Pozdravljene punce!

Sem pa tja berem tale forum, javljam se ne nikoli.

S partnerjem se trudiva skoraj 3 leta pa še zmeraj ni nič. Za nama sta tudi že dva neuspešna postopka ivf, diagnoza nepojasnjena neplodnost.

Pišem pa kar tako, da dam malo iz sebe vse tole kar se mi je nabralo v teh letih. Veliko, veliko čustev doživljam vsak mesec, iz meseca v mesec isto. Optimizem, veselje, pričakovanje, žalost, jeza,… čas hitro beži, meni pa se zdi da samo čakam vsak mesec znova, skos nekaj čakam.

Vsak mesec študiram vse možne znake, ki bi lahko pomenili nosečnost in seveda vsak mesec ista zgodba, ki se konča.

Vsi najini prijatelji naju veselo obveščajo o novih nosečnostih. Midva molčiva, nihče ne ve za najino težavo. Hudo, res hudo je ko sediš v družbi kjer se vsi pogovarjajo o nosečnosti, dojenčkih, izkušnje izmenjujejo, ti pa komaj zadržuješ solze ker si tako zelo želiš doživeti isto a hkrati moraš kazati neprizadet obraz. In potem prideš domov in te preplavi tak občutek manjvrednosti, žalosti in depresije.

In grozno je, ko te ljudje sprašujejo kdaj bo,zakaj pa ni že, a nočeš otrok, veš kako je to fino…V službi prav opazim, kako vsi samo še mene čakajo kdaj bom povedala veselo novico in vsakič pade kaj na to temo. Edina sem še brez otrok. Ali pa me gledajo in potem komentarji a je že kaj zrastel trebuh pa take.

Od vsega tega sem že prav zmatrana, od razočaranj, od ljudi, od vsega.

Zdi se mi da mi vesolje sporoča naj pozabim, da ne bo nič. Zdi se mi da plavam in se borim a počasi se utapljam in bom to bitko zgubila.

Zdi se mi da se mi življenje vrti samo okoli tega. Saj neumno ampak zadnjič hodim po cesti in ravno spet razmišljam kako imam pa ta mesec spet vse take znake, ki bi lahko pomenili, da je uspelo in na tleh zagledam staro reg. tablico na kateri je bilo poleg številke še BFN. Kakor da sem dobila znak, dosadna si že, pozabi, nikoli ne bo pozitiven test.

A se še katera najde v tem, se tudi kateri dogajajo take neumnosti ali sem jaz že čisto zašla.

Skratka, morala sem malo povedati, o tem molčiva že toliko let, zaupam se lahko samo partnerju in nobenemu drugemu, čeprav čisto vse svojih misli mu pa tudi ne razlagam. Včasih potrebuješ še kakšno ramo za nasloniti, tako da fino za ta forum.

lahko samo recem, da je to zelo iskren zapis, pod katerega se lahko podpise vecina deklet, ki smo na forumu… ko si enkrat zelis, pa ne dobis, in to spodleti veckrat, je povsem normalno, da so obcutki taki kot si jih opisala… zelja pa je z vsakim spodrsljajem vecja, kar nam dela veliko skodo… vsakic ko pride M je to za nas nov poraz, in vsakic tonemo globje…

jaz sem sicer sele v prvem ivf (ravno po punkciji) vendar te razumem… po vec kot dveh letih neuspesnega poskusanja,ki ze posteno nacne psiho, je moz dobil diagnozo azoospermija… torej je slo 2leti pricakovanja takorekoc v nic…vsak mesec sem upala, ceprav ni bilo niti najbolj osnovnih pogojev za zanositev….prijazniti se z dejstvom, da nikoli ne bova mogla imeti skupnih otrok, soook… ampak potem ugotovis, da so opcije tudi donirane moske/zenske celice… ker nimava predsodkov do tega, se s to kruto realnostji malo pobotas in pomiris.. kmalu ugotovis, da so v sloveniji cakalne dobe za donorstvo predolge za naju, saj nisva vec rosno mlada, in zacnes raziskovati stanje v tujini… ugotovis, da bi se ta problem dalo resiti v doglednem casu, vendar samoplacnisko…. spet sook, gre za veliko denarja… ampak ce imas v glavi svoj cilj, in obstaja moznost, da ga dosezes, cetudi bo to terjalo veliko vec volje, vzponov in padcev, vztrajnosti in denarja, kot pri vecini “normalno plodnih” parih, potem se to splaca… ne smemo obupati…

Draga

drzi se in vedi, da nisi sama. ta forum je pa res zlata vreden, saj je izmenjava izkusenj in dajanje podpore kljucno, da prebrodemo te nase preizkusnje.

hej draga zalostnazelo kar hudo mi je ko sem prebrala tvojo zgodbo ker sem se našla v njej…tudi jaz sem bla taka 2 leti odkar sen prvič zanosila in imela v 8t ss potem sem vsak mesec upala in čakala da je to to in računala plodne dneve delala use mogoče obvezno imela spolne odnose ko je bila ovulacija itd skratka usak mesec sem razmišljala samo o tem …marsikater mesec sem tudi delala teste nosečnosti v upanju da je to to in vedno bila razočarana in jokala in vse pa sem si že velikokrat rekla da bom prenehala s tem saj sem brala koliko parov je zanosilo potem ko se je nehalo upadat z vsem skupaj pa vseeno nisem mogla kljub temu da sem to misel zavestno odrivala na stran je bla vedno v mojih mislih nekje…
no veš ampak vse se enkrat obrne meni se je in verjamem da se bo tudi tebi…
midva sva šla letos prvič v postopek ICIS in jst sem imela nakoncu 3 celice od tega me je na dan ET pričakala le ena in še to je bla taka boga morulca in so jo ustavli in jaz res nisem razmišljala o tem ker itak nisem nič pričakovala od tega pač sprijaznena sem bla s tem da nič nebo in da bomo mogli use še enkrat itd pa lej se je zgodil čudež sem zanosila in zdaj sem noseča z enojajčnimi dvojčki ker se je ta morulca še razdelila na koncu…tako da glavo gor ko najmanj pričakuješ se zgodi nepričakovano in vso srečo ti želim v bodoče 🙂