Ta forum mi je zelo všeč. Zato bom tudi jaz predstavil svoj problem in upam, da bom dobil kakšen nasvet.

Star sem 25 let in do sedaj še nisem imel kakšne resne izkušnje v ljubezni in spolnosti. Do sedaj sploh nisem imel še punce in to me najbolj boli, ker bi rad imel človeka ob sebi, s katerim bi se pogovarjal in mu zaupal. Punce sem iskal “na silo”. Sem najmlajši otrok v družini. Od staršev sem se naučil “obrazcev razmišljanja” v tej smeri, da je treba garati, delati doma, se bo že kaj našlo za delat”, varčevati, ne zapravljati denar, nikamor iti, ker se lahko kaj zgodi in tako naprej, saj veste, a ne. Nekako sem vedno pod pritiskom staršev. In tak sistem razmišljanja se je nekako usidral v notranjost mene, saj je čist logično.
S prihodom v civilno vojsko pred približno 1 letom sem začel resno razmišljati drugače. Takrat nisem bil veliko doma, razmišljaj sem o sebi, kje bom živel, kako bom živel, kaj bo zmano ….. En večer smo šli s prijatelji ven in tam sem spoznal eno prijazno punco, zelo energično. Saj sem se z njo pogovarjal, ampak nisem bil sproščen, nekako sem se počutil utesnjenega, manjvrednega, spet sem na silo nekaj delal, da bi jo “zapecal”. Po tem sva se še nekajkrat videla potem pa konec. Mislim, da je bil to višek in vzrok za moje nadaljne občutke. V tem obdobju, ko sem bil v vojski, po tem dogodku, sem se začel zapirati vase, občutil sem strah, depresijo, tesnobo. Ponoči nisem mogel spati, zbujal sem se. Vse se je nadaljevolo v panične napade (torej nespečnost, tesnoba, strah, siljenje na jok, napetost, krči, glavobol, strah pred množico, občutek, da bom padel v nezavest, ljubosumje in podobno). Mislim, da sem delal proti svojim najglobjim vrednotam in prepričanji. Živim po “starševsko” (njihovi pritiski nad menoj, njihova kontrola, mislijo, da brez njih ne bom nič zmogel), čeprav je to vse proti moji volji.
Zaradi vse hujših napadov sem poiskal pomoč psihiatra. Povedal mi je da sta moja problema (razmere doma in nič izkušenj v ljubezni in spolnosti) povezana. Povedal mi je še, da služim staršem namesto, da bi služil sebi. To moram spremeniti in začeti služiti sebi, npr. tako, da se odselim na svoje, saj imam vse pogoje (službo, plačo, avto …. ). Predpisal mi je pomirjevala, kasneje pa še nekajkrat opravil pogovore z mano. Pred 3 meseci sva se dogovorila za jemanje antidepresivov. Po jemanju teh nekako slabše ni razen nekaj obdobij hudih napadov, veliko boljše pa tudi ne, ampak bom nadaljeval z jemanjem, saj je njihov učinek viden po dolgotrajnem jemanju.
Začel sem živeti po svoje, veliko razmišljam o sebi, veliko se gibam (rolanje, fitnes, badbinoton, bližnji hrib), berem, udeležujem se raznih delavnic o osebni rasti, druženje s prijatelji… Vendar je zelo težko spremeniti v sebi zasidrana razmišljanja. Ko živim po svoje in delam v nasprotju z “starševskim razmišlanjem”, je prisoten strah, tesnoba ……. Dokončno sem se odločil, da se preselim na svoje. To si zelo želim. Našel sem si že stanovanje, vendar trenutno čakam na dokončni odgovor lastnika.
Vendar kljub nekaterim pozitivnim spremembam v zvezi z mojimi paničnimi napadi še vedno skoraj vsak dan občutim strah, da se bo kaj zgodilo, še vedno me je strah, ko grem v kašen velik trgovski center. Velikokrat sem počutim manjvrednega, pod nivojem ostalih, občutim, da nisem vreden punce, življenja nič. Kar bojim se nekaterih mojih vsakdanjih dogodkov, ki sledijo.
In največji problem:
KAKO NAJ STARŠEM POVEM, DA SE BOM PRESELIL NA SVOJE (ko bom 100 % vedel o stanovanju). Mami bo začela jokati, ati pa vpiti. Nekako vsi pričakujejo, da bom jaz doma, ker sem najmlajši.

Hvala za nasvete in mnenja, zelo si jih želim.

Opisal si svoje strahove in kaj vse si že naredil v zvezi z njimi. Mislim, da si se pogumno soočil s pritiski oz. pričakovanji svojih staršev, a nekako te tisto najpomembneše še čaka. Kakor, da si se do sedaj pripravljal, nabiral kondicijo za veliki finale. Kako povedati svojim staršem? Ustvaril si si svoje življenje: služba, prijatelji, hobiji,… in normalen korak je, da se odseliš od staršev. Mislim, da bosta tudi ona dva to slej ko prej razumela in zelo verjetno je, da bosta to sprejela prej in bolje kot misliš. Vsekakor ni slabo biti pripravljen tudi na to, da jima bo težko ob tem in da bosta potrebovala tvojo trdnost v svojo odločitev. Saj, če bosta vedela, da to ne pomeni, da sta te izgubila, da ju boš še vedno obiskoval, jima pomagal, ko kaj ne bosta zmogla sama, potem ju ne bo toliko strah tvojega odhoda. Vse kar počneta je namreč iz strahu in pomembno je, da jih razumeš, saj le tako ju ne boš obsojal in le tako ju boš videl ločeno od sebe kar pa je pomembno, če želiš postati samostojna oseba.
Glede tvojih stisk in strahov, pa menim, da vsako stanje, če se spoprimemo z njim in verjamemo, da je rešljivo, slej ko prej mine. Mogoče si potreboval tudi tablete, da si lahko ublažil bolečino in stvari videl bolj obljadljive. Vendar menim, da smo ljudje sposobni to isto stanje in te iste rešitve najti znotraj sebe. Mogoče na terenutek izgleda, da ni izvedljivo, da se bo vleklo v nedogled, vendar je pomembno verjeti vase in vztrajati. Povedal si, da hodiš v naravo, se ukvarjaš s športom, družiš s prijatelji, menim da se imaš dovolj rad in da si pripravljen veliko narediti, ko se srečaš s težavo. To je vsekakor kavaliteta, ki ti koristi in ti bo koristila na poti v samostojnost od staršev in od strahov.

Če resno misliš, ti čestitam. Tudi jaz imam 25 let in tudi jaz sem dolgo časa imela podobne težave – le v veliko blažji obliki. Pa nič ne de. Važno je, da boš od sedaj naprej poslušal svoje srce in zadovoljeval svoje potrebe. In res se čimprej osamosvoji, to zelo pomaga. Resda ni mame da bi ti prala, kuhala in podobno in je samostojnost finančno manj ugodna oblika, vendar lahko veliko narediš po svoji glavi in tako kot ti misliš, da je prav. Saj v bistvu nihče ne pričakuje od tebe, da boš naredil vse brez napak, saj bodo to tvoje napake in kasneje tvoje rešitve.
Punc se pa le nikar ne boj. Nobena ‘normalna’ se ti ne bo posmehovala, kaj takega lahko doživiš le od tistih bolj ‘čudnih’. Na silo pa tudi ne gre. Počakaj še malo in zaceli najprej svoje srce in pozdravi svoj ego. Potem boš pripravljen tudi ti na resno zvezo.
Za konec ti bom dala le še en nasvet moje sicer pokojne babice, ki se je poročila za tiste čase zelo pozno, pri svojih 36 letih, in je bila zelo modra ženska: ‘Za vsak lonec se enkrat pokrovka najde’ …in tudi za tvojega se bo prav gotovo.

Pozdravljen Dominko,
Vidim da si že veliko naredil zase in verjamem, da ti bo to še naprej uspevalo. Mogoče še nisi v popolni meri opazil kako velik korak je že samo to, da si se premaknil z ‘mesta’. Jaz sem na začetku je potrebovala veliko voje, šla sem po poti ki naj bi vodila v mojo smer, vendar se je vedno našlo kaj kar mi je hotelo prkrižati mojo pot. Potem pa sem spoznla da so vse skupaj smo moji izgovori. Vprašala sem se kaj mi vsi ti izgovori omogočajo in kaj mi onemogočajo, ter se odločila da pravzaprav potrbujem življenje brez izgovorov. Samo jaz in edino jaz si bom lahko naredila življenje tako kakršno bom hotela, jaz imam izbiro in tudi ti imaš izbiro. Tudi ti se trudiš in vem kako je to težko, vendar najhujši boj je v tebi in tega boš premagal, ker si na dobri poti. Saj veš kako pravijo: strah je prazna vreča, ki brez tvoje pomoči ne stoji pokonci! Želim ti da bi se znal čim bolje prepustiti, da tvoja duša vodi tvoj razum in te pelje po pravi poti.
Kar se pa tiče tvojih staršev, bodo pa tudi oni morali spoznati, da se boš vedno rad vračal če te bodo pustili hoditi po svoji poti, če pa se ne bodo mogli sprijazniti bodo pa najverjetneje to obojestransko tesnobo občutili kot tvoj beg.
Življenje je bo še polno presenečenj, želim nam vsem skupaj, da bi jih znali videti iz pozitivne strani.
Pa srečno!

Oj.
Sem v še hujši situaciji vendar te razumem. TI imaš vse možnosti da greš od doma torej pojdi. Imaš vse razen stanovanja. Ko si ga najdeš takoj povej, povej da rabiš čas zase (vem da ne bosta razumela ker moja mat tud nič ne razume v tej smeri) in pojdi, četudi se skregate, vem da boste vse potem rešeli. Pojdi da ne bo še huje in da boš lahko našel tudi partnerico. Ko boš sam na svojem ti bo lažje saj ne bo treba poslušati enih in istih stvari za katere veš da te omejujejo. Pojdi in se postavi na noge. Sama trenutno še nisem sposobna oditi zaradi mnogih stvari, vendar takoj ko bo mogoče grem. Tudi pri nas pričakuje da bova oba z bratom ostala doma in doma delala, pa nič zapravljala. Prišla sem vsaj do tega spoznanja da živi sedaj ko si mlad in živi samo svoje življenje in želja drugih.

Ne delaj to, kar drugi pričakujejo od tebe, ampak najdi v sebi, kaj je za tvojo dušo najbolje. Ne boj se odziva staršev na tvojo odločitev. Tudi če bo prvi odziv jok in vpitje, se bosta kasneje sprijaznila.

Vedi, da si en velik zaklad! Toliko aktivnosti počneš v življenju, in ta možnost, da greš na svoje – ti kar zavidam. Nič zato, če nimaš izkušenj z dekleti, taki fantje so še bolj dragoceni in iskani. Moja mama se je poročila pri 35, kar je bilo precej pozno in je rekla, da je bilo vredno počakati. Našla sta se res prava človeka. Naj se ti ne mudi, vse pride, ko si nehaš hudo prizadevati, da najdeš.

Vse pred mano so že lepo povedale. In še nekaj se zavedaj: da ni nujno, da bo prva punca, v katero se boš zaljubil, kasneje tvoja žena. Bodi pripravljen tudi na to, da se ne boš prehitro ‘zaletel’, lahko boš ponovno razočaran… vzemi kot opozorilo, seveda ti pa želim vse lepo, da me ne boš narobe razumel. Govorim iz lastnih izkušenj. Z bivšim fantom sem hodila 7 let, razmišljala sva že o poroki…., ko sem izvedela, da ga je naenkrat zmešala druga….. Mislila sem, da se mi bo zmešalo…. potem sem prišla do tega, da enostavno NI VREDEN, da bi zavozila življenje… in sem spet zaživela. Vedela sem, da ne smem vse moške metati v isti koš. Danes sem srečno poročena, pravi zame!!
Želim ti vso srečo!

Vse pred mano so že lepo povedale. In še nekaj se zavedaj: da ni nujno, da bo prva punca, v katero se boš zaljubil, kasneje tvoja žena. Bodi pripravljen tudi na to, da se ne boš prehitro ‘zaletel’, lahko boš ponovno razočaran… vzemi kot opozorilo, seveda ti pa želim vse lepo, da me ne boš narobe razumel. Govorim iz lastnih izkušenj. Z bivšim fantom sem hodila 7 let, razmišljala sva že o poroki…., ko sem izvedela, da ga je naenkrat zmešala druga….. Mislila sem, da se mi bo zmešalo…. potem sem prišla do tega, da enostavno NI VREDEN, da bi zavozila življenje… in sem spet zaživela. Vedela sem, da ne smem vse moške metati v isti koš. Danes sem srečno poročena, pravi zame!!
Želim ti vso srečo!

Ce ste prepricani, da so vam vase lastne napake unicile sreco,
se sprijaznite s tem.
Nehajte misliti na to, saj se ne morete vrniti in poskusiti se enkrat.
Ucite se. Pojdite naprej. Sedaj ste modrejsi.
Nikoli ne morete spremeniti preteklosti – lahko pa spremenite sedanjost. (Pam Brown)

Po dolgem času vas vse lepo pozdravljam. Ja, velliko sem delal na sebi, da bi premagal to mojo tesnobo, ki me tako muči. Pa saj je včasih vse uredu in že mislim, da sploh ni več prisotna tesnoba, potem pa kar pride naenkrat in vse uniči, vse moje načrte za tisti dan , ne morem nič, takrat grem najraje v posteljo in poslušam kakšno pomirjujočo glasbo …..
Če se borim proti njej in ji ne podležem in sem močan in grem naprej kljub njeni veliki premoči JE VSE O. K. – samo to je tako težko delati, jo premagovati, iti če z njo.

Veliko se ukvarjam z osebno rastjo , obiskujem delavcnice, sodeljujem v otroških delavnicah, , rolam, fitnes, druženje, branje , ustvarjanje iz gline, barvanje, sprejemanje sebe takšnega kot sem, in ne ustvarjanje nekih namišljenih iluzij ……
Edino, kar me še malo bega in skrbi, je moja želja po ljubezni , po izkazovanju ljubiezni nekomi in po sprejemnaju le te. Pa saj razmeme ko mi pravite ali pravijo, da moram biti najprej s sabo zadovoljen potem bo ljubezen sam prišla – ne vem no ampak zgleda , da je želja tako močna , da ne morem čakati, ali pa mogoče še nisem vse s sabo r azčistil – enostavno ne vem – je pa res , da včasih ali pogosto (še vedno ) nistem čisto sproščen in in ne deljuem navzven sproščeno , spontrano , to pa verjetno zaradi mojih pogostih tesnobnih občutkov, napadov.

Ja, pa kar dve novitci imam za vas, saj vam pravim , da sem že malo napredoval:
– povedal sem staršem, da se nameravam preselit, in da bom še vedno prišel domov , in da si to JAZ želim – iti na svoje , biti sam zase, in da me ne more nihče prisiliti v nasprotno, ja in seveda je bil jok , ogorčenje, šok, apmak počasa se navajajo ,

– pa še nekaj, zdaj ko to berete sem že na svojem, v lepi garsonjerici izven mesta , pa vendar zelo blizu centra mesta in moje službe, še se navajam, zdaj ob tej spremembi je spet prisotna tesnoba in veliko jo je , ampak grem preko nje, samo včasih me ona premaga,

Tako , to je del mojega obdobja , ki je bil zelo naporen – se čudim, kako selm sploh mogel iti čez vse to. Hočem pa reči, da imam še vedno občutek te tesnobe, pa kako mi bo šlo naprej, pa kaj če se mi kaj naredi, pa kaj če ne bom vse izključil v garsonjeri, pa strahovi, pa panika in podobno , to ne vem kako bom rešil – upam pa in verjamem , da bom nekoč normalno zaživel in zadiha normalno in zaživel -…….

DOMINKO

Vse lepo vam želim, in se še kaj oglasim !!!!!!

Pozdravljen,

resnično sem vesela, da življenje pelješ tako kot si ti želiš. To se dogaja zato, ker si se za to ti tako odločil in ker se nisi kar predal in čakal, ampak si v spremembo vložil svoj trud. Lahko si ponosen nase! Želim ti, da vztrajaš na svoji poti in želim ti tudi, da bos znal počakati na svojo ljubezen.

Lep pozdrav,

Tanja

Pozdravljen, Dominko! Malce pozno, pa vseeno… Iskrene cestitke ob tvojem pogumu in trudu, zares!
Ves, v delu tvoje “zgodbe” se tudi sama popolnoma najdem. Sama sicer nisem nikdar imela vecjih problemov s starsi; oziroma sem probleme “ignorirala”, kar vsekakor ni bilo dobro. Morda so ti nerazcisceni odnosi iz preteklosti pripomogli k psihicnim problemom; podobno kakor pri tebi: nervoza (anksioznost), strah pred… mah, mnogimi stvarmi, depresije… Ne vem; niti ni bistveno. Ampak ti moram napisati, da sem se 100% videla ravno v tistem tvojem stavku: ” kaj ce se mi kaj zgodi, ce sem vse izkljucil…”. Hja, to me je “zbodlo”. Se spomnim, ko sem sama imela te napade tesnobe, se nisem upala niti zakleniti v stanovanje, ces; ce me ze pobere, da jim ne bo potrebno vlamljati…. Hecno se bere, vem, ampak….
Tudi sama od tistega casa, ko me je zares zlomilo (2 leti nazaj), veliko delam na sebi: zelo aktivno se ukvarjam s sportom, berem, pisem… Vseeno pa pridejo ure, dnevi… ko me zagrabi panika, apatija in ne vidim vec sonca. Ampak – s trudom se lahko vsaj malce prepricas v nasprotno in poisces svetle tocke, kajne?
Aha, pa se nekaj Dominko: pises, da si srcno zelis ljubiti in biti ljubljen. Verjamem! To je vsekakor zelja vsakega socialnega bitja, a ne? Vendar pa ti polagam na srce: najprej se nauci in uzivaj v bivanju samega seboj; ljubi najprej sebe! Naslednja stopnicka pa je dekle, zveza, partnerstvo. Sama imam sicer partnerja. Zelo razumevajocega, ki me ljubi. Vendar pa resnici na ljubo lahko napisem, da bi bila najina zveza lahko se mnogo mnogo kvalitetnejsa in osrecujocejsa, ce bi jaz v prvi vrsti in najprej imela rada sebe. Bila s seboj pomirjena… Potem bi mnogo lazje vsklajevala medsebojne morebitne probleme. No, tako je moje razmisljanje. Morda je pri tebi vseeno drugace?
Vsekakor pa ti zelim SRECE, poguma in veliko soncka!