pozdravljeni!
Čeprav sem najprej sfalila forum vidim da sem sedaj na pravem mestu.Zakaj?
Ker mam iste težave kot vi. kakšne prenajedanje in skrivanje!

Kje naj sploh začnem. V najstniških letih sem začela obdobja prenajedanja. Sprva kot upor protim staršem, ki so me kregali če sem preveč jedla. Pa se ni nihče razburjal ker sem bila aktivna športnica. Bila so obdobja kot sem se prenažirala in potem zavestno stradala. Ko se je končala moja športna “kariera” sem nadaljevala. sebe sem vedno videla kot debelo in potrebno hujšanja. Ko sedaj gledam stare slike vidim kako suha sem bila. Potem sem hotela zanositi. dve leti nič nakar mi zdravnik reče da se moram najprej zredit za kakih 10 kg če hočem da bo kaj. Želja je bila močna zato sem ubogala. Nekako sem težave s hrano potlačila za dobrih sedem let. Sedaj so spet udarile. Spet se prenažiram in potem stradam. živim zelo stresno življenje, nonstop sem podstresom in nimam koga ki bi mi to breme vzel z ramen. Delo, tempirano življenje in otroci ter kup obveznosti me ubijata. Živčnost in potrtost tolažim s hrano. V afektu sem sposobna pojesti kar je v hladilniku. Potem me napade občutek sramu. Sama sebi se gnusim in se želim skriti pred celijm svetom. potem pridejo spet obodbja ko zavestno malo jem. Prav uživam v tem da sem lačna da mi kruli, da se zaradi tega zbudim sredi noči. Sebe vidim kot grdo in debelo. Velika sem 170 cm in tehtam 67 kg. Nekje v moji glavi je predstava da bi jih morala imeti 57. Dva poroda sta na meni pustila kar nekaj posledica za katere vem da bi nanje morala biti ponosna, pa se zaradi tega sebi samo še bolj gnusim. Niti ne razumem kako da sem možu všeč ko sem takšna. Kar naprej mi namreč govori da sem mu sedaj bolj všeč ko nisem tako suha. Jst pa bi samo rada imela 57 kg in bila suha. ko gledam po tv zvezdnice kot nicole richie si želim da bi bila takšna kot ona ker je tako zelo suhA. In potem spet padem v obup ko se zavem da nikoli ne bom. In grem ter se spet prenažrem. poizkusila sem že izbuhati vse skupaj pa ni šlo. Hvala bogu vsaj to. Sam v tistem trenutku ne morem razmišljat o čem drugem kot o hrani. Nekako mi vse skupaj uspeva skrivati pred možem in okolico. Sram me je in ne želim da kdorkoli zve kako je z mano.
strah m je da bom svse skupaj prenesla na hčerki. Starejša ima malce trbuščka in kak dve kili preveč zaradi česa jo v šoli zafrkavajo. In zato že sedaj pravi da je debela. Strah me je da bo tudi ona imela to.
bolj ko se bližam tretjemu križu bolj se ne telesu vse skupaj pozna. boli me trebuh, vsak dan glava, matra me prebava, vse pogostje me boli okoli srca. Vem da počasi ubijam sebe in svoje telo pa si ne morem pomagati. ko sem živčna sam gledam kaj bom pojedla. Najhuje je zvečer.
Kako naj pridem iz tega? kako si naj pomagam?
Prosim za pomoč.

Nicole Richie?!
Ojoj.
Ta ima anoreksijo – kot mnogo drugih zvezdnic (ali vsaj mejno anoreksijo, saj imajo ITM pod 18!To pa res ni za zgled 😉 )! Del abstiniranja od neustreznih vedenjskih vzorcev pri motnjah hranjenja je tudi “abstinenca” od gledanja suhic. Primerjanje sebe z drugimi v takem primeru (no, kar na sploh) prav nič ne koristi. Zasuk v glavi in vztrajnost – po še toliko padcih!

Priporočam, da malo prečitaš odgovore v tem forumu – zagotovo boš našla kaj koristnega zase – za svojo dušo. Ne sekiraj se zaradi hčerk, danes nihče več ni imun na te stvari, z ideali smo bombandirani vsi. Še vedno si lahko zgled nekoga, ki se je odločil postati neodvisen od zunanjih zapovedi in ki se je odločil imeti sebe rad!

Pravzaprav se že kaže potreba po družinski terapiji za motnje hranjenja. V času mojega otroštva se pri nas o tem še ni govorilo toliko. Je pa moja mami vsaj 5x na leto zastavila dieto in nikoli ni bila zadovoljna s svojo težo.
Pa sem se navlekla … Tako to gre. Ampak ne zaradi tvojih punčk, predvsem zaradi sebe velja premagati te težave! Če nase ne daš nič oz. če se znašaš nad seboj, boš takšna, hočeš nočeš, za zgled. Na žalost.

Drži se in vse dobro ti želim! Za novo leto pa samo en sklep: imeti se bolj rada 🙂

***

Oj, draga kr!ena!

Strinjam se z ašo glede primerjanja – teh zvezdnic anoreksičnih si nikakor ne jemati za vzgled – že zato, ker njihovo življenje ni niti približno tako rožnato, kot ga prikazujejo v medijih (prej čisto obratno!), in ker za to, da zgledajo bolestno suhe, delajo stvari, ki si jih niti ne želimo vedeti… Pa da ne omenjam, skozi koliko maskerjev, frizerjev, stilistov in fotografskih filtrov gredo njihove fotke… Niti ena fotka, ki jo vidimo v revijah, ni naravna – prav vse so bolj ali manj retuširane – in prav neverjetno je, kako se da postavo in obraz profesionalno spremeniti… Primerjati se z neobstoječimi ideali… se strinjaš, da ni ravno produktivno, kajne?

Prav tako pa se zavedam, da so nam te fantastične podobe vsiljene vsak dan znova, ko vklopimo TV ali odpremo časopis… Sicer nisem psihologinja, ampak se mi zdi, da ni čisto stvar razuma, da se gledamo v ogledalo in nehote pomislimo, zakaj nimamo take postave kot filmska zvezda… Nek podzavestni črvek se oglaša zraven in moramo biti prekleto močne, da mu ne nasedemo.

Verjetno ti nič ne bi pomagalo, če bi ti napisala, da ti prav zavidam tvoje kile, ki jih je deset manj kot pri meni, ki imam približno tvojo višino… (v mojih očeh in po medicinskih izračunih je tvoja teža idealna, pa še po dveh porodih – vsaka ti čast!). Pa sem jaz v svojem odraslem življenju imela tudi že 57 kil in prav tako 47, a nisem bila nič bolj srečna. Prej obratno… Zdaj vem, da se ti življenje samo zato, ker se tehtnica počuti razbremenjena, ne obrne nič na bolje. Ko jih imaš tistih (v glavi) idealnih 57, se pa bojiš, da se boš spet zredil in bi shujšal še za kako kilco, dve, pa če slučajno tehtnica pokaže strašljivih 58 ali celo več, te že zajame vsesplošna panika in SPET SE VSE VRTI SAMO OKOLI HRANE… In te ima hrana v oblasti.

Življenje pa gre naprej, mimo tebe, hčerke odraščajo in opazujejo, energija in čas, ki bi ju lahko posvetila njima ter možu, ki te očitno ima rad takšno, kot si (kaj ni to nekaj najlepšega?), pa odteka v boj za težo, ki tvojemu telesu ne ustreza…

Ja, imeti se rada, kot je rekla aša, to je umetnost… Poskusi se je učiti, tudi jaz poskušam, a mi gre po polžje… Vsaj toliko sem napredovala, da se (vsaj zavestno) ne primerjam več z nikomer, ampak si dopovedujem, da ima ena ženska pač tu več za pokazat, druga pa kje drugje… Na vsaki pa je nekaj lepega (ne nujno samo fizično lepega…). Tudi na tebi in v tebi, sem prepričana, je veliko lepega. Znaš recimo zanimivo in jasno pisat, pa zagotovo še vedno obvladaš vsaj tisti šport, v katerem si bila aktivna (za razliko od recimo mene, ki sem bila že od malega pravi štor pri telovadbi), pa tisoče in tisoče drugih stvari… Skrbiš za svoji punčki, kar je tudi velika umetnost!

Poznam kar nekaj punc, ki so imele oz. imajo težave z motnjami hranjenja in veliko jih je vzgled sekirancije zaradi kilogramov vzelo prav od doma… Tudi jaz (in glede na tvojo zgodbo – tudi ti). Pa ne gre samo za direktne izjave, kot – pazi, kaj ješ, glej, kakšna si! Pač pa tudi za nenehno sekiranje staršev samih, kako so videti, kakšna je njihova teža,… Meni recimo moj oče nikoli ni rekel, da imam kak kilogram preveč, je pa sam skoz visel na tehtnici in se sekiral, če je čez praznike pridelal kak dodaten kilogram… Sicer je to bil bolj hec, ki pa se je mene prijel (poleg seveda drugih dejavnikov) tako, da se sedaj že 10 let ubadam z vsemi možnimi motnjami hranjenja… ki pa seveda niso hec.

Otroci so spužve, čutijo z nami. Poskusi jima dati čim boljši vzgled in ju nauči videti življenje v vsej njegovi lepoti. Zaradi sebe, zaradi njiju in zaradi moža. Poskušaj poiskati podporo oz. pomoč – verjetno ti bo lažje, če boš o tem lahko spregovorila v živo z ljudmi, ki te bodo razumeli (mogoče se prijaviš na kakšno skupino za samopomoč?). Prenajedanje je mogoče in vredno premagati.

Drži se!

Vse dobro na tej poti!

Pozdralvljena,
kot sta ti odgovorili precej izčrpno že aša in Barbapapa – jaz bom krajša. Škoda je tvojega življenja za čakanje, kdaj bo bolje. Če se ti svet vrti predvsem okoli hrane in te to dela nesrečno, je čas, da poiščeš pomoč. Ker če človek vse proba sam, pootem mu je hrana še toliko bolj zaveznica in prijateljica in zaveznica vsaj v trenutkih, ko rabi tolažbo in je obupan nad vedno novimi poskusi “rešit se tega”.

Poišči si pomoč – ali individualno ali v skupini, zato da boš enkrat lahko bolj sovbodna glede hrane…

Kr!ena pozdravljena!

Tudi jaz se že dolgo, dolgo ukvarjam s težavami, ki si jih ti opisala. Enkrat sem poskusila s strokovno pomočjo, pa mi ni pomagalo, ker nisem vztrajala oziroma sem mislila, da je stvar mimo. Tudi jaz imam tri otročke in zelo me skrbi, da bi tudi oni trpeli zaradi podobnih težav. Če si za, mi lahko pišeš in morda ne bi bilo narobe, če bi pomagali druga drugi.

Pusti mail in povej, da si pripravljena za dopisovanje.

podobna