TEŽAVE
Pozdravljene,
slučajno sem zajadrala na te strani in našla vas in razmišljanja podobna mojemu. Stara sem 28 let in z možem sem skupaj 5 let, ves ta čas sva imela spolne odnose nezaščitena, a ne prav pogosto, ker sem jaz delala dve dnevni službi, mož pa nočno, tako da me ni mikal seks zato, ker se ravno 5 minut vidiš. Glede na to, da sem bila fizično precej obremenjena in da nisem imela prav pogostih spolnih odnosov v bistvu še ne vem, če imam težave z neplodnostjo ali ne (Hope mi je svetovala naj počakam 6 mesecev rednih spolnih odnosov), pa se ne morem prav odločiti, ali naj se sploh spuščam v vso to kalvarijo, kako zelo si bom obremenila svojo psiho in svoje vsakdanje življenje s to temo in kako moj odnos z možem. Odločam se v bistvu med tem, da poskusiva po naravni poti in če ne bo možno s posvojitvijo ali pa da se odločim za ta nori travmatični vrtiljak.
Bi bila kakšna od vas tako prijazna in mi iskreno povedala, koliko vplivajo vse te preiskave na vezo in na njeno psiho, po mojem kakšen slab dan, ki ga ima vsak lahko letijo tudi kakšni zelo težki in boleči očitki….
Jaz vam prav vsem želim skorajšnje materinstvo.
Janja
Pri naju je tako, da naju je ta kalvarija samo še zbližala. Moj mož se o ženskih problemih in podobnih stvareh pogovarja z prijateljicami kot pravi strokovnjak. Hočem povedat da zanj to ni tabu. So pa tudi pari, ki jih takšna situacija vrže iz tira. Najpogosteje moške, ker ti ne znajo tako prenesti poraza kot me in zato ker niso tako potrpežljivi. Poskušajta se pogovorit o umeti oploditvi, razloži mu in takoj boš videla odziv, saj si njegova ženska in ga najbolje poznaš kako odreagira v kakšni situaciji. Če pa te še kaj zanima pa kar na dan z besedo.
Eva
Pozdravljena Janja
Če že imata 5 let nezaščizene spolne odnose potem je nekaj narobe. Saj to ni bistvo ali si imela poredko ali pogosto odnose, ker ginekologi še sami trdijo, da je najbolj priporočljivo, da imaš spolne odnose 3x na teden. Ne vidim vzroka, da zaradi ne pogostih spolnih odnosov ne bi zanosila, ker to je le 5 let ne pa par mesecev kaj ne? Toplo ti priporočam čim prej k ginekologu in se zmeni kako in kaj. Naj boljše bi bilo, če bi tvoj mož dal spermo na preiskave, tako vsaj veš ali je potrebno še pri tebi kakšne preiskave ali ne. Malo ti bom razložila kako ti postopki potekajo glede umetne oploditve. Najprej ti odvzamejo kri za hormonsko preiskavo in možovo spermo, nato sledi HSG, to je slikanje maternice, če ugotovijo, da je potrebna laparoskopska operacija pač greš na laparo, ki ni grozno. Če ti na lapari ugotovijo, da mogoče imaš pregrado na maternici, ker to preprečuje zanositev, seveda ti priporočajo histeroskopsko operacijo odstranitev pregrade. To so vse te preiskave kar jih boš morala dati skozi, samo odvisno kaj ti bodo prej ugotovili. Lahko med vsem tem preiskavami tudi zanosiš kot jih je večinoma žensk. Za umetno oploditev je pa tako. Prvo te pregleda ginekološko nato ti dajo hormonske injekcije za hitro dozorevanje foliklov (tvoje jajčeca). Večkrat boš morala na UZ in odvzem krvi za hormone. Nato, ko dobijo zaželjene velikosti foliklov, ker morajo biti veliki od 20 do 25mm. Nato ti dajo štop injekcijo in čez 3 dni imaš punkcijo jajčnikov in ob enem mož mora oddati spermo, ki jih kasneje oplodijo, nato čez 5 dni te oplodijo to je vse…….. Nato čakaš 14 dni ali bo ali ne bo itd. Upam, da sem ti kaj pomagala in razložila. Želim ti, da čim prej zanosiš in, da postaneš mamica.
Lep pozdravček
Doroteja
P.S. Če sem se kaj zmotila pa ostale kaj dodajte.
Pozdravljena,
vse preiskave in vsi ti hormoni so saj pri meni kar precej vplivali na mojo psiho. Po neuspelem transferju sem bila čisto na tleh, po cele dni sem samo jokala. Brez tolažbe mojega moža bi bila verjetno še kar čisto na tleh. Njegova tolažba, njegove besede vzpodbude so name imele takšen pozitiven učinek, da sploh več ne mislim na neuspešen transfer, bolečine ob punkciji…-temveč mislim samo še naprej, na to da bom jeseni zopet šla na IVF,… da bova tudi midva enkrat imela svojo pikico.
Pa čim lepši dan,
Š.
Draga Janja
Mislim, da je najpomembneje, da se z možičkom malo vsedeta in pogovorita. Oba se morata popolnoma zavedati kaj si želita in kaj sta pripravljena storiti.
Če se bosta odločila, da bosta še nekaj časa sama, bolj intenzivno poskušala doma, to tudi storita. Če pa menita ( kar tudi jaz mislim) da je bilo pet let dovolj, neglede na pogostost odnosov, pa pojdita do ginekologa in mu povejta, da želita na preiskave.
Jaz mislim, da je umetna oploditev še vseeno boljša odločitev, kot posvojitev – ta pride v poštev šele potem, ko si probal že vse in če je ostalo še kaj želje po otroku. Poleg tega si nikoli ne bosta očitala, da se nista potrudila dovolj.
Morata pa se zavedati, da vsa ta kalvarija veliko parov razdre, ker enostavno ne zdržijo psihičnega pritiska, še več parov pa izredno poveže, tako da si znata še bolj pomagati in si stati ob strani.
Janja, pogovorita se in si zaupajta svoja razmišljanja, strahove in želje, tako bo mnogo lažje.
Pošiljam ti en lep pozdravček z željo, da se bosta odločila tako, da bo prav za oba.
Ajda J
Jah v bistvu sem zdaj jaz sama, ko razmšljam o vsem pred strahom, da bom potem v življenju videla samo še majhne otroke in te stisne, ko pomisliš, da bi ga tudi ti končno imel… in če svoji obsedenosti daš prosto pot, lahko v skoraj vsaki situaciji vidiš samo to. Tega si jaz nočem dovoliti, da bi par let življenja vrgla stran za smiljenje sama sebi. Ne rečem, da ne bi naredila veliko stvari, da bi lahko zanosila, ne bi pa rada svoje psihe in svoje veze postavila na kocko in najine spolnosti v delanje otrok.
Zanima me, kako dolgo traja, da daš skozi preiskave do umetne oploditve. Vem da ni pravih pravil, ampak tako približno.
Jaz se vsem najlepše zahvaljujem za vaša mnenja, vsem želim, da bi po poti ali na način ki ste ga izbrale prišle do izpolnitve vaših želja in da ob tem ne bi preveč trpele.
Janja
Po mojih izkušnjah gre najhitreje pri dr. Rešu. Koliko časa bo trajalo pa je odvisno od preiskav, ki bodo potrebne. Če je problem v možu, bo dovolj samo prvi obisk pri njem, ker običajno moškega takoj pošlje z lončkom v sobico. Če je problem pri tebi pa – odvisno… nobena ti ne more povedati točno koliko boš porabila, ampak mislim da če daš vse čez (pri Rešu) približno 1 leto. Jaz sem na GK za vse skupaj porabila že skoraj 3 leta.
Prosim, popravite me, če sem dobila napačen vtis!
Hope
Janja, če se bosta odločila za umetno oploditev bo do tega, da bosta delala otroke namesto uživala res prišlo. Vsaj pri nama je, venda na srečo ne za dolgo. Pa tudi psiha bo trpela, vendar če bosta znala prisluhniti drug drugemu vajin odnos ne bo postavljen na kocko, ampak se bo le še izboljšal. Saj veš, ljudje skozi težave postajamo močnejši, in mislim da isto velja za zakon.
Pri meni je bilo tako, da sva prvo leto imela preiskave, laparoskopijo, Klomifen, BT in histeroskopijo. Drugo leto so bile na vrsti IUI in letos IVF.
Janja tudi tebi čim manj trpljenja in ena majhna pikica.
Pa-pa
Zdravo, Janja!
Pri meni je trajalo natanko eno leto od prvih obiskov do IVF postopka, s tem, da mi niso delali HSG in LPS. Na drugi poskus pa moram čakati pol leta!
Čustveno je to dokaj naporna stvar. Ampak s pogovorom in potrpežljivostjo (pa tudi z informiranjem na tem forumu :)) ) se da preživeti (skoraj) vse.
Veliko uspeha ti želim!
nimaš težav z neplodnostjo… samo preobremenjena si…
umiri se malo, ustavi se za trenutek…
moj recept za zanositev:
kadar moža ni doma, si naredi kopel…
in ko veš da pride… ga počakaj v postelji gola… pokrita z rjuho… samo del ritke si pusti zunaj…
in potem se čimveč časa delaj da spiš…
jaz sem zanosila po takem scenariju kljub temu, da sem imela diagnozo neplodnost.
pa srečno!
Pikilisa, res si dobra. Žal kdaj tudi kaj takega ne pomaga, vsaj pri meni ne.
Janja, tebi bi pa rekla, da če sta 5 let že v nezaščitenih odnosih, potem bo verjetno potrebno malo več truda, da zanosiš. Pot ni šokantna, je pa dolga in naporna; zaradi tistih,ki jim je uspelo vsi to delamo. Obremenitev za vajin odnos bi bila pa tudi posvojitev, verjemi. Življenje nam stalno prinaša preizkušnje. In ko bomo vse me imele otroke, ne bomo rešene skrbi. Skrbele in upale in se bale za naše najdražje – to bo skozi. In partnerja sta si pri tem v tolažbo. Srečne smo lahko, da jih imamo – naše možičke.
Veliko sreče in brez panike (ki prav nič ne pomaga)!!!