Tesnoba
Pozdravljeni,
odlocila sem se, da “izlijem” svoje pocutje na forumu, prav tako pa mogoce dobim kaksen nasvet, spodbudno besedo
Torej. Pred 10 leti sem dobila prvi napad tesnobe, zjutraj, vsako jutro, ista ura. Okrevanje s pomocjo AD je bilo naporno, ampak uspesno. Vse do zdaj.. Jemljem asentro. Do prejsnjega petka sem jemala 100mg. Takrat sem zbolela za gripo, katera me je zelo zdelala, dobesedno. Tako da mi je med bolehanjem vse udarilo na psiho. Vsak dan sem se slisala s psihiatrom, tako sem povecala dozo asentre na 150mg. Naslednje jutro pa spet kot pred desetimi leti-tesnoba: tezko dihanje, kot da mi nekdo sedi na prsih, nenormalno potenje. Vse to traja od 5:00 in tam do 7:00. Vsako jutro, en teden ze. Naporno je. Utrujena sem. Izcrpana. Nevem kako naj se znebim te tesnobe. Pa tako lepo sem furala vse do zdaj. Po pogovoru s psihiatrom, sva uvedla po povecani dozi AD in prvem tesnobnem jutru, se pomirjevala. Zjutraj in zvecer. Poskusila sem s tremi(Lorsilan-prevec zaspana, Eglonyl-preslab) zdaj imam Helex. Danes vzela tretjo polovicko 0.25mg. Ta vpliva name se najboljse, pocutim se “vredu”. Ampak, jutra so ista. In cez dan ko popusti, se pocutim slabo, ampak probam nekako preziveti do vecera, da ne pretiravam z dozami. Najhuje je, da nevem tocnega vzroka: zakaj je prislo do tega ? Utrujujoce je vse skupaj, brez energije sem…. zmatrana… v glavi ena in ista vprasanja: zakaj jaz? Zakaj vse to? Bom prisla s tega? Se mi bo se ponovilo? Zdaj traja to ze 9 dni, prav stejem dni in se bojim vsakega jutra…
(Poleg tega vsega, vmes se bruham, zaradi kombinacije kaslja in psihe, apetita nimam. Komaj kaj pojem cez dan. Vse te dni pa imam ze drisko. Od tega?)
Hvalezna bom vsakega nasveta, tolazbe,.. vesela sem, da lahko nekam izlijem svoje tezave. 
Popolnoma ista zgodba, po 8 letih vse ponovilo, vsak dan se borim sama s seboj. Vsak dan. Isti strahovi, tesnoba, žalost… Lahko se mi javite na mail tjasa188@gmail.com
Pozdravljeni,
Vaša želja, da bi se tesnobe čim prej znebili, je popolnoma razumljiva, a hkrati nakazuje na pričakovanje, da bi bilo mogoče nekaj tako globokega urediti hitro in dokončno. Vendar pa notranji procesi ne delujejo na ta način – zahtevajo postopno predelavo, v kateri se ista vprašanja in občutki znova in znova vračajo, dokler jih ne uspemo resnično osmisliti in integrirati.
Tesnoba, ki se je zdaj ponovno pojavila, verjetno ni le naključna ali zgolj posledica telesne oslabelosti – kaže na nekaj, kar je bilo morda dolgo potisnjeno v ozadje, zdaj pa ponovno išče način, da bi bilo prepoznano. Če se osredotočate zgolj na to, kako bi simptome čim prej odpravili, ostaja tisto, kar jih sproža, nenagovorjeno.
Tak proces postopne predelave je pogosto težko opraviti sam, saj nezavedne dinamike delujejo tako, da se jim skušamo izogniti, jih omiliti ali potisniti nazaj. Prav zato bi bilo smiselno poiskati pomoč psihoterapevta, ki bi vam lahko pomagal raziskati, kaj stoji za temi občutki in zakaj se vračajo na tako specifičen način. Terapija vam ne bo ponudila hitrih rešitev, lahko pa vam omogoči, da postopoma razumete, kaj se v vas dogaja, in razvijete drugačen odnos do lastnih občutkov.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pa še jaz vprašam. Moj trigger je bila služba, ki mi je sicer vse vredu, solelavci super, vodstvo še bolj. Stojijo mi ob strani, ampak delam v domu starejših občanov in od takrat sem se ustrašila življenja. Kako je minljivo, kako smo na koncu onemogli in samo čakamo na smrt. To me je čisto pokopalo, moja čustva in strah so neznansko izrazita. Rada bi opravljala ta poklic, pa ne vem, če mi bo psiha dovolila. Ali mislite da bi bilo za mojo anksioznost res bolje menjat službo ali se lahko iz tega še kaj naučim? Vsak dan imam borbe s seboj, kakšen smisel ima živet in se borit, če pa na koncu itaq odidemo. To boli, pa zelo boli. 
Pozdravljeni m19x,
to, da ste začutili močno potrebo po joku in da so solze prišle v trenutku bližine z očetom, nakazuje, da se v vas nabirajo občutki, ki iščejo pot na površje. Jok ni le izpust napetosti, temveč tudi način, kako telo in psiha predelujeta tisto, kar je bilo dolgo potisnjeno na stran.
Vaša tesnoba bi tako lahko bila povezana s čustveno dinamiko v družini – z odnosi, ki so morda že dolgo napeti ali nerešeni. Tesnoba se pogosto pojavi tam, kjer nekaj ne more biti neposredno izraženo ali doživeto. V tem kontekstu vaše telo in čustva morda iščejo način, da bi nekaj končno prišlo v zavest, da bi bilo prepoznano in sprejeto.
Takšni trenutki, ko lahko čutite, da se nekaj sprošča, so dragoceni. Morda bi bilo dobro raziskati, kaj točno se v vas prebuja – kakšna čustva nosite v sebi v odnosu do očeta in družinske situacije. Kaj vse ste morda morali zadrževati, da ste lahko »funkcionirali«? In kaj bi se zgodilo, če bi si dovolili to postopno spuščati na plan, ne le skozi jok, ampak tudi skozi pogovor, skozi razmislek o svojih potrebah in občutkih?
Zato bi bilo smiselno razmisliti o podpori skozi terapevtski proces, kjer bi lahko postopoma raziskovali ta čustva brez pritiska, da jih morate »odpraviti«. Včasih je pot naprej prav v tem, da si dovolimo začutiti tisto, kar je bilo dolgo potlačeno.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni Tjaša,
to, s čimer se soočate, je ena najglobljih in najuniverzalnejših človeških tem – minljivost, neizogibnost smrti in vprašanje smisla življenja. Večina ljudi se temu vprašanju skuša izogniti, saj lahko sproži močno tesnobo. Vendar pa se včasih – kot pri vas – zgodi, da življenje prinese okoliščine, ki tega ne dovolijo več potiskati v ozadje.
Vaša izkušnja v domu starejših občanov je morda zgolj sprožilec nečesa, kar je bilo že prej prisotno v vas, a ni imelo pravega izraza. Soočenje s staranjem in odhajanjem drugih vas lahko vodi tudi v globlje soočenje z lastno minljivostjo in vprašanjem, kako se s tem notranje umestiti. To je boleče, a hkrati izjemna priložnost, da se tisto, kar je bilo potlačeno, izrazi in postopoma predela.
Menjava službe bi morda prinesla trenutno olajšanje, vendar bi se temeljno vprašanje verjetno pojavilo v neki drugi obliki. Zato bi bilo vredno razmisliti, ali bi lahko skozi raziskovanje teh občutkov prišli do drugačnega odnosa do smrti – ne kot nečesa, kar izniči smisel življenja, temveč kot nečesa, kar ga lahko paradoksalno tudi poglobi.
Če se vam zdi, da vas to preplavlja in da težko sami predelate te občutke, bi bilo morda smiselno poiskati prostor, kjer bi lahko o tem postopoma razmišljali in govorili – bodisi skozi terapijo bodisi na način, ki bi vam omogočil varen stik s tem, kar se v vas prebuja.
Soočate se z nečim globoko človeškim – in čeprav je zdaj boleče, je lahko tudi možnost za notranjo rast in drugačno razumevanje življenja.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Najlepša hvala za odgovor. Res prijazno. Delam na tem, da za dnem, poleg terapije, ki jo jemljem. Groza me je, da nebi morala ven iz tega, da se mi zmeša in preprosto obupam nad sabo. Tako rada bi živela, pa ne vem če bom zmorala čez to. Vsak dan se znova prebudim v strahu, berem knjige, začela sem s čuječnostjo in dihanjem, ki sva ga s psihoterapevtko uvedli. Res se trudim, kljub hudim strahovom še nisem vzela helexa, ker na koncu vedno,, zmagam”. Ampak a si s tem delam večjo škodo, ko se borim, ali bi enostavno vzela polno bolniško in odležala to stanje? Zdaj delam 4 ure in mi je čisto ok. Rada bi živela 
nazadnje sem na sprehodu sama s seboj v gozdu kričala, ker tako boli. Raje vidim da bi mi lomili kost po kost, kot pa duševna bolečina. Točno vem, kaj je vzrok temu, otroštvo, spomin ki bolijo. Deda alkoholik, naredil samomor na rojstni dan, ata padel v alkohol, odnosi po odhodu k drugi ženski katastrofalni. Vedno sem si ga želela, on pa mene ne. Sem prejokala zaradi tega leta in leta. Potem sem vse pustila, se mu odpovedala, ko je prišla na svet moja punčka, pa je v joku prosil odpuščanja. Sem imela upanje, pa spet vse po starem. Od mame pa imam tako samo besede kot so kako boš sploh zmogla, zakaj so te vzeli v to službo, če si čustveno nestabilna. V glavnem počasi odkrivam odzadja,, prestrašene mene. ”
Najlepša hvala za trud in čas.
Tjaša, pozdravljeni,
hvala, da ste delili še več o sebi. Iz vaših besed je čutiti, koliko se trudite in kako močno si želite živeti drugače, z manj bolečine. Vsa ta prizadevanja – čuječnost, dihanje, branje, premagovanje vsakega dneva, kažejo na vašo notranjo moč in željo, da bi našli pot iz tega stanja.
Vaš strah, da bi obupali, je zelo razumljiv. Ko je bolečina tako globoka, je povsem naravno, da se pojavi tudi občutek nemoči. Tisto, kar opažam v vašem zapisu, pa je, da se osredotočate predvsem na simptome, anksioznost, strah, bolečino, in se z njimi spopadate na način, da jih poskušate obvladati ali premagati. To je povsem razumljiv in človeški odziv. Vendar pa takšen pristop lahko vodi v začaran krog nenehnega boja, ki vam na dolgi rok ne omogoča globlje spremembe.
Tudi vaša terapevtka očitno deluje v tej smeri. Uvajata tehnike za lajšanje trenutne stiske, kar lahko pomaga pri kratkoročni stabilizaciji, a vprašanje je, ali se zares dotikate jedra bolečine, ki se je nakopičila skozi leta. Vaša zgodba, izgube, zavrnitve, pomanjkanje očetove ljubezni, dedkov samomor, mamini dvomi v vas, nosi veliko nepredelanega in ranjenega. Minljivost in staranje, ki sta se vas tako globoko dotaknila v službi, sta morda sprožila tiste globlje občutke izgube in nemoči, ki so bili dolgo potisnjeni ob stran.
Zato bi vam svetoval, da razmislite o poglobljeni psihoterapevtski obravnavi, kjer ne bi šlo zgolj za obvladovanje simptomov, temveč za raziskovanje in predelavo teh bolečih notranjih vsebin. Ko pišete o svojem otroštvu, odnosu z očetom, dedkovem samomoru, maminih besedah, tukaj so pomembni temelji vašega doživljanja sebe in sveta. In dokler ostanejo ti temelji neraziskani, se simptomi vračajo, ker poskušajo opozoriti, da nekaj potrebuje vašo pozornost.
To, da kričite v gozdu, je izraz intenzivnosti te bolečine. To ni znak šibkosti, ampak prej pokazatelj, kako močno vas nekaj v notranjosti kliče, da bi bilo slišano in razumljeno. Psihoterapija, ki bi šla globlje, vam lahko ponudi prostor, kjer bi lahko te občutke raziskovali, ne le obvladovali.
Glede bolniške vprašanje ni samo, ali bi jo vzeli ali ne, temveč kaj bi se v tem času z vami dogajalo. Če bi jo izkoristili za to, da bi si omogočili resnično soočenje s sabo, ne le za počitek in umik, potem bi lahko bila koristna. Ključ pa ni zgolj počivati in čakati, da mine, temveč uporabiti ta čas za delo na sebi na način, ki bo dolgoročno prinesel spremembo.
Vaša želja po življenju je močna. In ta bolečina, ki jo čutite, je pravzaprav dokaz, da nekaj v vas ne želi ostati na mestu, kjer je zdaj. To je lahko boleč, a tudi pomemben prehod v nekaj novega.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni m19x,
vesel sem, da ste obiskali psihoterapevtko. Pomembno je, da si dovolite postopno raziskovanje, brez pritiska, da morate vse takoj razumeti. Kar je globoko shranjeno, se pokaže, ko smo pripravljeni.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Najlepša hvala. Kot bi me brali res. Najraje bi prisla k vam, pa ste predaleč. Bom šla tu pri nas k klinični psihologinji, ki pa ima tudi psihoterapijo. Veliko pa bom delala sama, tudi zelo dobro knjigo berem Strah od Thich Nhat. Kjer govori ravno o tem, da je potrebno strah in bolečino sprejet in se soočit, ne tlačit nazaj… Upam da mi uspe 
Tjaša,
veseli me, da ste našli nekoga, s katerim boste lahko nadaljevali svojo pot. Pomembno je, da si ob soočanju s strahom in bolečino dovolite tudi podporo, ne le samostojnega dela. Knjiga, ki jo berete, ima dragoceno sporočilo, a ključ do spremembe ni le razumevanje, temveč tudi postopno predelovanje teh občutkov. Dajte si čas in potrpljenje. Verjamem, da boste našli svojo pot.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
