Teko po MH – kaj pa skupina za “ozdravljene” :)?
Zdravo vsem!
Imam vprašanje oz. nadlogo, s katero se bržkone sooča še katera/kateri, ki je načeloma že splezal iz začaranega kroga, a potrebuje določeno podporo, da tam tudi ostane.
Bulimijo sem definitivno odpravila, zadnjič sem imela “piknik” pred več kot 3 meseci. Vem, da se sliši še vedno malo, a zadnji 2 leti sta bili v glavnem v znamenju “zaključka” bolezni, s katero sem se dajala skupno več kot 10 let. Odkar imam erozivni gastritis, mi na misel ne pride, da bi zlorabljala hrano ali svoje telo, a s telesom se nekaj dogaja – odkar jem “urejeno”. Načina prehrane v svojem bistvu nisem spremenila, ker je bil že prej vzoren (razen “ekscesov”). Zadostna doza kalorij in vseh hranilnih snovi, veliko tekočine, vsak dan gibanje, skratka vse ok. Zadnje čase pa opažam, da se mi je prebava zelo polenila (upočasnil metabolizem??) in zdaj se bojim, da se bom še zredila.E, tega pa nočem, ker imam že zdaj zdarvo kilažo (na več res ne pristanem!).
Že par dni se napihujem kot žaba- danes zjutraj sem tehtala 2 kg več kot 5 dni nazaj – pa nimam PMS-ja in nič več nisem jedla ali pila kot ponavadi! Vem, da je potrebno veliko potrpljenja in da telo potrebuje več mesecev, da se navadi živeti brez starih zlorab. Pa vendar – podpora v takšnih trenutkih pride tako prav, da ni za povedat. Zjutraj sem bila recimo presenečena sama nad seboj, koliko “stare” jeze in gnusa je privrelo iz mene – pa se imam “načeloma” rada in ne občudujem več “okostnjakov”. Počutila sem se kot 5, 10 let nazaj – kot da sem spet na začetku. Na srečo se lahko potožim mami, ampak – pri 30-ih …Bi rada tudi to reševala brez nje 🙂
Skratka, fino bi bilo, da bi se ustanovila tudi skupina za tiste, ki smo kao že “okrevani”, a se še znajdemo v skušnjavi (iti na dieto ali ne, se spet stehtati ali ne, preštetei kalorije ali ne …).
Torej, kaj menite, kakšne so možnosti in – kakšne imate kaj izkušnje z okrevanjem telesa po tem, ko ste enkrat premagale bulimijo, anoreksijo, prenajedanje.
Hvala,
objem 🙂
Jaz sem tudi premagala bulimijo ki je trajala 5 let. In sicer je zdaj že 9 mesecov od tega. Težko je bilo uredit prehrano, pa mi je ratalo. Zadne čase pa sem jedla mal preveč in sem se zredila za 4 kg. Zdaj pač jem manj da bom dobila željeno težo nazaj. Imam pa tudi določeno kilažo, da si ne privoščim shujašati preveč. Pač so obdobja ko pojem več, ko pojem manj, trudim se da bi bila moja prehrana uravnotežena in večinoma časa mi uspeva.
Kar se pa okrevanja telesa tiče.. ko sem na začetku okrevala je bilo težko, prebava tudi ni hotela delati.. ampak po 6 mesečnem urejenemu prehranjevanju se je tako fino uredila da zdaj sploh nimam skoraj več težav, pa tudi bolečin ne. Tudi sem imela gastritis med bulimijo, zdaj sicer nevem, me je bilo strah iti na pregled, ampak mislim da ni potrebno ker se mi je vse tako uredilo. Upam da boš tudi ti koreninica rešila težave z zdravjem. objem:)
Pozdravljena!
Moje izkušnje so žal takšne, da s tem živimo. Imela sem hudo anoreksijo, nekaj časa tudi bulimijo. Pa sem mislila že veliko let, da sem ok. Pa sem pri 34 spet zbolela za anoreksijo. Veliko razmišljam, zakaj je temu tako. Pa je hiter odgovor, da je to en velik vzorec. Moja mama govori samo o hrani. Kar slabo mi postaja, ko nenenhno utruja s tem kaj bom kuhala. Kaj je ona kuhala, kako je grdo bit debel…Pa še za povrh, kakšno rit ima katera. Zavedam, se da tega ne morem spremenit. Lahko, pa spremnim sebe. Pa še to bi dodala, da sem imela zelo stresno obdobje pred ponovnim izbruhom bolezni. Sicer sem srečno poročena in me partner razume. Samo, da še sedaj ne upam jest iz krožnika. Grozno!
če se malo bolj najem pa se počutim tako katastrofalno. Zato je po moje bit čisto zdrav zelo težko.Delo v skupini bi morda imelo smisel. Po drugi strani pa tako vse vemo, kaj je prav in kaj narobe.
Zato govori, kaj te muči. Lahko mi tudi pišeš in ne daj se ponovno ujet.
Vse dobro!
Draga “koreninica”,
okrevanje je presneto doooolg proces, ki ima tudi fazo “utrjevanja naučenega in novega”, ki nikakor ni lahka. Mislim na to, da se pojavljajo stare misli glede hrane, ali preokupiranost s kg, strah pred debelostjo, zelo močna čustva, ki predstavljajo neke vrste “riziko za recidiv” oz. nevarnost za zdrs v krizo “stare sorte”.
Vesela sem zate, da te hrana “ne mori vec”, vsaj ne v taki meri kot jte je v obdobju bulimije. A po drugi strani zna biti, da te se zelo znervira hrana, kadar se telo in prebava ne vedeta tako, kot bi zelela ti. Kot ze sama navajs, da ves, se telo pocasi privaja na nov ritem prehrane, na to da ne bruhas vec, gastritis prinese svoje, telesa nikakor ne mores v vsem nadzorovati, ker je precej samostojen stroj, ki tr+erja tvoj posluh.
Zato bi ti rekla, da vklopi veliko mero potrpezljivosti do telesa in kot ti bo verjetno potrdila katera od tistih, ki so ze okrevale, lahko teza malo zaniha in se umiri pocasi, morda ostane tudi 3 – 5 kg nad tisto, ki bi jo rada imela ti.
Morda bi ti res dobro dela skupina “okrevanih”. Pri nas na Ženski svetovalnici smo jo imeli, pa je turenutno ni več. Lahko še povprašaš, če bo. Ali vsaj, da ti posredujemo katerega od naslovov punc, ki so iskale pomoč pri nas, pa so zdaj OK, občasna podpora bi jim pa le prisla prav, od strani “okrevanih”.
Mama je lahko vir podpore – tudi v tvojih letih. Sicer je dobro, ce ni edina, tako da je za razmislit, ali lahko kateri od drugih bliznjih oseb kaj zaupas, ali pa najdes katero preko foruma, ki se je borila ali se bori z podobnimi vprašanji. Če pa bi potrebovala kaj več, se lahko oglasiš tudi v kateri od organizacij za pomoč pri motnjah hranjenja, tudi v Ženski svetovalnici npr. Saj vemo, da pomoč ne rabiš le takrat, ko je bulimija npr. na vrhuncu.
Držim pesti zate, da nadaljuješ po poti okrevanja.
Res hvala vsem 🙂
Anja, tuda sama postanem bolj nervozna okoli hrane, ko me skrbi kaj drugega. In Pupa, strinjam se, da na te zadeve ne bomo nikoli več povsem imune.
Pa vendar – sem optimistka. Zdaj sem spet v obdobju, ko imam s tem mir in se počutim dobro v svoji koži, čeprav me želodec še vedno “opozarja na preteklost” in predvsem na to, da sekirancija ni zdrava;)
Ana, hvala za spodbudne besede.
Se še oglasim 🙂