Naj vam opišem moj problem.Začelo se je z napadom tesnobe,ko sem šel na faks na ustni izpit.Ful postanem nervozen in ne morem se zbrati.Zdi se mi,kot da vsi bulijo vame in me gledajo.Celo jecljati začnem in sem popolnoma zmeden.Srce mi utripa kot noro.Kolega mi je rekel:”Daj zberi se,prav slišim kako ti srce utripa.A veš,da maš ti resne probleme!”
Ne vem zakaj se mi to dogaja.Ali je možno,da imam postravmatske znake stresa?
Zdaj se mi to dogaja že na čisto prijetnih krajih kot je majhna trgovinica s prijaznimi trgovkami.Pred blagajno me prograbi ista nervoza in komaj sem čakal,da sem odšel iz trgovine.Niti s kolegi ne grem več na pijačo,ker se mi ista stvar dogaja za šankom.Zgleda,da imam zdaj že strah pred temi simptomi in zaradi tega se takim situacijam,če je možno izognem,če pa je treba nujno narediti nekaj sem pa že prej v nekakšnem krču in se pripravljam,da bi te težave skril,vendar zaradi tega prizadevanja imam s samim sabo še večje borbe in muke.
Splošnemu zdravniku sem povedal,da imam zadnje čase neko tesnobo v določenih stresnih situacijah in mi je predpisal Lexaurin,vendar je bil učinek name zelo blag.Ne vem,če si predstavljate moje trpljenje.Pred kratkim sem spoznal zelo simpatično in prijetno punco in če bom tak,me bo zapustila.Zadnjič,ko je bila pri meni,mi je srce utripalo kot noro,upam da ni opazila.
Prosim za pomoč.Rad bi bil spet sproščen v družbi,rad bi starega Zorana nazaj.V tem trenutku sem živčna razvalina.

Spoštovani Zoran, kadar ni jasnega zunanjega vzroka, na katerega bi reagirali s tesnobo, gre za osnovno motnjo v nevrotransmiterskem sistemu. Poleg psihoterapevtskega prizadevanja,ki pa hujše tesnobe ne more odpraviti uporabljamo v farmakoterapiji antidepresive v višjih odmerkih ( lexaurin,ki ste ga jemali, je le pomirjevalo) Obiščite totej psihiatrično ambulanto.Psihiater vam bo glede na vaše osebnostne lastnosti svetoval tisto obliko psihjoterapije, ki vam bo najbližja, obenem pa bo zdravljenje lahko podprl z zdravili.

Pozdravljeni!

Mene že dalj časa mučijo občutki osamljenosti. Stara sem 33 let, zaposlena, v zvezi s “fantom” dve leti. Starši in sestra so v tujini, tako da se občasno vidimo in ni prave bližine. Prijateljski krog imam nekako srednje velik. Sem sicer družabna in imam rada ljudi okrog sebe. Najbolj me muči osamljenost, ko so prazniki, ob kaki bolezni in staležu. Takrat se najbolj zavem kako sama sem. Zdaj, ko sem v partnerstvu, sva pa oba nekako sama. On ima sestro doma tudi daleč vstran, z starši (ločena) tudi ne prave vezi. Moji ali najini prijatelji, pa so takrat nekako z družinami. Pogrešam občutek pripadnosti in kroga ljudi, ki ti v težkih trenutkih zares stojijo ob strani. Jaz prijateljem bi, so pa takrat nekako bolj z družinami in me tako ne “potrebujejo”.
Prosim za vaše mnenje in kak napotek!
Hvala

Spoštovana Manja,
Prijateljev ne najdemo za vogalom, tudi na delovnem mestu bolj poredko.Ljudje običajno sklepajo znanstva v situacijah, ki jih slučajno družijo: počitnice, izleti praznovanja, ali pa posamezne interesne dejavnosti : tečaji, plesna šola.Ker se bliža čas novoletnih praznovanj, poskrbite, da se bosta s partnerjem znašla v situaciji, v kateri bo priložnost za stike z drugimi.Takrat ne oklevajta s povabilom , da bi se kdaj drugič ponovno srečali ali pa takšnega povabila ne odklonita.Ko bosta s partnerjem začela živeti skupaj, se bodo možnosti podeseterile

Da te malo potolažim, nisi edini, ki ima podobne probleme. Tudi jaz namreč “boleham” za socialno fobijo in vem kako se počutiš, kaj so tvoje skrbi, strahovi in kdaj se pojavljajo.

Najbolje je, da greš k psihiatru kot sem šel jaz sam. Verjetno ti bo napisal recept za Seroxat, ki pomaga oz. delno umirja stanja, ki se pojavljajo ob določenih situacijah (npr. nastopi v javnosti). Sama zdravila ne bodo odpravila vseh težav, ti pa bodo odprla oči in pomagala pri reševanju tvoje situacije.

Vesel bi bil, če bi si dopisovala in izmenjavala mnenja, izkušnje in tudi “strahove” :). Če si za to mi odpiši na mail [email protected].

Lp,

S.