Dober dan,
Že več kot pet let sem psihično zelo obremenjena. Stara sem 26 let in pred petimi leti sem ostala brez očeta, vzela mi ga je huda bolezen. Mislim, da smrt očeta ne bom nikoli prebolela, ker sem nanj bila preveč navezana.
Poleg tega sem zelo obremenjena z delom doma, v službi in študijem. Vesela sem, da sem študij junija končala in diplomirala. Eno breme manj.
Kar pa je najhuje ima mama že pol leta prijatelja. Vse razumem, da ne more ostati sama celo življenje, privoščim ji srečo, vendar globoko v sebi tega ne morem sprejeti. Zelo sem živčna in jezna, takoj eksplodiram, ne spim in ko se umirim čutim močen utrip srca na vratu, lasje mi izpadajo , in še, in še bi lahko naštevala.
Septembra se poročim, mislim, da sem malce nervozna tudi zaradi tega.
Prosila, bi vas za nasvet in sicer kako naj obvladam jezo, strah in vse kar se dogaja v meni. Kako naj se umirim ?
Ali mislite, da potrebujem zdravniško pomoč!
Hvala in lep pozdrav – Jasmina

Spoštovana Jasmina,
pred vami je mnogo situacij, ki vam predstavljao negotovost, zato se poskušate oklepati osebe,ki vam je doslej nudila psihološko varnost in oporo, njeno simbolično izmikanje( še vedno je vaša mati), pa vam pobuja podzavestni konflikt, ki se kaže navzven kot jazavost in pomanjkanje tolerance.Skrajni čas je, da dojamete, da jeza ni napaka sama po sebi, ampak je le zunanja manifestacija nezadovoljstva.Poskusite nakopičeno notranjo napetost kompenzirati s fizično aktivnostjo,posvetite pa nekaj več pozornosti tudi ženinu,saj vam jo bo hvaležno vračal.Čas je, da poletite iz starega gnezda in si ustvarite svojega.

Pozdravljeni mag.Vanja ;
Zahvaljujem se vam za odgovor in sporočam vam, da mi je vaš odgovor zelo pomagal.
Mislim, da na določenih področjih moram še odrasti in kot ste vi napisali poleteti iz starega gnezda. Kar pa moram, dojeti (ampak ne vem kako), da mama ni moja lastnina je samo moja mama.
Hvala še enkrat in lep pozdrav !
Jasmina