Pozdravljeni, sem 20 letna studentka, ki je bila pred korono pozitivna, vsak dan nekje zunaj pohajkovala, se rada druzila, zabavala, smejala, bila brez vecjih skrbi. Tezave so se mi zacele pojavljati letos konec februarja po koncu izpitnega obdobja. Izpite sem naredila, vse je bilo kul. Dokler ni prisel en dan ko me je tako mocno zgrabilo v prsnem kosu, razbijanje srca, sem se zacela potit, nisem mogla do sape, boleci obe roki, da sem se takoj spravila na urgenco(od takrat sem bila na urgenci ze 4x). Med tem casom do danes so mi naredili preiskave za kri, ekg, pljuca in je vse bp. In potem so mi postavili “diagnozo” panicnih napadov in tesnobe. Zivljenje se mi je postavilo na glavo, saj si v nobenem primeru nisem mislila, da se lahko to meni kdaj zgodi, ocitno se je nabiralo leta in leta. Vsak dan me boli celo telo, nimam motivacije za nic, bolecine v prsnem kosu, spikanje pri srcu, glavoboli, pritisk v glavi, izostanek menstruacije, v glavi si dopovedujem da me drzi tesnoba vec mesecev v eno, po drufi strani pa mi je vseeno ce me infarkt ker mi gre ze vse na zivce. Nikoli mi ni bil problem biti zunaj magari na kavi na kosilu v trgovini vec ur, od zacetka napadov pa samo hocem biti doma in prav postanem nervozna ko sem kje dlje casa in cimprej hocem iti stran. Ko sem sla parkrat ven me je zgrabila panika, da sem mogla domov in seveda nasla miljon izgovorov samo da ne povem da imam te motnje ker bi se mi smejali. Vcasih se mi zacne vrtet, dusit, obcutek da lebdim ko sem recimo v trgovini. Takih primerov iz mojega vsakdana je ogromno. Nazadnje ko sem sla na urgenco so mi koncno napisali Lexaurin(najmilejso dozo pa se to mi je rekla da naj vzamem pol tablete po potrebi) seveda sem jih nekaj ze pojedla med napadi ker stem se mucit je grozno. Zdravnik me sprva ni jemal resno in samo rekel naj si porihtam stvari v glavi, hja najlazje je to rect nekomu ko tega ne dozivlja. Prosila ga bom ob naslednjem obisku za psihologa/psihiatra in moje vprasanje je kaj mi bolj priporocate obisk koga? In kaksno je vase mnenje kar se tice antidepresivov ali pomirjeval nevem vglavnem ce lahko kdo svetuje, pove svoje izkusnje ker sem ze na robu obupa. Nimam si tudi s cem zapolniti svojega casa ko imamo solanje na daljavo, to da pa vsak dan hodim ven na sprehod mi je pa ze monotono. Prijateljice so me vrgle cisto na stranski tir, ena ima fanta, druga popravlja maturo in pac nevem me poklice samo ko res nima nobenega. Ze to me boli, da nimam pravih prijateljic in vse kaj zaupam je mama in sem na svetu najbolj hvalezna za njo ceprav vidim da ji ze najedam z mojimi tezavami in stiskami. Tudi kar se tice ljubezni sem nesrecna ko si vcasih zelim imeti nekoga ob sebi, delat stvari katere mladi pac delamo itd, vse se kopici v meni nemorem dat ven iz sebe nic niti jokat se vec nemorem. Prosim za pomoc kaksnih nasvetov

Pozdravljena manc,

zelo lepo opisuješ kaj zna anksioznost narediti iz našega življenja. Panični napad je tako dramatično dogajanje- znotraj nas, da smo lahko prepričani, da se nam bo zmešalo, da bomo umrli, izgubili kontrolo, se osramotili…ampak v resnici prej ko slej mine in tudi se lahko v celoti neha pojavljati, ko nima več moči nad nami.
Priporočam, da se malo bolj “spoznaš” s svojo novo “prijateljico” in počasi bo izgubila moč nad tabo, pred tem pa te bo morda še česa novega naučila. Priporočam ti obisk foruma društva DAM: http://www.nebojse.si, da uvidiš da gre za pogost pojav od katerega se v resnici ne umira, je pa v resnici zelo hudo doživljati vse te strahove in tesnobo. Psihiater in psiholog sta lahko v pomoč, mogoče se obrneš na tistega, ki ti lahko prej nudi pomoč. Ne bi se pa zanašala samo na podporo v obliki zdravil ( tablet)- zato zna biti psihoterapija zelo na mestu in pa delo na sebi v vseh oblikah- izpostavljati se, iti ven kljub strahu, vzeti to kot trening volje in delati en korak naenkrat. Zelo priporočam tudi sprehode v naravo in telesno aktivnost, pa vse tisto kar sprošča in hrani tvojo dušo, kar ti daje smisel in vrednost tvojemu življenju. Včasih so v okviru društva DAM delovale skupine za samopomoč po celotni Sloveniji, sedaj so te stvari bolj zastale- verjetno tudi zaradi dogajanja okoli korone- drugače je zelo fajn da spoznaš še druge, ki doživljajo podoben stvari in da slišiš kako si lahko še pomagaš.
Vsekakor rešitve so in nisi sama v tem, poišči pomoč in zadihaj brez strahu- to ti pripada .
Vse dobro, lp
Bernarda