Terapije pri Tanji Repič
Pozdravljeni,
odločam se za obisk terapij za okrevanje po spolni zlorabi in posilstvu v mladosti.
Razmišljam, da bi za terapevtko izbrala gospo Tanjo Repič, vendar bi mi bilo zelo pomembno, da bi tudi iz izkušenj kakšne udeleženke spoznala njeno delo.
V kolikor je k njej hodila katera in bi mi bila pripravljena povedati kako je vse skupaj potekalo, vam bom zelo hvaležna.
Spodaj prilagam svoj email, v kolikor ne bi želela pisati javno.
[email protected]
Hvala že vnaprej tisti, ki si bo vzela čas.
Anita
Hi!
Že dolgo vem za ta forum in občasno preberem vaše zgodbe, ker so pričevanje poguma in volje do življenja! Rada bi povedala nekaj besed v odgovor na vprašanje glede dr. Tanje Repič Slavič.
Strinjam se s Super. Dr. Tanja Repič Slavič je na svojem področju resnično profesionalna. Največje presenečenje zame je bilo to, da je tako človeška oseba, kljub ogromnemu znanju in sposobnosti. Nikdar ti ne daje občutka, da si neka številka, ki jo mora odkljukati do konca dneva ali nek brezupen primer, ki si je žal izbral ravno njo za terapevtko. Sočutje zanjo očitno ni samo ime, ki je napisano na računu, ampak nekaj, v kar res verjame. Jaz se na terapijah vedno počutim spoštovano in veliko mi pomeni to, da prvič v življenju me nekdo skuša prepričati, da le ni vse narobe z mano.
Zavedam pa se, da vsak doživlja sočloveka na svoj način (mogoče zaradi kemije, ki se ustvarja med dvema človekoma) in mogoče boš šla na en pogovor h gospe Tanji Repič Slavič in boš razočarana, ker ne boš čutila enako, kakor sem jaz opisala. Mislim pa, da edina pomembna stvar pri vsem tem je, da si se sploh odločila predelati tako boleče travme, ki jih nosiš s sabo. Terapevtko, ki ti bo odgovarjala, pa boš po mojem sama prepoznala, ker se boš dobro počutila ob njej.
Toliko o mojih “pametnih” ugotovitvah 🙂
Veliko sreče pri odločanju!!!
Pozdravljeni!
Bom svoja vprašanja napisala tukaj, ker gre za terapije, pa mogoče ni ravno ista tema.
Kako veste, kdaj terapij ne rabite več? A ima vsak terapevt svoj program in pove, koliko časa približno bo trajalo zdravljenje? Kaj pa če je tisto obdobije terapij mimo, vi pa čutite, da bi še potrebovali neko podporo? Veliko je napisanega o tem, da je treba predelat travmo. Ali obstaja razumen čas za to?
Hvala!
Pozdravljena!
Vsak terapevt določi neko ” kvoto ” ur, ki jo posameznik potrebuje. Včasih je to dovolj, včasih pa ne. Terapije so enkrat tedensko (ni pa nujno), odvisno kako se zmenita. Če je možno, se ” kvota ” ur podaljša. Na same terapije se kar čaka, dolgo časa. Bistvo vsega tega je, da se vse dogovarjata s terapevtom. Če po koncu terapije zaključi, da je potrebna drugačna terapija, tudi to.
Hi!
Jaz sem pred časom odgovorila na ta post glede terapij, pa bi rada mogoče odgovorila na to, kar je napisala Luzer. Jaz mislim, da so terapije nekaj fantastičnega, po drugi strani pa preklestvo. Naenkrat ugotoviš, kako zgleda, če ti nekdo prisluhne. Ugotoviš, kako bi moralo biti, ko nekomu govoriš o sebi. Terapevt se ne boji tega, da bi kaj vprašal in ti daje občutek, da je začutil tvojo stisko. Jaz sem to prvič v življenju doživela na terapijah. Nekoga je zanimalo, kako čutim, kako doživljam stiske in prvič sem lahko določene stvari izgovorila na glas.
Zdaj pa se soočam z novim izzivom. Govoriti o sebi izven terapij. To je strašljiva stvar. Zavedam se, da terapije so pomoč, ki pride prav, ampak vem, da ni mišljeno, da bom celo življenje hodila na terapije. Če ne drugače, ker je to draga stvar. Po drugi strani, pa me je tudi moja terapevtka spodbudila k temu, da bi imela eno podporo še izven terapij. Tako sem se začela pogovarjati o spolni zlorabi z mojo najboljšo prijateljico. To je bila dobra stvar. Po eni strani sva se zbližali. Mislila sem, da bo to ok. Plan je bil, da ji ne govorim preveč o tem, da ji ne bi morila, ampak da bi vseeno vedela, da me bo kdo slišal, ko bom v stiski. Mislim, da moj plan ne deluje povsem … če mi je zelo hudo in doživim napad panike ob hudem spominu, mi moja prijateljica ne zna pomagati in se vseeno spet obrnem k moji terapevtki. To se mi je zgodilo ta teden. Bilo mi je zelo zelo hudo. Razložim prijateljici, kako se počutim, kako sem izčrpana (kar je zame že velik napredek) in tiho posluša in na koncu reče samo to: “Potem pa bo najboljše, da greš spat, da se boš odpočila.” Resnično sem se počutila zavrženo in nevredno, da bi kdo opazil mojo globoko bolečino.
To kar hočem reči, je samo to, da je resnično en kompleksen proces, najdi prijatelja, partnerja, ki ti bo nekako stal ob strani, ne da bi ti dal občutka, da si samo še za psihiatrično bolnico. Jaz zase vem, da ne bi rabila veliko. Samo neke besede, kot so, “žal mi je zate”, ali “želiš povedati, kaj si se spomnila?” ali karkoli spoštljivega in prijaznega.
Lp!
Pozdravljena!
Rekla bom samo to, da potem ta prijateljica ” ni prava prijateljica “. Kajti ” pravi prijatelj, ti tega ne bo naredil. Res pa je, da to razume samo nekdo, ki je dal podobno izkušnjo ” skozi “. Tisti, ki tega ni izkusil, bo odreagiral tako, kot ta omenjena prijateljica.
Srečno!
Zaspanček – zato pa je tako zelo pomembno, da obiskuješ tudi podporno skupino (tako kot jih najbolj poznamo za alkoholike – AA; obstajajo pa tudi za žrtve spolnih idr. zlorab). V skupini dobiš mentorja, poleg tega pa se po svojih željah in občutkih spoprijateljiš oz. zbližaš z določenimi člani. Ti so potem primerno uho, kadar se te polotijo taki občutki. Taki te bodo zares razumeli in ti tudi znali odgovoriti tako, da boš čutila, da nisi sama! Te skupine so, kolikor mi je znano, brezplačne.
Pozdravljena!
Hvala za mnenje, res! Iskreno bom rekla, da opažam iz svojega napredka, da je možno preboleti spolno zlorabo tudi brez podporne skupine. Pri teh skupinah ponavadi ni strokovnjakov in sem opazila, da se lahko čisto vsak “dela pametnega” – če se lahko tako izrazim. Bolj se mi zdijo primerne skupine, kjer je pogovor voden s strani terapevta. Jaz se nisem okoriščala ne prve in ne druge možnosti. Opazila pa sem, da imam dober feedback s strani senzitivnih ljudi, pa čeprav ne morejo povsem razumeti žrtve zlorabe. Problem je velikokrat le moj, ko se moram prisiliti, da sprejmem prijaznost drugega človeka, saj globoko v sebi, se ne počutim vredne tega. S trudom in močno voljo pa vseeno gre vsak dan boljše! 🙂