Za Pariz, Texas sem oklevala, ali ga naj uvrstim. Tile Wendersovi filmi so kot nekaksno “ozadje”, skozi katerega potem plujes. Mnogi se zacno dolgocasiti. IMDB pa na svojih lestvicah najboljsih filmov po dekadah in v svetovnem merilu veckrat razglasi kaksnega jugoslovanskega! Ko to tamo pjeva mislim da je na 35. mestu! Pa tudi Dom za vjesanje je na visokem mestu. Manj kot nic nisem gledala, sem pa brala knjigo. Po mojem je gotovo boljsa! Brala pa sem jo se kot smrklja, zato sem se zelo vzivela, sem bila takrat manj odporna… me je prizadelo. Emma Thompson je seveda numero uno… Lom valov – ni mi bil tako zelo vsec! Prevec romantizacije! Mene svetobolje pravzaprav razjezi. Tu res lahko recemo, da si je clovek sam kriv… Ali pa imam rada, da je zenski lik mocan? No, saj je tu tudi mocan… Mocan v svoji agoniji…

Na morje sem gledala nakljucno ene par delov… luskano, res. Garaci par prvih delov tudi simpaticno. Sopranovi so me najprej zasvojili, potem pa sem jih nehala gledat, ker moj fant ni kdovekako sodeloval. Potem ni tako lusno. Ampak obozujem mafiozote, to je moja sibkost….

Pozabil si “svetovni” citat: A si ti tut notl padu?

Zadnjič smo po dolgem času na enem žuru že prav na koncu, po vicih, odpeli ene par slovenskih narodnih. Začuda ni ostal več nobeden od atonalnih, tistih s tisto neverjetno voljo do petja in še bolj neverjetnim popolnim pomanjkanjem posluha. In tudi pesmi, ki smo jih začeli, smo v glavnem vse odpeli do konca. Mislim na tisto znano ugotovitev, menda že Ježkovega očeta, kako spoznaš Slovence v Zagrebu: Veliko pijejo, veliko pojejo, zadnji gredo iz gostilne, pa nobene ne znajo do konca. No v glavnem, zelo lepo smo se ujeli, celo večglasno in potem sem razmišljal, kako preproste so te pesmi, ampak z leti vidiš v njih stvari, o katerih se ti ni včasih niti sanjalo, čeprav se pesmi niso nič spremenile. Tako tudi v Pariz, Texasu zdaj vidim dosti več, kot leta nazaj. In poznam to počasnost … 🙂 Podobno pri Jarmuschu.

Po drugi strani pa imam rad tudi Altmanove preskoke. V včerajšnji SP je intervju z njim. Se mi zdi res pojava. Ima jih že 76, pa bi komot kaj povedal na tem forumu. Kot da je v najlepših letih. Nobene zagrenjenosti. Za Nashville, ki sem ga tudi omenil, pravi takole: “Spominjam se, da ko je bil Nashville prikazan v istoimenskem mestu, so ljudje govorili, da je to čista izmišljotina, saj v njihovem mestu ni takih ljudi. Danes, 25 let kasneje, imajo mladi ljudje, ki živijo v Nashvillu, radi moj film, ker ga razumejo.” No, jaz sem užival že takrat. Nisem pa živel v Nashvillu.

Peterčka sem res pozabil. Upam, da mi ne bo zameril. Spomnil pa sem se še enega citata, na katerega sem pomislil ob tistih razpravah o posmrtnem življenju. Zadnjič sem slučajno vklopil TV in ostrmel, kot da bi res zrl v onostranstvo. Predvajali so en novejši srbski film, katerega naslova pa si žal nisem zapomnil. V prizoru iz onostranstva so res nastopali srbski igralci, vsi osiveli in obledeli, ki sem jih včasih poznal bolj kot slovenske, zdaj pa jih nisem videl že kakšnih petnajst let. Scena je bila prav skromna, kot v gledališču, ampak na Balkanu to vse nadoknadijo s tisto svojo domišlijo. In potem imaš prizor iz onostranstva, ko se srečata oče, partizanski mladenič in betežni starček, njegov sin. Evo, če umreš mlad, si pol tudi tam mlad. Zaplet je nastal, ko je v onostranstvo prišel ostareli profesor arheologije, ki pa ni umrl do konca, ampak samo na pol, tako da se je, ko se je tam malo razgledal, vrnil. In tukaj je zdaj ta moj pozabljeni citat, komentar prisotnih ob njegovem odhodu iz onostranstva: “Umro. Vratio se u život.” In potem prizor, ko se možakar vrne v svoje truplo, pardon, telo, naravnost na mrtvaški oder, kjer ga “tanovi” od profesorjeve vdove brije. Ko mu s čopičem nanaša peno, se mrtvec, ne da bi brivec opazil, najprej nekaj časa kremži, ko pa postane nevzdržno, se končno, na veliko olajšanje gledalca, popraska po licu …

Glede kolonialnega obnašanja imaš verjetno kar prav, čeprav zaničevanja drugih kultur in zdolgočasenosti nad njimi nisem opazila. Sicer ima pa po svoje vsaka potovalna oddaja tak problem. Ampak mi je jasno zakaj, saj imajo ves turizem in že potovanja sama moralno negativen predznak. Strašno rada potujem, se v tuji deželi obnašam kot gost, skušam biti odprta za novo, a nevsiljiva… vseeno pa vem, da tudi jaz spreminjam njihov svet in če preveč premišljujem, se tudi sama sebi zdim kot “beli kolonizator”. No ja, sem pa tako sebična, da se potovanjem gotovo ne bom odpovedala…
John Malkovich – spošujem igralca, ki lahko naredi, da ga gledam s takim odporom.. (seveda je to malo drugačen odpor, ki ga čutim, ko gledam npr.Steva Martina :), tudi Robin Williams je zame v tej Martinovi kategoriji).

Pariz – Texas, film za locence, za iskalce itd. Film, naklonjen neznim spominom, ki jih gojimo za neko osebo v preteklosti. Ker glavni junak udejani naso samo hipoteticno zeljo, da bi to osebo poiskali, je film tako ocarljiv, a podcrtan z grenkejso nerealnostjo. Vseeno simpaticen, ker ni namen, da bi mu ravno verjeli, to ni dokumentarec, ampak pripoved o nasih lastnih spominih.

Priporocava ga se drugim. Za daljse, samotnejse vecere.