.

Kakoršenkoli je vsak odgovor te pripelje v določeno razmišljanje.

Naj napišem, da smo pomoč poiskali vsi, ogromno razčistili, iskali vzroke in jih še vedno iščemo. Moj zakon, ja boljšega zakona in moža si ne bi mogla želeti. Med nama je bilo vedno veliko razumevanja in ljubezni. To tudi ostaja, vendar pa nama verjetno vse skupaj močno načenja živce. Ko gledaš otroka, kako se trudi priti iz krempljev bolezni za katero si še pred časom mislil, da se dogaja samo v Ameriki ti ne more biti vseeno. Boli in to zelo. Ko vidiš kako hira in ima pri svoji višini 170 cm samo še 44 kg, hkrati pa se še reže, ker se tako zaničuje res ne veš na začetku kaj bi. Ko po dolgotrajnem brskanju po spletu, prebiranju knjig v knjižnici in vseh mogočih člankov ter obiskih pri psihologu končno dojameš kaj to je, vidiš da ni fora v hrani ampak povsem v nečem drugem. In da ko bo vse to drugo razčiščeno in ko se bo otrok vsaj malo začel imeti rad, potem bodo tudi kilogrami prišli in z njimi boljše življenje. No pa do sem smo že prišli. NI še čisto dobro je pa mnogo boljše. Drugače je najina hčerka zelo razgledana in uspešna. Vendar pa ji ti uspehi do sedaj niso dosti pomenili. Vedno je mislila, da mora biti še boljša. Vsi smo bili seveda veseli njenih uspehov, vendar pa jo za kakšen spodrsljaj, čeprav jih je bilo zelo malo nisva nikoli grajala. Saj nisva ne jaz ne mož nič posebnega. Čisto povprečna intelektualca. Po dolgih pogovorih smo prišli do tega, da je vedno poskušala zadovoljiti pričakovanja vseh, najprej učiteljev nato pa tudi naju, saj smo bili vsi navajeni njenih petic. Pri izbiri obšolskih dejavnosti je nisva nikoli omejevala in tudi teh si je naložila kar nekaj. To je bila verjetno najina največja napaka, da nisva rekla dovolj. Tega ne boš zmogla. No, sva rekla, vendar takrat ko se je sesula do konca. To je samo nekaj odlomkov iz njenega mladega življenja. Verjetno se bova tudi midva umirila, vsaj upam, saj tega kar imava ne smeva zavreči.

NO pa sem se razpisala. Še enkrat hvala vsem in če ima kdo še kakšno misel ali izkušnjo dobrodošel.

Lep pozdrav,
stara sem 32 in sem imela v najstniških letih tako anoreksijo kot bulimijo- pravi poligon za družinske odnose. Nekako sem imela občutek da nas samo še moja bolezen skupaj drži.Starša sta 13let razlike in sta sicer držala skupaj, a mislim, da se je tu pokazala vrzel v načinu razmišljanja in reševanja težav.Ves ča smo vlekli nek vzorec, na zunaj smo bili pa idealni. Ker smo tudi akrakterno kot noč in dan, je bila bolezen še večji napor.Sedaj sem odseljena in ko gledam nazaj…mislim, da je bilo to tudi za njun odnos velika preizkušnja.Seveda sta še skupaj- in mi se še vedno ne razumemo najbolje…Morda bom kdaj razumela, če bom sama mama….