Oj, Albertina!

Vesela zate, če sem samo en kamenček v mozaiku primaknila. Šla skozi horror grozljivo, ampak uspela. Ne brez “prask in odrgnin”, ampak, danes sem prepričana, da bi enkrat v bodočnosti pisali o meni v črni kroniki.

Ne boj se ga preveč, ker je njihova “moč” zelo precenjena. Njihova moč in naša napaka je, da se vse dogaja za zaprtimi vrati. Tile princi teme in drakule, se sesedejo sami vase, ko jih postaviš na svetlo oz. poveš vsem in vsakomu, ki te je pripravljen poslušat, kdo je v reali ta veličastni, dobri, pozorni, šarmantni in oh ter sploh osebek.

Lepo bodi, vse delaj na izi, daj na “neko inercijo”. Naj gre, kot pač gre in zaščiti sebe in otroki. Drži se!

Bi dodala še nekaj razmišljanju NIneNane123!

Oni črpajo moč v strahu drugega, dobesedno. Premagati moraš torej sebe in ne njega. In upoštevati, da ko boš začela izstopat iz vloge Žrtve, v kateri te hočejo, da nemoteno pijejo tvojo energijo, potem običajno sprožijo vse, kar je do sedaj delovalo in to na polno, da bi ti povno zameglili pamet in da bi te bi bilo ponovno strah ali da bi se počutila krivo…karkoli, da bi te spet dobili nazaj v igro, ki se je gresta. V trentku, ko zares dojamejo, da ne deluje več, postaneš ti tisti močnejši in takrat jih vidiš takšne kot dejansko so, ne skozi oči krivde, strahu ali tvojih želja in hrepenenj.

Seveda nekateri lahko postanejo tudi v želji, da bi te na vask način spravili nazaj na “svoje mesto” tudi zelo nasilni, vendar je teh res zelo zelo malo, so resnično izjema ( ki pa jo moraš upoštevati). Večina teh Velikih, MOčnih, Nasilnih…itd postane kup nesreče, ko izgubijo vir svoje energije in si kaj hitro raje poiščejo novo žrtev.

GittaAna

Nina NAna; pomemben mejnik v razumevanju vsega je bil KO SEM ZAČELA GOVORIT!

In Gitata ANA kako prav imaš o premagovanju sebe, premagovanju svojega strahu, da se ga ne bojiš več…čeprav mehanizmi ustrahovanja, ki so tako dolgo funkcionirali, ti vzorci obnašanja…je kr težko. Staro ti je domače/ novega ne poznaš. Si dobra, kako znaš iz vsake pripovedi izluščit tisto bistveno ven in napisat! Tole da si bo poiskal novo žrtev, pa res upam, da drži. Fokus je za enkrat precej name…rad uporablja out out strategijo; če si z mano, si ok, če nisi z mano si SLAB in TE NI. Ne obstajaš. Tole moram še dat čez; da tudi če me bo dal na popoln off, sem lahko samostojna in samosvoja. Ne potrebujem njegove pozornosti, varnosti, denarja, da preživim. BAAAAAAAAAAA!

No, vsaj odkar sem stran od njega nimam več stiske z dihanjem , tko, da je že to precej bolje. Si pa nikoli, ampak NIKOLI nisem mislila, da bom tu kjer sem. Nikoli! Imam občutek da gledam film nekoga drugega….

Albertina, ful sem vesela zate.
Vedno mi srce zaigra, ko berem nekoga, ki je zbral pogum in se osvobodil.
Pametna ženska si in vse delaš prav, tako, da ti bo zagotovo uspelo.
Pa veš, kako boš vedela, da si zmagala?
Ko ti bo končno enkrat popolnoma vseeno, kaj ON misli, kako bo ON reagiral,
kaj bo rekel, kaj NJEMU pomeni neko tvoje dejanje….ko boš fokus z njega
prenesla nase. Ko boš za svoja dejanja odgovarjala samo še sama sebi. Ko te
RES ne bo več zanimalo, kaj si on misli o tebi. Boš videla, to bo krasen občutek.
Bil je del tvojega življenja, zdaj pa ni več, torej je čas, da komplet “paket” preneseš
iz “vsakdanjega življenja” v “spomine”. Spomini so lahko trpki, lepi, boleči…ampak
so le to – spomini.
Aja, pa pusti si pomagati še naprej. Od kogarkoli in kakorkoli.
Veliko sreče in moči ti želim.

Tudi jaz vesel za take zgodbe, da se da tudi se po toliko letih…
Je pa težko za nas, ampak z nekaj refleksije in vaje se uspemo naučiti novih vzorcev… Mi pride na misel, da za njih pa verjetno samo opcija ali se z malo večjo močjo ce žrtev popusti ali pa novo žrtev…

In ja, tudi jaz sem že doživel tisto situacijo, ko se ne odzovem več na star način, ni drame, ni kaj za popiti ker ni tiste energije, in se kar sesedejo…

Lp Svo

Porocam… Otroci prisli z morja in sem jih odpeljala v novo stanovanje. Bili so cist prec od veselja, sledil je trenutek streznitve. Povedala sem mu po telefoni; mi smo zdaj na tem in tem naslovu. Pa sm kr cutla da bo hudic, uletel v stanovanje, otroka v pizami popokal v narocje in ajdi gremo, tu ne boste ziveli, drug je bil pod tusem ga ni mogel odpeljat, tretjega je zunaj dobil in odpeljal. Se vidiva na sodiscu je se izdavil in avto ti bom vzel. Zjutraj avta res ni bilo….

V glavnem da ne grem v detajle. Sem dobila otroke naslednji vecer, ampak vsa ta manipulacija… Danes so otroci pri njemu npr., on jih je pa odpeljal pred moj blok, v dezju, jst pa sla na smarno goro v dezju…

Blazno je v stiski ker me nima pod kontrolo, ne ve kje sem, kaj pocnem…. Saj vem da se ne smem ukvarjat z njim, ampak v resnici se mi smili, vedno se mi je. In pol se zalotim kot vedno poprej, kako bi rada mu zmanjsala njegovo stisko zaradi separacije. Da mu povem kje sem, skom se, kaj delam, telefoniram… Pa ne me napast prosim. Tega seveda nisem naredila, me pa ima…Treniram da me njegova custva ne smejo obremenjevat….

Povejte mi kolk casa trajajo taki vrtiljaki custev, bo odnehal ce mu pokazem, da se ne zelim te igre? Manipulacija preko otrok, lazi, trganje otrok, nadzorovanje mene… Je res prava strategija bolj ko ne bom padala v igro/ples z njim, bolj bo opuscal kar je vcasih delovalo. Bolj ko bom poskrbela zase, bolj bom boljsa mama?

Vidiš, tole je krasen primer, kako si preparirana in kako si navajena razmišljat.
On je revček, on se ti smili, njemu bi rada olajšala zadeve.

Kaj so pa otroci, ki so prestali nasilje? Kaj si pa ti, ki ti je vdrl v stanovanje in ti odpeljal otroke in
avto? Kdo bo pa vam olajšal zadeve in zmanjšal stisko? A vi pa niste revčki?
Ne, te ne napadam, samo poskušam ti podržati ogledalo, da vidiš, kako se vidijo zadeve od zunaj.

Seveda bo odnehal če ne bo NOBENE reakcije. Prisili se, da pred njim ne reagiraš na nič, ne z jezo, ne
z žalostjo, nobenega odziva, zid brez čustev, v katerega se bo zaman zaletaval.
Tudi poskrbi, da bodo stiki in vse ostale zadeve zaradi katerih bosta v stiku TOČNO in do pike
določene in zapisane in se jih tudi do pike držite, ker drugače bodo ves čas igrice nagajanja,

In menda je kristalno jasno, da je vsaka mama, ki ne živi s stalnem krču strahu in psihiranja, boljša ?

Albertina,

kot je napisala že skela, je sedaj čas, da preusmeriš fokus nazaj nase. Zaradi življenja v dramatičnih razmerah z MOMom je vsa tvoja pozornost usmerjena navzven in predvsem nanj, ker je to preživetveva strategija, ki jo razvijemo pri sobivanju z MOMom. Usmeri se nase. Kaj je pod vsem teh strahom in visoko napeto pozornostjo? Kaj ti čutiš, česa se veseliš, kaj te pomirja?

Trajalo bo in ne bo šlo z danes na jutri. Najprej, ko bo adrenalin od življenja z MOM popustil, se boš počutila povsem otopelo in malo prazno, kot da tvojega življenja nič več ne poganja. Morda boš pri sebi opazila tudi znake posttravmatskega stresnega sindroma.

Tvoje telo se mora umiriti, tvoj um in tvoja čustva se morajo strezniti od vsega tega bombardiranja s stresom. Da se boš lahko vprašala, kdo sem pri vsem tem jaz in kaj čutim?

Ob tem, da fokus premakneš nase, so tukaj še otroci. Pomisli za trenutek – zakaj je bolj skrbi, da ima odtegnitveno stisko odrasel MOM človek, kot pa stres, ki ga čutijo otroci, ko nekdo vdre v vaš dom in jih meni nič tebi odvleče s sabo?

Sama imam MOM očeta in točno se lahko vživim, kako izgledajo ti izpadi. Kakor v to, kako na smrt strah me je bilo kot otroka. In veš kaj je zanimivo? Moja mama je bila v vsej MOM-megli, v kateri je bila, sposobna čutiti empatijo do ubogega očeta, ki je imel težko otroštvo, niti enkrat pa ni sočustovala s svojimi otroki in tem, kaj morajo preživljati zaradi njega. Ne takrat, ne kasneje, ko sem odrasla, odkrila MOM in jo skušala informirati, kaj se nam je pravzaprav dogajalo.

Za otroke si ti zelo pomembna, ker imajo pravzprav enega samega starša, drugi je bolj razvajen in histeričen otrok, kot pa starš. Si steber “normalnosti” v kaosu, nekdo, na katerega se bodo želeli obračati, da bi preverili, kaj je resnično in kaj je manipulacija. Potrebujejo mir, varnost in dom, kjer si bodo upali dihati, ne da bi hodili po prstih.

Pusti MOM, čimprej, osredotoči se najprej nase in potem na otroke.

To bo trajalo toliko časa, dokler ne bosta postavila novih pravil iger v vajinem odnosu. Vsakič, ko boš popustila pri postavljanju meja in novih pravil se bo zavleklo še za nekaj mesecev. Če ti ljudje najdejo nekoga, ki ga uspejo ujeti v mrežo svojih čustvenih labirintov ga ne spustijo tako zlahka, ker večina drugih ljudi ne dopusti, da jih tako obračajo in se tem ljudem umikajo. Razmisli in napiši si, kaj si želiš od sedaj naprej v življenju, kako bi bilo tebi in otrokom dobro, da bi bilo in postavi ta pravila ne da bi se zapletala v njihovo razlago, pojasnevanje, opravičevanje…..imaš pravico ( in kar se tiče otrok tudi dolžnost) da živiš tako, kot je zdravo zate in zanje in da se zaščitiš ( in njih).

Tudi sama imam podobne starše in mom mater in tudi jaz sem jima njune drame najbolj zamerila, ker jima je bilo čisto vseeno kaj se dogaja z otroci. Če boš otroke postavila na prvo mesto in se vedno odločala kaj je dobro za njih boš hitreje našla prave odločitve. Otroci imajo pravico do varnega okolja, čim manj dram in da se jih v takšnih primerih postavi na prvo mesto, ker vidva sta že odrasla in se lažje ščititia oni pa se ne morejo sami. Torej najprej razmisli o čustvenih dramah njih, da tudi oni ne bodo imeli težkega otroštva in kasnejših hudih problemov.

Kot je bilo že prej napisano se pogosto potem, ko zapustiš tak divji odnos najprej zgodi olajšanje, potem pa pride do praznine, ker se v tem trenutku verjetno niti ne zavedaš, kako zelo veliko ( večina) čustvene energije je šlo v drame namesto v kaj pozitivnega in se temu čustva in telo tako privadita, da imaš lahko dobesedno odtegnitvene simptome, kot takrat, ko nehaš z alkholom in drogo. To je eden od pomembnejših razlogov za občutek praznine in tudi hrepenenje po osebi za katero veš, da je povsem neprimerna. Približno tako kot alkoholik, ki hrepeni po kozarčku, v želji po lažni izpolnitvi in boljšemu občutku, čeprav ve, da mu je in mu bo uničil življenje.

To lahko traja mesec ali še več, ko pa se vse skupaj umiri ponavadi po letih ponovno zadihaš in vidiš svet in sebe brez megle mom sveta. IN takrat ti je veliko bolj jasno in to je ponavadi obdobje, ko ti je grozno hudo, ker nisi že zdavanj prej izstopil in ko se sekiraš kako si sploh lahko videl stvari, kot jih vidiš sedaj, kako si sploh lahko dopustil, da je prišlo tako daleč. Tudi čez to je treba predihat. Je ena od faz prebolevanja in ozdravljenja in mine, zato se ni dobro niti tukaj zatakniti.

Slej ko prej pa začneš na novo živeti, osvobojena ( tudi notranje) momsterja. Zaradi otrok ne bo popolna ločitev in izoliranost nikoli možna, vendar je možen popoln čustvenih odmik in nevpletanja v mom drame in takrat potem bolje vidiš, se lažje odločaš in zlahka zvoziš vse morebitne čustvene zanke.

Bi ti pa zelo priporočala terapevta, ker bo lažje, hitreje in ker lahko odnos z momsterjem pusti precej težke posledice, tudi postravmatsko stresno motnjo. Kar pomeni, da se v tebi svašta dogaja, nad čimer nimaš vedno nadzora in niti ne veš kako ven. Škoda življenja da bi v tem ostala, zato je pomoč strokovnjaka zelo dobrodošla.

GittaAna

Gitta Ana, ti si res balzam za dušo; kako dobro razumeš vse faze…hvala za komentarje! Ta teden je minil v znamenju adrenalina in dobesednega “cufanja” zaradi otrok, zato je na vrsti umiritev in upam, zgolj upam! – racionalizacija in ureditev razmere. Seveda bom pobudnik jaz.

So se pa že začele težave s srcem na njegovi stran…tipično. Če se bo zatekel v bolezen, bo spet žrtev….

Brez psihoterapije mi nikoli ne bi uspelo…Nikoli! Preusmeritev odgovornosti iz drugih nase, upoštevanje svojih potreb, uveljavljanje svojih meja…to bom še nadaljevala, kolikor mi bodo finance dopuščale.

Tale osvoboditev od “notranjega” momsterja mi dela preglavice, kot da ne znam, ne vem, kako bi…pa še zmeri mi diktira voljo, razpoloženje, notranjo dinamiko…saj je logično…vse kar gor pišeš.

Joj držite pesti, da vzdržim in da se stvari vsaj malce utirijo…..Pozdrav vsem!