Pozdravljeni, stara sem 20 let. Od sobote do ponedeljka me je dajala tesnoba oz panični napadi. Vsak dan je bila pobuda neka druga stvar, ponavadi si kje kaj preberem in me je potem strah da bi imela/dobila raka, multiplosklerozo, bipolarno motnjo, demenco, prometno nesrečo,… se mi zdi da se samo preveč sekiram za vse in me je vsega strah. Ponavadi se mi je to dogajalo že od kar pomnim, ko so se starši pogovarjali da je kdo umrl, dobil kakšno bolezen me je postalo strah, vendar ni dolgo trajalo, ker sem se vedno s čim zamotila šolo ali prijatelji. Zdaj se mi zdi pa da imam preveč časa, tudi športam premalo(včeraj sem šla tečt po 3 mesecih brez športa, prej sem tekmovalno trenirala ples) in že včeraj mi je bilo veliko boljše. Vglavnem kadar se zamotim sem vredu, kadar premišljujem na to nisem. Sem se pogovorila tudi že z mamo, je rekla da ne gre čez noč da bi se tega otresla, vendar da sama nadzorujem svoje misli in se morem sama nadzorovati. Sem pa začela tudi piti melisin čaj in si kupila kapsule bee happy od medexa, ki naj bi spravljale v boljšo voljo. Drugače pa zraven tega sem posledično izgubila še apetit, vendar pa bi veliko spala čeprav se mi zdi da spanec ni preveč kvaliteten. Sem pa prebrala tudi da bi na slabše počutje in nihanje razpoloženja lahko vplivae kontracepcijske tabletke in hormonsko nihanje zaradi menstruacije, pa me zanima če bi lahko tudi to bilo možno za tesnobo? Ali pa kar vse skupaj. Hvala

Pozdravljena,

to kar opisuješ je značilno za anksioznost, ki se sicer izraža na različne načine, pogosto s strahovi, da nas bo doletela neka bolezen, pogosto lahko tudi opazimo simptome neke bolezni, ki bi se naj razvijala…Dobro je, da se prepričamo, da smo telesno zdravi in tako odvzamemo temu delu tesnobnosti moč nad nami. Vendar se potem še vedno lahko “oglaša” na druge načine. Kot pa si že sama ugotovila, dobro deluje, če lahko preusmeriš misli in si dejavna, da ostane manj prostora za tesnobo. Res je, da sicer živimo v čudnih časih, ko niti ne moremo biti toliko aktivni- predvsem socialno aktivni- kot smo sicer.
In da, tudi hormoni lahko vplivajo na stopnjo tesnobe, zagotovo. Če uporabljaš kontraceptive, se velja o tem pogovoriti z ginekologinjo ali farmacevtom.
Želim ti vse dobro, pozdrav,
Bernarda

Hvala za odgovor. Včasih med “napadom” ali kakor se to imenuje, imam tudi občutek da bom ostala sama, ter da se nemorem otresti teh misli oz napada, me je strah da bi si takrat tudi kaj naredila. Zdaj so sicer napadi krajši in redkejši.. ter tudi vedno znova iščem neko novo potrditev da je le to normalno in bo minilo

Koliko časa pa lahko to traja? Zdi se mi sicer da se vse skupaj nekoliko umirja, vendar me vseeno skrbi da bi to kar trajalo in ne bi bilo boljše

Kako dolgo zna tesnoba trajati in kdaj je potrebna pomoč psihologa/pshioterpaevta?

Pozdravljena,

včsih tesnoba izveni sama, v kolikor pa ne, pa je dobro poiskati pomoč strokovnjaka. Pomoč je dobro poiskati zato, da se lažje spopadeš s tem in zaživiš bolj neobremenjeno. Naučiš se tudi kakšnih uporabnih tehnik za preusmerjanje pozornosti in podobno. Torej pomoč je namenjena temu, da te tesnoba v vsakodnevnem funkcioniranju ne bi ovirala.
Tako da je težko reči kako dolgo bo tesnoba trajala in na kakšne načine se bo izražala. Vsekakor je prav, da si poiščeš pomoč in greš skozi življenje s čim manj strahovi,
vse dobro,
lep pozdrav,
Bernarda

Pozdravljeni,
sem mlada mamica, ki ima res grozen strah pred izgubo nadzora. V bistvu me zs od otrostva mucijo vsiljive misli in napadi panike. To sem na nek nacin s pomocjo zdravil in terapije uspela obvladat. Zdaj odkar sem rodila imam pa nenormalen strah pred “norostjo” oz. Da bi se mi kr zmesalo, pa otroku kaj naredila. In ze sama misel na to, da se ne bi mogla kontrolirat je res grozna. Ceprav, bi meni pomagalo edino to, da mi nekdo zagotovi, da se to meni nikdar ne bo zgodilo, vem da nobena stvar ni cisto cisto 100%. Mene samo zanima, ali je mozno, da se cloveku kar tako “odpelje” v glavi iz cistega miru? Se pravi, brez da bi imel kaksne hujse psihicne bolezni, ali pa poskodbe mozganov itd? Sej po eni strani se mi zdi ta strah totalno brezveze, ker ce bi bil to nek realen oziroma smiselen strah in bi se vsakemu kar zmesalo, potem ne bi noben imel otroka, ali pa bil nasplosno v druzbi z drugimi ljudmi. Po drugi strani je pa se vedno v meni tist stavek:kaj pa ce.
Lep pozdrav,