Pred dobrim letom sem spoznal simpatično postavno žensko.

Najina prijateljska zveza je prerasla v zaljubljenost in postala sva resen par.

Pred mano je imela veliko partnerjev s katerimi je bila več ali manj kakšno leto ali več…..

Nikoli ni bila navajena  živeti družinskega življenje.

Rada je potovala se razvajala in na veliko zapravljala.

Začela je veliko različnih študijev dokončala je samo srednjo medicinsko šolo…..

Vse njeno življenje se je vedno vrtelo okrog moških ki jih je zapeljevala in se z njimi podajala v spolne avanture…

Bila je kot neke vrste kurba ki je preizkušala moške v spolnosti.

Moški so jo dejansko imeli za praznenje svojih jajc….

To je bila njena preteklost na katero ni bila ravno ponosna….

Danes bi ravnala drugače…

Vse mi je priznala in delno jo razumem saj je izhajala iz neurejene ločene družine.

V čem je problem …..

Moti me to ker ima na fb veliko teh bivših moških s katerimi se občasno dopisuje in jim podarja všečke.

Meni se zdi logično ko končaš zvezo potem je to preteklost in z njo zaključiš….

Za mene je to ponižanje do skrajnosti……

Kaj menite je to nespametno početje sploh normalno …glede na to da sva resen par?

Ona pravi da to ni nič kaj takega in da ne misli s tem prenehat.

Kaj bi naredili v mojem primeru ki me čedalje bolj najeda?

Prosim za komentarje .

Spoštovani,

sem zelo vesela vaše iskrenosti in zavedanja svojih občutkov, je pa partnerski odnos nekaj vzajemnega. To pomeni, da sovplivamo en  na drugega in posledično se zgodi tudi to, da občasno partner doživlja kakšne občutke namesto nas. Ti občutki so včasih prijetni, velikokrat pa neprijetni. Ampak samo s spoštovanjem vsega, kar doživljamo, damo priložnost partnerstvu, da se poglobi. Tako nas naprimer partner lahko ustavi v tem, da se ne osramotimo, ker mi ne čutimo, da bi bilo neko vedenje neprimerno, partner nas lahko ustavi, da se ne spravljamo v nevarnost, ker je npr. partnerja strah tudi takrat, ko mi tega ne čutimo, lahko je partner jezen v situacijah, kjer bi mi morali postaviti mejo, pa je še ne zmoremo,… Kaj želim povedati s tem? Predvsem se mi zdi prav, da imamo v partnerstvu prostor izraziti, kar čutimo in da obstaja obojestransko spoštovanje in zavedanje, da to kar eden čuti, se dogaja obema, se dogaja partnerstvu! V partnerstvu nismo tekmeci, ni nam treba dokazovati kdo ima bolj prav, od koga občutki bolj veljajo, ampak skupaj skrbita za en in isti odnos, za vajin odnos. In če v vajinem odnosu nekdo čuti nespoštovanje, ponižanje, jezo, krivdo, sram ali katerkoli čustvo, je to pomembno upoštevati! Partnerstvo ne deluje na način…jaz tega ne čutim, torej ne rabim reševati. Ne, partnerstvo se z leti lahko poglablja in krepi, samo v primeru, da skupaj resno vzameta svoje občutke.
Kot vi opisujete zelo globoko doživljate njene všečke in komunikacijo s tistimi, ki naj bi jih že “preživela”. To se mi pomembno povabilo v odnos. Kaj je partnerici bolj pomembno? Da ohranja preživete odnose ali krepitev pozitivnih občutkov v trenutnem partnerskem odnosu?

Seveda se stvarem lažje odpovemo, ko razumemo zakaj nekdo doživlja, kar doživlja. Zato se mi tudi zdi bolj smiselno kot postavljati ultimate, kaj bi kdo smel ali ne smel, da govorita čimbolj iskreno o sebi in o tem, kaj doživljata ob vseh teh mejah in prestopanju le teh.
Verjetno bosta čutila vse od omejevanja, jeze, nadzora, strahu, krivde, sramu, ponižanja,… ampak če imata ves čas v mislih, kaj od vajinih dejanj bo pomagalo temu odnosu, bosta lahko ohranila smer v katero si želita iti.

V kolikor bosta potrebovala pomoč, se lahko za terapijo obrneta name:
[email protected]
041410843

Srečno,
Eva

kako že pravijo, da ku….c ni ravno najboljši svetovalec. Kurba je kurba in bo taka ostala, samo bebčki se boste menjavali.