Terapevtske skupnosti-rešitev ali utopija?
Na forumu sem zasledil nekaj obrobnih razprav o komunah oz. terapevtskih skupnostih; to je o njihovi umeščenosti v prostor ter reakcijah okoli živečih.
Mene osebno pa bolj zanima, kaj menite o pomoči, ki jo ponujajo terapevtske skupnosti: ali resnično pomagajo odvisnikom zaživeti drugače, ali pa gre le za “površno pranje možganov” ter so kot takšne bolj ali manj neuspešne saj se po mnenju nekaterih odvisniki po prestanem terapevtskem programu itak vrnejo na stara pota. Sam sem bivši odvisnik (bivši zato, ker se ne zadevam več cca. 9 let, odvisnik pa zato, ker ne bom nikoli površno jemal svojo ranljivost v odnosu do drog), živim življenje po lastni meri, kot mi je všeč, torej svobodno, a brez drog. Po domače: življenje je postalo močnejša droga, saj se boljše veže na receptorje kot heroin, tako da gospod H nima več efekta.
In kje se dobi to življenje?
Jaz sem vonj po življenju ponovno odkril v eni od terapevtskih skupnosti, nisem pa eden tistih, ki npr. nehajo kaditi cigarete in potem vsem okrog neprestano utrujajo, da je kajenje škodljivo. Tečni so, ne, saj dajejo občutek, da še sami ne verjamejo najbolj v to, kar tako krčevito argumentirajo!
Torej argumenti ZA in PROTI prosim, zdaj!
Argumente ZA in PROTI je težko dajati, ker vsakemu posamezniku ustreza program določene oblike. Se pravi nekdo bo v komuni res odkril nekaj zase in na sebi nekaj spremenil, nekdo drug pa ne bo tam uspeval in mu bo šlo bolje pa v kakšnem drugem programu.
Pravzaprav niti ni treba argumentirati. Vsak, ki je odvisnik in hoče prenehati naj, če ima to možnost proba s komuno. Veliko možnosti je, da se ne bo končalo z uspehom, ampak tako je pri katerikolim zdravljenju.
Po mojih izkušnjah v komuni sicer živiš v skupnosti, ampak lahko preguraš komuno par let tudi brez, da bi karkoli dosegel. Za komuno moraš bit zrel, da si tudi brez posredovanja drugih sposoben delati na sebi. V večini je poudarek na delu, na osebi pa je, da doseže tisti preklop na pravo stran.
Pa tudi, ko se to zgodi to ni nobena garancija za prihodnost, ker ko prideš ven doživiš šok in, če se ne prilagodiš hitro, padeš.
//”Mene osebno pa bolj zanima, kaj menite o pomoči, ki jo ponujajo //terapevtske skupnosti: ali resnično pomagajo odvisnikom zaživeti drugače, //ali pa gre le za “površno pranje možganov” ter so kot takšne bolj ali manj //neuspešne saj se po mnenju nekaterih odvisniki po prestanem //terapevtskem programu itak vrnejo na stara pota.”
Komune so uspešne. Veliko jih res ponovno pade, ampak tako je v vseh programih. Se mi zdi, da se po uspešnosti ne razlikujejo od drugih visokopražnih programov. Bi pa rekel, da so med možnimi pri nas sprejemljive samo: Dianova, Don Pierino in Lautari.
Jaz sem po povratku iz komune(15mes) po 4ih mesecih zabredel še globje, ampak mi je izkušnja komune vseeno koristila. Zdravljenje za katero lahko rečem, da je bilo uspešno pa je bilo 5-6-7 (še tega ne vem) po vrsti, je bilo pa edino pri katerem sem res imel željo prenehati z drogo.
Moj zaključek je, da določene komune imajo dobre programe. Se pa toliko razlikujejo določeni tipi zdravljenja, da ni univerzalnega programa za vse odvisnike. Prvi bo uspešen v komuni, drugi nekje drugje, tretji pa mogoče nikjer.
Spoštovani Toni!
Veseli me, da ste odprli temo povezano s terapevtskimi skupnostmi in komunami. Ne glede na to, da so komune in terapevtske skupnosti kar polne se še vedno (pre) malo zasvojenih odloča za zdravljenje. Po podatkih se hkrati odloči le 10 % populacije zasvojenih.
Žal prepogosto prevladajo negativni argumenti (traja predolgo, sodelovati mora družina- jaz pa sem samostojen, hočem biti svoboden, v skupnosti pa bom moral delati tisto, kar bodo rekli drugi, o sebi ne bom govoril pred drugimi…)
Pogosto slišim tudi to o pranju možganov, morda stalno ponavljanje določenih pravil nekoga na začetku res spominja na pranje možganov, vendar postopoma ugotovijo, da so določena pravila potrebna, prav tako postopoma uporabniki selektivno izberejo kaj je za njih osebno dobro in se bodo tega posluževali tudi kasneje v življenju (npr. šport, pogovori z drugimi…), kaj je pa zgolj ena izmed možnosti, ki jih imajo (npr.pohodi v hribe…)
Dejstvo je, da življenje v kakršnikoli skupnosti (tudi v družini) prinaša določeno prilagajanje in določene omejitve, zato pričakovati da bo v skupnosti vsem vse všeč je utopija. Osebno sem zelo zadovoljna, kadar so uporabniki ali bivši uporabniki našega programa zmožni selektivno pogledati na program in ugotoviti kaj jim pomaga, kaj so pa sprejeli, ker se je to od njih pričakovalo, dobrodošle so tudi kritike, ker le tako lahko soustvarimo še boljši program.
O tem kateri program ali program komun, ki bolj poudarja delovne aktivnosti in kjer ima veliko vlogo samopomoč ali terapevtske skupnosti, ki imajo poleg delovnih aktivnosti poudarek tudi na osebnem delu in zaposlujejo tako profesionalne delavce kot delavce z lastno izkušnjo so bolj učinkoviti ni smiselno razpravljati. Enim ustreza en način drugim drug, enim ustreza da so v domačem okolju, drugim, da so čimdlje stran. Pri enih bližnji sodelujejo, pri drugih ne. Prav gotovo imajo veliko vlogo tudi delavci, ki v programih delajo. Če so le ti spodobni ustvariti dober odnos z uporabnikom, če znajo postavljati meje, če znajo pohvaliti napredek in pokritizirati napake, bodo tudi uporabniki dobili več. Pomembno je tudi to, da uporabniki ne postanejo odvisni od programa. Program je na nek način “šola za življenje naprej”.
Če na kratko napišem še, kaj menim, da je v skupnostih pomembno:
1.odkrivati lastne zmožnosti in interese, ki se dajo uporabiti tudi v vsakdanjem življenju (naučijo se določenih opravil, šport, pohodi, ustvarjalne aktivnosti, obiski gledališča, branje knjig…)
2. pridobiti zmožnost, da prosim za pomoč, ko jo potrebujem, da pa na drugi strani sam opravim stvari, ki sem jih sposoben opraviti sam
3. zmožnost govoriti o svojih težavah in se zavedati, da so problemi del življenja in se jih je potrebno naučiti reševati
4. soočanje z lastno preteklostjo, kar pomeni, da ne poskusim pozabiti,da sem drogo užival, da pa to ni glavna tema veh pogovor, prav tako, da to ni razlog za sramovanje samega sebe
5. spoznaje, da s svojimi problemi nisem sam, ob tem se lahko sklenejo tudi dolgotrajna prijateljstva
6. skrb zase in za soljudi
Zelo pomembno pa je, da po obdobju, ko je nekdo v zaprti strukturi postopoma prehaja nazaj v družbo, zato so programi reintegracije po končanih skupnostih tako zelo dobrodošli. Da vračanje nazaj v šolo ali iskanje zaposlitve, pa novi odnosi z ljudmi, partnerstvo, preživljanje prostega časa…skratka pomembna življenjska področja – uporabniki na začetku ne rešujejo sami pač pa še ob podpori.
Še o uspešnostih: visokopražni programi so po mojem mnenju najbolj uspešni programi kar se tiče urejanja zasvojenosti, ker zajemajo vsa človekova področja (teleni, duševni, duhovni, socialni, odnosni vidik).
Če govorimo o statističnih podatkih- navajam podatke za Projekt Človek- je uspešnost po končane celotnem programu (vključuje pripravo na terapevtsko skupnost, terapevtsko skupnost in program reintegracije) nad 80 %. Ob tem pa moram poudariti tudi to, da kar veliko uporabnikov vmes odneha in preko njih se verjetno širi tudi prepričanje, da tako ali tako vsi pridejo na stara pota. Pedpostavljam, da podobno velja tudi za druge programe.
Upam, da sem prepričala še koga, da se bo vključil v kakšnega izmed visokopražnih programov.
Nameless, verjetno si že marsikaj doživel. Tudi dejstvo, da si preživel 15 mes. v komuni je dandanes skorajda redkost, ko se večina še za 3-mesečni detoks v LJ, kjer gre kvečjemu za malo kvalitetnejše prestajanje abstinenčne krize, ne odloči več.
Kljub temu, da sem odprt človek, sovražim “lepljivi liberalizem”, ki je v modernem času najbolj vsestransko prodajana prostitutka. Hočem reči, da si ne upamo več trditi, da določena pravila veljajo za vse, ampak demokratično ugotavljamo, da ima pač vsak svoje potrebe. Vse skupaj mi diši na pritajeni menefregizem oz. medsebojno ravnodušnost, seveda se pri tem širokoustimo s svojim svobodnjaškim in strpnim odnosom do sveta.
Tukaj bi omenil problem RAZVAJENOSTI, ki se mi zdi gonilna sila odvisniškega mehanizma pri večini odvisnikov v sedanjem času. Močna trditev, pa vendarle. Stereotip: oče pijanec, mama …piiip…, sin pa odvisnik – ni več aktualen. Ko omenjam zazvajenost mislim na ne(navajenost) na osnovne zakonitosti življenja. Dejstvo je, da imajo tu primarno vlogo družina, šele potem širša družba, ki nas “slabo vadijo za življenje” – zato raz(vajenost). Tu pa komune dejansko pomagajo človeku dozoreti – so nekakšen poligon življenja, kjer se vadijo osnovna pravila, ki pa veljajo za vse. Tu pa se človek seveda potem svobodno odloča; realnost ali še naprej ohranjanje varne iluzije s pomočjo raznih substanc.
Terapevtske skupnosti so najtežja in ravno zaradi tega tudi najkonkretnejša in celovita rešitev iz brezna odvisnosti. Praviš, da mora biti človek zrel za vstop. Naj obrnem tvoje besede v prid svojemu teoriziranju; zrel človek že itak nima potrebe po drogi. Sam sem vstopil v komuno sesut, razočaran, moj vstop je bilo v bistvu dejanje obupa, na izbiro sem imel ali komuna ali nazaj na ulico, ki pa mi ni več dišala. Posledice nekvalitetnega odvisniškega življenja so pritiskale name, zato sem neslavno stisnil rep med noge in jo ucvrl v komuno. O zrelosti oz kančku le-te ni bilo ne duha ne sluha.
Strinjam se s teboj, da so komune različne po kvaliteti. Vem, da tiste “ta bolj skromne in trde dajo več, so uspešnejše. Marsikatere pa skrajšujejo programe in uvajajo razne “terapevtske ugodnosti”, saj postajajo nekatere preveč zasluškarske oz. delajo nezdrave kompromise, da sploh preživijo kot institucije. Saj veš, v smislu: “Mama, grem v komuno, če imajo bazen, savno, masaže,…” Spet druge so toge in ne upoštevajo sprememb modernega toka življenja. Če ima skupnost, živ, kvaliteten program, se bo znala prilagajati potrebam sodobnega odvisnika, seveda pa zraven pazila, da to ne gre v škodo osnovnim principom sistema vzpona v življenje.
Še to. V komuno sem vstopil, da se za nekaj tednov umaknem z napornega življenja. Ko pa sem ugotovil, da se življenje tu šele začenja, sem ostal 40 mesecev. Obstajajo dve možnosti: postal sem fanatik ali pa sem se končno prepustil življenju v najčistejši obliki, ki je postalo en velik orgazem, katerega se splača okušati vedno znova.
Vesel sem prispevkov moderatorke Suzane, ki vnaša v ta forum jasnost in konkretnost, namen odprtja te teme pa je dejansko ta, da v skupni debati ločimo zrno od plevela (P.S. ne hodim vsak dan k maši ).
Nameless, kdaj bova spila eno kavo skupaj?
LP, Toni
MOJI OBČUTKI, KI SEM JIH DOBILA, KO SEM SINA SPREMLJELA V RETO CENTER:
OBJEKT DISCIPLINIRANO ORGANIZIRAN, OBILO HRANE, NEKAJ ŠPORTA, PRAV NIČ GLASBE (INŠTRUMENT JE BIL ZAKLENJEN) IN NOBENEGA BRANJA RAZEN EVENGELIJA. VEČINA HIPIJEVSKE OBLEKE JE ŠLA V SMETI, NEOPOREČNA PA V PRANJE, KLJUB TEMU, DA JE BILA ČISTA. DA NE BI BILO VONJA PO CIGARETAH.
DRUGI DAN JE BIL SIN SKORAJ NEPREPOZNAVEN, DOMA NE BI DOSEGLA TAKE UREJENEOSTI GLEDE OBLEKE, OBNAŠANJA IN STRIŽENJA LAS, NIKOLI. ŠE NEKAJ JE BILO V TEJ KOMUNI: DOSTI OBVEZNE PRISOTNOSTI PRI BRANJU EVANGELIJA IN VELIKO MOLITVE (LAHKO BI REKLA FANATIČNE). PRI FANTIH, KI SO SE VRNILI KOT OZDRAVLJENI, SEM IMELA OBČUTEK, DA SO ZAMENJALI ENO ODVISNOST Z DRUGO. VERO CENIM, A MI JE BIL TA NAČIN ČUDEN, FANTJE SO JO UPORABLJALI KOT MOČ PRED NJIHOVO LASTNO ŠIBKOSTJO IN STRAHOM. ZDELO SE MI JE, DA NISO SIGURNI VASE OZ. DA SE NE ZANESEJO DOVOLJ NASE. STALNO SO POLGLASNO IN ZELO ODSOTNO PONAVLJALI MOLITEV.
DRUGO JE VPRAŠANJE TAKEGA MLADCA V ODNOSU S SVOJO DRUŽINO PO VRNITVI, DRUŽINA SE PRAVILOMA TA ČAS NI DUHOVNO PREVZGAJALA, OSTALA JE TAKA KOT OB ODHODU MALADOSTNIKA V KOMUNO: ATEISTIČNA, KRŠČANSKA, MUSLIMANSKA,…KAKO SE POČUTI IN ZNAJDE TISTI, KI PRIDE IZ KOMUNE Z MOČNO USMERJENOSTJO V DOLOČENO VRSTO RELIGIJE (V NAŠEM PRIMERU :BAPTISTIČNO) . KAKO GA RAZUMEJO SVOJCI, KAKO PRIJATELJI, ČE JIH NAJDE, ALI OSTAJA SAM,…ALI JE TAK RESPRIPRAVLJEN NA ŽIVLJENJE?
Spoštovana Mima!
Ne glede na to, da menim, da je prav, da so različne oblike pomoči pri obravnavi zasvojenih, ker je vsak individuum zase in nekaj je za nekoga dobro, drugemu pa ne bi pomagalo, bom podala mnenje konkretno na vaše pisanje. Kot psihologinja in kot človek, kakršen sem, v takšni komuni ne bi mogla delati, ker je to zame preveliko poseganje v avtonomijo posameznika. Prepričana pa sem, da nekaterim pomaga ravno takšno radikalno delo. Prav tako se strinjam z vami, da so po vrnitvi iz komune mladi zgubljeni, ker se okolica ni spremenila. Če bo vašemu sinu komuna pomagala, da vzpostavi abstinenco, ima po vrnitvi še vedno možnost, da se obrne po pomoč pri vklučevanju v družbo v kakšnem drugem programu ali samopomočni skupini, tako da je v prvi vrsti pomembno to, da je prekinil z drogo! Upam, da imate vi kot starši organizirane sestanke, da ste seznanjeni, kako program urejanja poteka, katere so kritične točke po vrnitvi iz programa in kaj je pomembno, da tudi vi (če živite skupaj) poskušate spremeniti, da bo skupno življenje lažje. želim vam vse dobro!
Tudi jaz se popolnoma strinjam,da je vsaka oseba individum zase in kar enemu pomaga,drugemu pač ne. Možnosti izkopati se iz objema zasvojenosti je kar nekaj in treba je imeti samo voljo,da se lotiš preobrazbe svojega življenja.
Ga. Suzana zanima me ali se v vaš program lahko vključi oseba,ki je zaključila terapijo v Reto centru,vem da imate vi drugačen program,ampak vseeno prosim za odgovor.Lep pozdrav.
Spoštovani Darjan!
Načeloma se lahko v naš program vključi vsakdo za katerega ocenimo, da bi mu lahko pomagali. Program je kontraindiciran za posameznike z dokazanimi psihičnimi motnjami (npr. psihoza). Predhodna vključenost v katerikoli program (ali zaključen program) ne predstavlja nobene ovire za vključitev v naš program. O tem, v kater program znotraj Projekta Človek (ali fazo programa) naj bi se nekdo vključil, pa odloča strokovni tim na podlagi individualnega načrta, ki ga naredi s posameznim uporabnikom. Več informacij lahko dobite v Sprejemnem centru na tel. številki 540 31 74.
Mojemu bratu pa je komuna RETO v Španiji pomagala..najprej sem bila tudi sama skeptična glede te vere in tako naprej-je bil namreč čisti ateist. Ampak mu je zgleda odgovarjal vse to in zdj je še vedno tm, srečen, nasmejan..kakršnega nism vidla že 15 let in sem prou ponosna nanjga(lih prejšnji teden smo bili s starši tam na obisku)
Tut sama sem bila odvisnica, ampak se nisem odločila za komuno..odvadila sem se heroina in kokaina, potem še metadona..in zdj sem čista 1 leto in pol.
Res mi je všeč način, ki ga v RETU prakticirajo in če bi to vedla že prej, bi šla definitivno tudi sama tja.
So pa kristjani in ta vera se mi zdi še edina spremenljiva, čeprav ne vrjamm v boga. Nimajo nobenih cerkev, duhovnikov in podobnega s*anja..Delajo dobra dela in s tem služijo svojemu bogu, ob nedeljah se dobivajo in se pogovarjajo o bogu, pojejo..
Res sem bila totalno impresionirana.
LP
Osebno se počutim nagovorjena ob vprašanju, ki je bilo zastavljeno, zato se tudi sam oglašam s svojim prispevkom. Najprej bi rad povedal, da namenoma in zato nočem izpostavljati razliko med terapevstko skupnostjo in komunu. Še manj bi želel polemizirati, kaj je bolj učinkovito in kateri program ima boljše uspeha. Prav tako sem prepričan, da statistika nič ne pove, nasprotno pove veliko več o nas samih in o našem pogledu na človeka kot posameznika in njegovi enkratnosti in neponovljivosti.
Preprosto bi rad opozoril na dejstvo, ki ga premalokrat upoštevamo in to je da smo glede drog in glede odvisnosti precej nedorasli in precej nepremišlejni. Velikokrat imam občutek, da velik del družbe, kot tudi posameznikov, ki so na odgovornih položajih gleda na drogo kot pubertetnik, ki se spoznava in vspostavlja skoraj intimen odnos z drogo. Vedno pa je prepričan, da se lahko odpove drogi kadar koli hoče in kakor koli hoče. Toda resnica je popolnoma drugačna, droga se zakorenini v vse pore njegovega življenja: socialnega, duševnega (čustvenega), intelektulanega, duhovnega in ne nazadnje še telesnega, tako, da sam nikakor ne obvladuje samega sebe, kaj šele svojega življenja. Ugotovitev je preprosta: “POTREBUJEM POMOČ DRUGIH”. In tukaj imajo svoje mesto skupnosti in komune. Skupnost ti daje možnost, predlaga določen način življenja, navade, vrednote in ti pomaga spoznati samega sebe, svoje sposobnosti in omejitve. Edino kar zahteva od tebe je, da se posvetiš samemu sebi in sam sebi daš možnost. Komuna nič ne obljublja, nič ne zagotavlja, ampak zgolj predlaga… Kljub vsemu boš moral sam napraviti tisto, kar ti moraš, ker namesto tebe nihče ne bo. Ostane pa odprto vprašanje, če tega ne napraviš danes, kdaj boš… Zato mislim, da ne gre za nobeno pranje možganov ali utopijo, ampak gre za realnost in razsežnost samega življenja, ki nas vsak dan znova in znova nagovarja, nam daje možnosti in nas nagovarja, da ni obopalo nad nami, zato nima nihče pravice obupati ob svojih težavah.
Ko pa govorimo o utopiji pa še to. Nekateri programi pomoči so pa resnično preveč naravnani na iskanje bližnjic, obljubljajo “instant” rešitve in nebesa na zemlji. Tukaj bi lahko govorili o utopiji, še več lahko bi govorili o zavajanju in manipulaciji. Toda pustimo stat… Mogoče bi o tem lahko spregovorili kaj več drugič.
Vsem bralcem želim lep in prijazen dan.
Zvone Horvat Žnidaršič
Spoštovani,
zanimivo je Vaše vprašanje in mislim, da bo polemika dokaj pestra. Sama bi dodala le to, da je sin v komuni v Španiji komaj dva meseca. Z zadovoljstvom pa lahko zaenkrat povem, da je zelo zadovoljen, se dobro počuti in verjemite, da tudi razmišlja drugače, kljub kratkemu bivanju tam. So polno zaposleni, je družba enakih, a treznih!!! Hrana je dobra, šport in rekreacija sta tudi na voljo. Za higieno je poskrbljeno, malo pa je tudi duhovnosti. Ni pa to glavno dnevno dogajanje, kot nekateri želijo prikazat. Na koncu koncev pa skoraj vsi ko smo v težavah rečemo “bog mi pomagaj”!!! Mislim, da marsikateri odvisnik ni bil doma tako dobro preskrbljen s hrano, vodo, toplo in čisto posteljo, kot so tam. In, če sploh razmišljajo o boljšem življenju so lahko le hvaležni, da jim želi kdo v današnjem času pomagat in stati ob strani. Zastonj, brez plačila, z veliko mero potrpežljivosti. Vsekakor pa to niso počitnice v Španiji ali kjerkoli drugje na plaži, kot mogoče nekateri pričakujejo. Mislim, da tisti ne vedo po kaj v komuno sploh gredo in zakaj!!!
Toliko….
Lep pozdrav iz štajerskega konca!
ZŠ
Pozdravljeni!
Zdravljenje odvisnosti je najuspešnejše ob sodelovanju psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov, družine, partnerjev, itd. To poudarjajo vsi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z odvisnostjo. Kako so potem lahko komune tako super, ko nimajo nobenega od teh strokovnjakov, duhovno praznino pa jim polnijo z bogom in to s krščanskim. Odvisniki bi morali razčistiti sami pri sebi, ne pa praznino, ki so jo polnili z drogo, zapolniti s fanatično vero. To je moje mnenje, ki sem bila sama odvisnica, pa sem se rešila sama od sebe in nikoli v življenju ne bi šla v takšno komuno (morda, če bi prakticirali budizem). Poznam kar nekaj ljudi, ki so prišli iz komune – tisti, ki so se zatekli k bogu, so v redu, tisti, ki za “pranje možganov” niso bili dovzetni, so nazaj na igli. Kaj bi bilo z vsemi ozdravljenimi ljudmi, če jim v komunah ne bi ponudili “Boga”?
DUDU!
Upam, da ti lahko pomagam. O Lautariju sem slišala le to, da je v redu in da ni na “vekiko” verska in da v njej sodelujejo terapevti. Reto poznam, je malo strožja oblika komune. Priporočam pa pri nas manj poznano skupnost REMAR. Pri nas v SLO je ni, je pa prisotna skoraj v celi Evropi.Tudi na Hrvaškem je, sedež organizacije pa je v Parizu. ZELO DOBRE IZKUŠNJE IN POZITIVNE STVARI TI LAHKO POVEM IZ PRVE ROKE, ČE TE ZANIMA. Lahko se oglasiš na tel. 031 203 590.
Pa srečno za bilo katero odločitev!
LEPO POZDRAVLJENI!
TUDI JAZ SEM MALO RAZOČARANA, DA ČLOVEK NE MORE PRIT DO INFORMACIJ O KOMUNAH PREKO SPLETA,SAJ VSE SKUPAJ DOJEMAM LE KOT KOMERCIALNO TEKMOVANJE MED PROGRAMI IN ZATO SKRIVANJE VSEH POMEMBNIH INFORMACIJ, ZATO SE TUDI NE ČUDIM,DA JE ZANIMANJE ZA KOMUNE V ZADNJIH 10 LETIH TAKO DRASTIČNO UPADLO…
TUDI SAMA SEM BILA ODVISNICA PRED 8 LETI, VENDAR SEM SE TAKRAT ZARADI POMANJKANJA INFORMACIJ ZA POMOČ OBRNILA NA >DON PIERINOVOLE PATRIARCHE-ALE PATRIARCHE DIANOVA< VSAJ MALO PODOBNA PREJŠNJEMU OMENJENEMU PROGRAMU. NAJLEPŠA HVALA ZA ENKRAT IN VSEM VOŠČIM PRISRČEN POZDRAV!! REGINA