Pozdravljeni!
Najprej vse pohvale tistemu, ki to rubriko ureja. Sedaj pa moja zgodba.
Če dobro pomislim, segajo moje težave nekje v leto 1991, ko je bila osamosvojitvena vojna za Slovenijo. Takrat sem prvič občutil (sploh ne vem kako naj opišem) neko nervozo v sebi. Pričela so se obdobja, ko sem postajal nervozen bolj kot normalno, pojavljale so se mi najrazličnejše tike, močno so se mi in se mi še vedno (vse težave, ki jih opisujem se mi zadnje čase pojavljajo vse bolj intenzivno) potijo dlani in podplati. V teh obdobjih sem zelo razdražljiv, srce mi neenakomerno bije, na trenutke imam ledeno mrzle dlani in podplate, ne morem se dobro skoncetrirati, zelo slabo spim in še je nekaj malih težav. Ko zapadem v takšno obdobje, to traja nekje mesec dni, različno včasih manj, včasih dlje. Potem pa je spet mesec ali dva vredu, ko se stanje izboljša, nato pa se težave spet pojavijo.
Še nekaj podatkov, ki so kar precej zaznamovali (pozitivno in negativno)moje življenje v zadnjih dvanajstih letih. To je vsekakor rojstvo hčerke, nato pa v roku enega leta smrt tašče in očeta, na katerega sem bil zelo navezan. V tem času sem tudi obnavljal hišo, študiral ob delu, rodil pa se mi je tudi sin.
Verjetno so vsi ti našteti dogodki precej pripomogli k nastalim težavam, ki sem jih opisal. Šele v zadnjem času sem začel prebirati literaturo na temo stres in kako ga premagati. Pred kratkim sem prebral knjigo Andreja Kožarja z naslovom Premagajmo stres, kjer opisuje metode avtogenega treninga. Z vajami sem pričel ta teden. Rezultatov še ni, kar je verjetno razumljivo, saj vadim šele štiri dni.
Zelo bi bil vesel, če mi lahko kdo napiše, če ima podobne težave in na kakšen način se jih da odpraviti (s čim se ukvarjati, joga, meditacija…) Trenutno imam največjo težavo potenje rok, pojavljajo pa se že tudi druge težave, kot so nespečnost in ostalo.
Na koncu bi želel pohvaliti nasvete Veronike, v katerih se najde veliko koristnih napotkov.
Hvala in lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni !

Me zelo veseli, če v mojem pisanju najdete kaj koristnega zase.

Avtogeni trening, ki ste se ga začeli učiti, bo pravi način obvladovanja vaših težav. Obstajajo pa še druge možnosti, ki jih lahko preizkusite, npr. kakšna avdiokaseta, kjer vas vodi pomirjujoči glas terapevta. (Že nekajkrat sem omenila kaseto avtorja dr.T.Pačnika z naslovom “Sprostitev”, ki jo lahko naročite pri reviji “Zdravje”. Preizkušeno učinkovita !) Takšne metode temeljijo na sproščanju mišične krčevitosti (posredno pa tudi čustvene napetosti), ki jo povzroča stres. Sproščanje mišične krčevitosti blaži stresne reakcije. Sprostitvene metode pa ne služijo le zdravljenju stresa temveč tudi njegovemu preprečevanju. Z njimi namreč dosežemo tudi dvig praga odpornosti(!) za stres, kadar pa ta že nastopi, se s takšno tehniko hitreje spet umirimo.
Stres lahko razgrajujemo na različne načine (o tem smo že pisali). Jaz prisegam na moč gibanja in fizične aktivnosti(!) (morda zato, ker sem po naravi “statični” tip in se moram v dinamiko “prisiliti”) – neštetokrat preizkušena in zanesljivo uspešna metoda ! Gibanje deluje antistresno v dveh smereh : po eni strani nevtralizira stresno energijo, ker pomaga “porabiti” stresne hormone. Po drugi strani pa telo med gibanjem spontano sprošča svoje lastne endorfine (t.i. “hormone sreče” ali telesu lastni “morfij”), ki zelo ugodno vplivajo na razpoloženje in počutje. Tudi če niste ravno športni tip, obstaja vrsta različnih možnosti, da vzljubite fizično aktivnost. (Seveda je to lahko tudi fizično delo in ne zgolj “neproduktivna”rekreacija. Sekanje drv ima naprimer poleg drugih koristi tudi korist uspešne ventilacije stresne napetosti… ). Pomembno je, da najdete takšno obliko fizične aktivnosti, do katere nimate odpora in jo izvajate z veseljem.
Stres lahko razgrajujemo tudi psihološko. Tudi o tem smo že pisali. Pomembno je, da čustev ne dušimo v sebi, temveč dvignemo pokrov in izpustimo nakopičeno paro (z jokom, še bolje s smehom, kletvico, kričanjem – a ne na druge…) Čustva lahko tudi ubesedimo, o njih spregovorimo ali pa napišemo. Prag odpornosti za stres pomembno dviguje naša zdrava samozavest, zaupanje v svoje sposobnosti, vera vase, ustrezna mera zdrave samoljubezni in zadovoljstva s samim seboj. Misliti o sebi dobro ne pomeni biti zaljubljen vase, temveč videti (tudi) svoje kvalitete in ne zgolj pomanjkljivosti. Zdravo samozavestni ljudje tudi niso usodno odvisni od mnenja drugih ljudi (“Kaj bodo pa drugi rekli”) in brez nepotrebnega stresa lahko prenesejo tudi kritiko na svoj račun.
Študij ob delu, gradnja hiše, uspešnost v poklicu, predvsem pa srečni otroci in zadovoljen partner so pomembni življenjski uspehi, ki vam lahko upravičeno krepijo samozavest.
Življenjsko trdnost nam krepi tudi zaupanje v moč ljubezni, vera v smisel življenja in pozitivne vrednote ter zaupanje v zakonitost dobrega – ali z drugimi besedami – človekova življenjska filozofija.

Vse to lahko storimo zase sami – in še kaj – da se preveč ne ponavljam.

A včasih so pritiski (ali pa naše manjše prirojene zmožnosti za njihovo prenašanje) večji, kot jih lahko z lastno voljo obvladujemo. Takrat se lahko obrnemo tudi na zdravnika, ki ima možnost pomagati še z “možgansko kemijo” (začasna zdravila). Če jih jemljemo po pameti in pod strokovnim nadzorom, se ni smiselno bati njihovih negativnih posledic.

Upajva, da ste izzvali še koga s podobnimi težavami, da se vam javi.

Lepo, lepo vas pozdravljam,
Veronika