Pozdravljeni!

Imam sina sina, ki bo oktobra star 7 let in hči, ki bo tedaj 2 leti. Smo normalna štiričlanska družina. Z možem imava taki službi, da sva skoraj vedno doma najkasneje ob pol štirih.

Skrbi nama povzroča sin. Je zelo tekmovalen. Iz vsakega najmanjšega dogodka naredi tekmo. Tekmuje z nama z možem, tekmuje z mlajšo sestro, tekmuje s prijatelji. Vseeno mu je koliko so stari, le da lahko tekmuje. Če ne zmaga, povesi glavo, se zmrduje, jezen je na ves svet… Nikoli ne prizna poraza, vedno so zanj krivi drugi, pripravljen se je skregati z vsakim, ki se z njim ne strinja. Učiteljica v šoli pravi, da se tudi tam zelo hitro razjezi. Njegovi odzivi so kolerični. V glavo postane rdeč, stisne pesti in vzkipi. Mu je običajno čez nekaj minut žal in se opraviči. Prejšni teden je v napadu besa ugriznil sošolca. To se je zgodilo prvič, lepo smo se pogovorili in razume kaj je storil narobe in zakaj.

Mi lahko prosim svetujete, kako naj zmanjšam sinovo tekmovalnost in kako naj preusmerimo bes v kaj bolj pozitivnega? Skrbi me, kako bo čez nekaj let, če se bo njegov bes še stopnjeval. Učiteljica pravi, da tak pač je in da ga moramo takega tudi jemati, sama pa mislim, da bi morali nekja storit zdaj. Naj povem, da je drugače zelo simpatičen fantek, med vrstniki zelo priljubljen, nima težav pri navezovanju stikov z ostalimi otroki.

Hvala za nasvet!

Lep pozdrav, Sanja

Sanja,

Zdi se, da vašemu fantu pomeni »dobro, prav, lepo, prima …« le tisto, čemur rečemo »bil si prvi, premagal si vse, vsi ostali so za teboj ipd. Samo ta pozicija ga zadovolji. Zanj obstaja le to mesto in nobeno drugo.
V našem vsakdanjem življenju je res tako, da najbolj občudujemo, največ pozornosti posvečamo tistim, ki so »najboljši«. Jih izpostavimo, hvalimo, se tudi nezavedno k njim usmerjamo pogosteje, kot tistim, ki so dosegli nekaj točk manj.
Govorimo o športnikih v »špici«, najboljših umetnikih, učencih in podobno. Tudi odrasli radi komentiramo uspehe tistih, ki jih občudujemo na ta način. To me spomni na našo situacijo, ko jaz za vsako tekmo formule 1 poslušam, kakšne »reve« smo v moštvu za katerega navijam. Saj veste otroka sta skoraj vedno »zmagovalca«, saj navijata za Schumacherja, no, midva z možem pa sva nekoliko bolj izenačena, ker navijava vsak za svoje moštvo in letos nismo posebej uspešni, ne eni ne drugi. Tako se po tekmah navadno veliko pogovarjamo o tem, da je prvo mesto le eno, da ti lahko že mala napaka to mesto odvzame in da imaš vedno znova drugo možnost.

Z otroki v starosti kot je vaš se je zelo pomembno pogovarjati o uspešnosti na konkreten način. Občudovati vse tiste, ki se trudijo, delajo dobro pa čeprav niso prvi in predvsem njihove načine, kako npr. izgubo prvega mesta prenesejo. To ni poraz pač pa trenutno stanje. Važno je, kako bom ravnal v bodočnosti (bom bolj premišljen, bolj natančen, izognil se bom napak, ki sem jih naredil danes ….)

Sicer pa niste nič napisali, kako je bilo z vašim sinom pred rojstvom hčerke. Predpostavljam, da je bil v centru vajine pozornosti, da ste marsikaj počeli skupaj, da ste skrbno spremljali njegov razvoj, ga občudovali, ko je bil uspešen in mu sporočali, da ste nanj ponosni, mu tudi popuščali pri npr. družabnih igrah ali kaj podobnega. To se namreč pri pravih otrocih rado zgodi. Ko pride v družino drugi otrok se veliko stvari spremeni. Še najtežje je, ko otrok ugotovi, da mora stvari, tudi občudovanje, naklonjenost, nežnost, spodbude in lepe besede staršev deliti s sorojencem. Lahko mi ugovarjate, da se seveda še naprej s fantom ukvarjate enako, ga še vedno na enak način spodbujate, se z njim ukvarjate ipd. NI toliko pomembno, kako vi vidite to situacijo. Veliko bolj važno je, kako jo zaznava on. Že to, da hči vstopi v sobo, ko se oče ali vi pogovarjate s sinom in kakšno reče je prekinitev pozornosti, ki jo vaš sin lahko težje prenaša, za vas pa je to povsem normalna stvar.
Pri različnih igrah (doma, v naravi) pa je tudi tako, da če sta prej vidva odrasla popustila (»Pa naj zmaga« – saj vidva nista v resnici z njim tekmovala, sta se le igrala) sedaj ne moreta več tako, ker je tu še hči, ki si tudi želi kdaj pa kdaj zmagati. Zato ga mogoče poskušata bolj navajati na pravila ali mu rečeta »Pusti ji, da zmaga«. Ampak, prav tisti občutek, tiste besede, ki sta jih prej namenila njemu kot zmagovalcu jih namenita torej sedaj njej. In tu je težava. Tudi on jih ima rad, jih pričakuje, želi. In v njegovi predstavi je tako, da jih doseže, če zmaga.

Mogoče bi bilo smiselno (ne vem reči točno, ker o tem niste kaj dosti pisali) preusmeriti pozornost na njega KOT OSEBO in poudarjati NJEGOVE NOTRANJE, torej psihične in razvojne lastnosti. Poudarjati njegova močna področja: kako spretno, prijazno, toplo pristopa k vrstnikom, kako ste ponosni, če kaj posodi (četudi vam vedno ne bo npr. čisto prav, da je dal nov svinčnik vrstniku), ker vam pomaga nekaj nesti (on težjo vrečko, hči lažjo), ker hitro prepozna stisko nekoga, vas opozori na potrebe sestrice (če je spretnejši v socialnih odnosih), kako lepo zna ravnati z igračami, šolskimi stvarmi, živalmi … in vse tiste značilnosti, ki se jih pri njem veselite.

Tudi uspehe ali »neuspehe« komentirajte na ta način. Ne glede na to ali je bil prvi ali ne mu povejte, kaj vam je bilo všeč. Npr. Vidim, da si v tvoji risbi uporabil različne, živahne barve. Bil si natančen. Zelo si delal premišljeno. Zbral si veliko moči, da si žogico vrgel tako daleč. Tako lepo te je bilo videti, ko si tolažil druge, jih spodbujal ipd. V vsaki stvari najdite njega, njegove dobre značilnosti o mestu pa se ne pogovarjajte veliko. Seveda vas bo napeljeval na to. Bil sem prvi ali bil sem le tretji, četrti. Povejte mu, kaj o tem mislite. Ali je to res najvažnejše? Ali ste ponosni in zadovoljni le, če je prvi ali pa ste veseli, ker je sodeloval, ker je poskušal, ker se je izpostavil, ker si je upal.
Po neki predstavi, tekmovanju ipd. pojdite na sladoled, pizzo ali kaj pač imate v navadi tudi če ni bil prvi. Enako velja za sestrico. Lahko da bo sin komentiral »Kaj na sladoled gremo, saj je še besedilo pozabila ali saj ni narisala lepo (npr. razstava risbic v vrtcu)? Povejte mu, da je nagrada za trud ali za vse tisto, kar je bilo na risbi lepega in ne za mesto.

Skratka, poskušajte zmanjšati pomembnost doseženega mesta ali pomembnosti »zmagati, biti prav«i ipd. Dajte vrednost njemu kot osebnosti, enako tudi hčerki (glede na njene lastnosti). To je tisto, kar je najbolj zanesljivo – to sem jaz, sem dober, uspešen, zmorem, upam si. Kadar nosim v sebi to prepričanje nimam nobene potrebe, da bi se z drugimi boril za to, da se potrjujem. Z drugimi lahko sodelujem in vem, da je z mesti pač tako, da je sicer lepo biti pravi, da pa to vedno ni mogoče.

Če želite in če v mojem odgovoru ne najdete dovolj konkretnih predlogov se še oglasite.

Lep pozdrav
Francka