Živjo. Pred kakšnimi 4 meseci sem obiskal tale forum. Pomagal mi je precej. No, star sem 16, in takrat sem bil visok 1.67-1.68, in sem imel 80 kg. No zdaj, ko sem kakšne 3 mesece vsak dan tekel, manj jedel in nič sladkarij pa to… imam sedaj 57 kg. Z rezultatom sem zelo zadovoljen, vendar mi vsi pravijo, da sem kao “presuh” in da bi bilo bolje pridobiti ene “5 kg”. Jaz se s tem seveda nikakor ne strinjam, saj se mi vsakič ko kaj poje, zdi da sem se zredil :S No, spet sem obiskal tale forum, ker sem hotel samo vprašati, če je moja teža normalna? Vem, da obstajajo ITM-ji za te stvari, ampak bi raje en odgovor kot pa tisto. 🙂

Hvala vsem za odgovore.

LP

pozdravljen,
kar z rahlo zaskrbljenostjo sem brala tvoje pismo. Saj bi tezko rekla, ali je teza ze zelo zaskrbljujoca, ampak je pa nekje na spodnji meji normalne teze. seveda je lahko za okolico sok, ko imas tako nizko tezo, vendar je vazneje to, ali si ti ok s to tezo, ne le psihično, ampak ali imas dovolj moci in energije za obicajne aktivnosti, od ucenja, do teka za avtobusom, partije badmintona, ali te ne zulijo strlece kosti…
Bolj me skrbi to, da si se tako osredotocil na kilograme, da si skozi prikrajsujes pri hrani, da vsakodnevno teces – saj ce ti to res dobro dene, ce ne pretiravas, ce mislis to poceti na dolgi rok, ok, ampak nevarno je, da te zacne skrbeti vsak koscek cokolade, da vse kar ni nujno oznacis za grozno hrano, da se vseskozi bojis, da si se oz. se bos zredil, da ti bo hrana postala glavna preokupacija.
To bi pa ze bila resna rec v stilu motnje hranjenja…

pozdravljen
na tvoj post prav moram odpisati, ker se te spomnim kako si pred par meseci, na forumu hujsanje spraseval za nasvete glede tega. takrat ti je dracon zelo lepo vse napisal in njegov odgovor sem si natisnila in ga redno prebiram, zato si mi verjetno tudi tako ostal v spominu.
varjetno si ze sam nasel odgovor, ce si res presuh, drugace ne bi sedaj spraseval na forumu za motnje hranjenja. med hujsanjem in zasvojenostjo s hrano je tako tanka crta da… ni je vredno prekoracit! ne pravim, da zacni zdaj po starem jesti, ker drugace bos pidobil toliko kg kolikor si jih sedaj izgubil in se kakega za povrh, ampak si raje preberi se enkrat draconov post o 5ih obrokih na dan, rekreaciji itd in ne tvegaj tega, da bi se ti zivljenje zacelo vrteti le okrog hrane in teze.
pa srecno

Zdaj imam 55 kg. Sem vam prišel samo povedat. 🙂

Pozdravljen, Tony,
tvoj smesko na koncu stavka nakazuje, da te veseli nizja stevilka na tehtnici. Ne vem, ce pricakujes ploskanje ali kaj, morda pa samo nekaj pozornosti. Evo, ploskali ti ne bomo, ker si sel ze zdavnaj preko mere zdravega hujsanja in verjetno “blodis v anoreksiji”. Ampak pozornost si pa dobil, pa verjetno se koga skrbi, ki te pozna v zivo in vidi, kaj se s tabo dogaja.
Bom samo rekla, da se podpisem pod Karo, za konec bi te pa samo vprašala, ali si resnicno zadovoljen s svojimi kilogrami in kako se ob tem pocutis, koliko energije imas, koliko se sploh se ukvarjas z resnicnim zivljenjem okoli tebe, razen s kilogrami?
Ce se ukvarjas samo se s kilogrami, kalorijami in natiho druge gnjavis s hrano, potem je nekaj s tabo hudo narobe in – rabis pomoc, ker je anoreksija resen problem zasvojenosti s hrano…

S pozdravi,

Ana Ziherl

Ana Z, moči imam, glede na to, da še vedno vsak dan naredim po 450 sklecov. 😉 Sicer pa tist smeško ni bil namenjen zato, ker sem dva tedna mal več jedu, oz. sem bil skoz sit, zato ko sem se šel tehtat sem pričakoval najmanj 3 kg več, in ko sem videl, da se nisem zredil, sem bil zelo zadovljen. Sej drgač, mi ne gre cel dan z razmišljanjem o hrani, ampak le problem je ko jem, in če se najem do sitega, potem pa nastopi problem, ker se non stop obremenjujem s tem, da sem se zredil, do takrat, ko ne postanem spet lačen…

LP in hvala za odgovore. 😉

Aja pozabu sm še napisat, da že en teden več al manj, nisem šel na blato, in se mi kar pozna na trebuhu, ker se mi je napihnil in se kar ne morem pogledat… sem kupil čaj v lekarni ampak ni lih pomagu…

Joj sorry za toliko postov, ampak še neki sem pozabil vprašat. Odkar sem shujšal, mi še nikoli ni bilo vroče, non stop zmrzujem, tako poleti kot trenutno, pa me je zanimal, a je to mogoče zaradi kil, ki sem jih zgubil (25)?

LP

Pozdravljen

Bom kar naravnost povedala. Ne se slepit, da je vse v redu. Ni v redu. Teža ti pada, pa čeprav je že itak pod normalo. No tebi se seveda ne zdi. Ampak ko boš padel pod 50 in še nižje in se boš še vedno bal najesti, ker boš imel občutek, da se boš zredil bo stvar postala huda. Vzami se k sebi in nehaj hujšati. Tudi tvoje telo ti pravi da je dovolj. Samo da ti nimaš dovolj. Simptomi, kot so tile, ki jih navajaš zgoraj, so mi tako zelo poznani. No nimam jaz motenj hranjenja, imela pa jih je moja hčer. Večno jo je zeblo. Tudi če smo imeli v hiši 25 stopinj, je bila zavita v odejo in oblečena v debela oblačila. Najmanjša teža pri tvoji višini 43. Skratka same kosti in koža. Danes jih ima malo manj kot ti, no pa saj je punca, ampak je zaenkrat že nekaj časa kar v redu pa zanimivo, ne zebe je več. Ampak za njo je dolga pot zdravljenja pri psihiatrih in skupini za samopomoč.

No tudi ona je imela vedno dovolj moči za telovadbo in priljubljeni orbitrek. Do tistega konca, ko se je sesula fizično in psihično. Ko ni vidla več izhoda iz situacije, takrat pa je pustila, da smo ji pomagali. Ni bilo lahko, bilo pa je vredno.

MOgoče ti bo tole pisanje dalo kaj misliti. Poskusi se izvleči prej. Ko si v krempljih motenj prehranjevanja je pot iz tega zelo težka.

Vse dobro ti želim.

Pozdravljen, Tony,
ne ga biksat, bi rekla, ce bi hotela na hitro povedati, da mi zveni kot da si v resnih skripcih in da mi tvoje pismo zveni, kot da globoko tones v anoreksijo…
Seveda je tako kot ti je ze napisiala “punkufer” – zebe te zaradi premalo kilogramov, ker si toliko shujsal, prebava je logicno zelo “svoh” – ker premalo pojes oz. ni dovolj energije in materiala za redno prebavo.
Pravis, da non-stop se ne razmisljas o hrani, a ce se sekiras ob vsakem normalnem obroku, je to znak za preplah in za to, da potrebujes strokovno pomoc, ker si ze globoko v problemih s hrano…
Poleg tega imas verjetno od premalih obrokov ze skrcen zelodec, tako da ko jes normalno, se pocutis prenapihnjenega, zelodec boli, tisci te, zgolj poln zelodec pri tebi sprozi alarm, da si se zredil.
znova lahko zakljucim s tem, da bi bilo koristno, ce si poisces pomoc, vendar je odlocitev na tebi!

Pozdravljen Tony!

Že dolgo se odločam, da ti kaj napišem. No ja, pa bo kar sedaj pravi čas. Imam občutek, da se glede na napisano malo prevč hvališ. Dvomim, da imaš sploh kakšne težave. Anoreksija??? V kolikor se ti tukaj zdi kaj v posmeh, se žal motiš. Karte se hitro premešejao in obrnejo. Medijska zvezda pa tudi ne boš. Če gre pri tebi za alarmantno stanje. Stanje anoreksije ne zahteva velike hvale. Tukaj sta samo molk in beda.
Bog daj, da se motim. Pa l.p.

V bistvu se ne hvalim, ampak samo pač, ko se stehtam in vidim, da se nisem zredil, takrat pač ne morem skriti zadovoljstva. 🙂 In saj drugače niti ne hujšam več (če lahko tako temu rečem) ampak pazim pri prehrani da se ne bi zredil. 😉

Odločila sem se, da tut jst napišem nekaj zvezi s tem, kar je bilo napisano zgoraj. Moram reči, da sem po dolgem iskanju končno našla knjigo Laži o lepoti, ki je bila predstavljena na tem forumu. Imam težave z anoreksijo, zato sem si jo zelo želela prebrati. In sem jo, v enem dnevu. Ko sem jo začela brati, je nisem mogla nehati, saj sem v vlogi glavne osebe našla sebe. Žalostno, a resnično. Sedaj malce bolj realno vidim te stvari in upam, da bom lahko počasi spremenila svoj pogled na svoje telo in ozdravela. Vsekakor je knjiga zelo dobra.
Pri meni se je vse začelo proti koncu sredje šole, ko mi je dober prijatelj postal všeč. želela sem si mu ugajati, biti lepa… Mislila sem, da mu bom všeč, če bom bolj suha. Začela sem nadzorovati svoje hranjenje, nisem jedla sladkarij, čokolade, večerij…. . Na začetku se mi je vse zdelo super, postajala sem vitka, vendar se moje hujšanje ni ustavila. vedno bolj visoke cilje sem si postavljala, vedno manj jedla, izostajala od pouka, da mi ni bilo treba hoditi na šolsko malico, itd. Prijatelj v kateraga sem bila zaljubljena je opazil mojo spremembo in nekako po ovinkih iz mene izvlekel da sem mu všeč. začel je sklepati, da zato hujšam in mi direktno povedal, da me take ne bo niti pogledal. Da mu gre ob pogledu na okostnjake na bruhanje…. . To mi je dalo misliti, vendar se nisem mogla ustaviti, vse dokler me niso odpeljali v bolnico, kjer sem bila dolgo časa priključena na sondo. Moje življenje je viselo na nitki.
sedaj, nekaj let po tem, sem izven življenske nevarnosti, toda nisem zdrava. kljub vsej terapiji, se še vedno bojujem… . Počutim se gnilo in ničvredno, ker me nobeden niti ne pogleda. Nimam končane niti srednje šole, vse dni sem doma in se bojujem za življenje. rada bi postala samostojna, neodvisna od staršev, ki so izmučeni od dela z mano…
Želim si biti ljubljena in sprejeta, spoznati moža in imeti družino. Želim si izbrisati preteklost.
Po prebrani knjigi sem se zamislila nad seboj. spoznavam kakšne posledice pušča za seboj anoreksija, grozne. Sedaj sem pripravljena storiti korak naprej, k zdravju. Upam, da mi bo uspelo. knjigo pa se splača prebrat.
Resnično si želim ozdraveti, ker sem ugotovila da tako ne gre več naprej.