Danes imam slučajno čas, pa bom še sama poslala sporočilo na ta naslov, ker se že nekaj dni spominjam občutkov iz svojih najstniških let. Mislim da pri 14 letih sem začela odklanjati hrano in iz 54 kg (velika 162) shujšala na 41. To je trajalo tri leta in vsi so vili roke nad mano (zoprno,prigovarjanje absolutno brez smisla). Mir v hiši je nastal, ko sem pri 17 začela spet jesti, nihče pa ni opazil, da sicer jem, vendar hkrati tudi vse izbruham. To je trajalo skoraj deset let, dokler nisem srečala svojega moža. Ne morem verjeti, že od leta 2001 jem normalno, uživam v hrani, sem še vedno vitka in živim. Vmes se nama je rodila tudi zlata punčka.
Zakaj to pišem? Zato ker me ene stvari te dni odnašajo nazaj v otroštvo in se sprašujem, zakaj sem toliko let dajala skozi takšen pekel, ki ga ne privoščim nikomur. Te dni je rodila tudi moja sestra. Ko sem rodila jaz, je mama prišla mimo, ta malo pogledala in spet odvihrala naprej (čeprav je bila že v pokoju). Zdaj, ko je rodila sestra, pa tam spi, zanjo nakupuje, hodi z njo in otrokom na kavo, zanjo išče večje stanovanje… zakaj? Ker sestra to enostavno zahteva in pričakuje in ker je mama navajena, da ji to vse nudi. Jaz sem pa itak samostojna, pa urejena, pa se znajdem… in bom že. Občutek imam, da sem dejansko z motnjami hranjenja želela družini pokazati, da obstajam, ker se je zaradi sestrinega rahlo koleričnega karakterja vedno vse vrtelo okoli nje. In zdaj že nekaj dni bi rada poklicala svojo mamo in ji rekla, halo, jaz tudi obstajam, jaz bi šla tudi kdaj s tabo na kavo ali sem ti tako tuja? Napisati moram tudi, da v mami nikoli nisem našla zavetja – če sem ji kaj povedala, je vse obrnila na sebe in po možnosti zelo hitro padla v depresijo. Imate kakšen nasvet, kako naj se otresem jeze na to situacijo in jim poakažem, da imam tudi svoja čustva (zelo uspešno jih prikrivam že celo življenje – pa tudi če kaj rečem, me vsaj ženski del familije na razume), ker bi res rada šla čez to?

Pozdravljeni,

motnje hrnajenja so zagotovo odraz neke notranje stiske, ki jo oseba ne zmore izraziti na drugačen način in hrana lahko pride v ospredje kot možna rešiteljica – vedno je tam, na razpolago, nikoli ne ugovarja, ne daje očitkov, je kot tolažnica. Kar ste napisali o sebi in svoji družini bi rekla, da je prav gotovo možno, da ste skozi motnje hranjenja skušali opozoriti nase.

Sprašujete kako naj svoji mami poveste, da ste tudi vi tu, da želite, da bi bila tudi za vas tu in ne le za vašo sestro. Nekaj je gotovo – ta pot ne bo lahka za vas. Da bi se lahko spopadli s svojimi občutki v odnosu do vaše mame in sestre bi vam resnično predlagala, da se vključite v psihoterapijo. To kar želite povedati njima, boste na psihoterapiji lahko ubesedili in se naučili kako ravnati v odnosu do sestre in mame, da boste vi ok in da boste zmogli začutiti sebe. Poleg tega je tam varen prostor, kjer boste lahko skozi igro vlog iskali besede, ki jih želite izreči. Predlagam, da se obrnete na kakšnega psihoterapevta družinske terapije – lahko poiščete na internetu kaj je na razpolago. V večini primerov je to plačljivo, vendar ko boste delali na sebi, če boste vztrajni, boste našli to kar iščite in kar želite zase -, če sem vas prav razumela, ko sem brala vaše sporočilo, bi rekla, da je to notranji mir.
V Ljubljani je kar nekaj psihoterapevtov. Če ne boste našli ustreznega naslova, vam jih nekaj lahko pomagam poiskati tudi jaz.
Želim vam vso srečo na vaši poti okrevanja.

Vse dobro,

Tatjana

Kako zelo te razumem, mama pupe! Tudi jaz se zadnje čase spopadam z neizmerno jezo do svoje mame in vem, da ji bom morala odpustiti, če hočem doseči mir v srcu. Stara sem 37 let in šele, ko sem pred 8 leti spoznala svojega moža, so se začele stvari urejat, zelo so mi pomagali tudi najini trije sončki, ki so se nama rodili v tem času. Leta pred tem pa bi najraje zbrisala iz spomina. 12 let hude bulimje, pred tem pa anoreksija. V srednji šoli sem tehtala 35 kilogramov, ampak glavno je bilo, da sem bila odlična, da sem bila pridna in poslušna. Nihče ni vedel, kako zelo pa sem trpela v sebi. Mami ne odpustim, da je brala moj dnevnik (kao zato, ker ji jaz nisem hotela ničesar povedati), da me je celo otroštvo pretepala (še ko sem bila študentka), da me je obkladala z najgršimi zmerljivkami, da je, ko je izvedela za mojo bulimijo, reagirala z jezo in prezirom, češ saj ona kupuje hrano za prigaran denar, jaz pa jo potem izbruham (še bolj žalostno pri tem pa je, da je tudi ona imela bulimijo in je bila celo življenje na dietah, preštevala kalorije, ampak o tem se seveda nikoli ni govorilo in so vsi zanikali njene probleme)… Ogromno stvari je in v meni je nakopičeno toliko gneva in zamer, da se ne da opisati. Se pa sprašujem, zakaj se sploh toliko obremenjujem s tem, saj imam zlatega moža in tri luštne otročke ter ima moje življenje končno smisel. Pa še daleč proč od nje stanujem. Sklenila sem, da bom naredila vse, da moji punčki ne bo treba toliko trpeti. Poskušam se veliko pogovarjati z njo, biti čimbolj odkrita, skupni obroki so prijetni in nihče ni na dieti (pri nas je bilo vedno tako, da je mama pila čaj, mi z očetom pa smo večerjali), nimamo tehtnice itd.itd.
Ker pa mojo srečo kali strašna zamera do mame in nenehni spomini iz preteklosti, vas prosim, če mi lahko svetujete kakšnega dobrega psihoterapevta. Stanujem blizu LJ.
Vnaprej hvala in lep pozdrav!

Ko sem brala tvoje pismo me spreletela misel, da pravzaprav preveč upoštevamo v določenih primerih 4 božjo zapoved – spoštuj očeta in mater – čeprav sem tudi sama verna. Kar ti želim povedati je, da ni potrebno, da mami oprostiš, da bi okrevala in da si lahko upravičeno jezna. Vprašanje, ki pa se poraja pa je, kaj narediti s temi čustvi, ki po tem času še tlijo v tebi in še danes vplivajo nate. Tvoja odločitev, da najdeš odgovore na vprašanja, ki se ti pojavljajo in greš do psihoterapevta je najboljša možna, ki si jo lahko sprejela zase. Predlagam ti, da se obrneš na društvo Zavest – to je inštitut za psihoterapijo. Delajo po principih zakonske in družinske psihoterapije. Jaz osebno imam z njimi le dobre izkušnje sodelovanja, v kolikšni meri lahko pomagajo tebi pri okrevanju od tvoje preteklosti pa boš res najbolje ugotovila sama, z lastnimi obiski pri njih. telefonska šptevilka kamor pokličeš za termin je 040/123-625. Oglasi se tajnik in pove kdaj je prost prvi možni termin. Srečanja potekajo tedensko ali v skladu s tvojim časom oz. tvojimi možnostmi – finančnimi. Cena ena ure terapije je 40 e za zaposlene in 35 e za brezposelne. To je povprečna ura psihoterapije v Lj., in moram reči, da je celo med cenejšimi varinatami, saj ura spihoterapije stane tudi 60 e nekje. Njihov sedež oz. prostori se nahajajo na Viču- v bližini Interspara, ki se tam nahaja -na tbilisijski cesti – natančna navodila ti bo posredoval tudi tajnik, če ne boš našla.
Najbolje bi bilo, da greš probat nekajkrat, da vidiš, če ti odgovarja njihov pristop. Tam delata dve terapevtki – obe sta profesionalni in strokovni.
Predlagam ti tudi, da si za začetek, če še ne veš ali bi šla ali ne, vzameš v roke knjigo Strupeni starši in Čustveno izsiljevanje od Susan Forward – je avtorica obeh knjig in obe sta napisani za dušo človeka, ki je bil ranjen v odnosih z ljudmi, ki naj bi bili blizu. Knjigi sta dobri az celjenje duše in za boljši vpogled v odnose kot jih opisuješ tudi sama s svojo mamo. Marsikaj se ti bo razjasnilo.

Si na pravi poti. Verjemi mi, da bo prišel trenutek, ko te zgodbe iz preteklosti en bodo več preganjale in boš lahko zadihala svobodno – in to bo še dodatno izboljšalo odnos s tvojimi bližnjimi – možem in otroci. Koliko boš napredovala je pa odvisno od tebe – vedi pa da lahko.

Želim ti vse dobro in vso srečo.

Tatjana

Najlepša hvala za topel odgovor in vzpodbudne besede! Še posebej mi je v olajšanje prvi del odgovora, ker so nam res vcepili, da moramo starše spoštovat, jim biti hvaležni (vedno sem poslušala, kakšna nehvaležnica da sem) in do njih ponižni. To je moji mami zelo dobro uspelo z nenehnim vcepljanjem občutka krivde.
Takoj jutri grem v knjižnico po knjigi, ki mi ju priporočate (in sem tudi že slišala zanju), za psihoterapijo se moram pa še dokončno odločiti (malo je verjetno, da si jo bom s svojo plačo lahko kdaj privoščila). Ker do zdaj sem vedno vse reševala s pomočjo knjig (tudi probleme pri vzgajanju otrok).
Moram pa omeniti še to, da imam kar slabo izkušnjo s psihiatrom. Ko sem prišla študirat v LJ, sem prvič hotela nekaj ukreniti v zvezi z mojo bulimijo, ki mi je takrat že zelo grenila življenje in me skoraj popolnoma izolirala od vrstnikov. Šla sem k psihiatru na Aškerčevo (tam smo imeli študentje zobozdravnika, zdravnika itd.) in že po dveh obiskih sem obupala. Psihiatrinja je bila popolnoma apatična, nesposobna se vživeti v človeka (imela sem občutek, da bo pač “odbrenkala” to uro z mano in šla čimprej domov)… ne znam prav dobro razložiti, ampak tista ženska ne bi nikoli smela biti psihiatrinja. Po tem razočaranju je sledilo 10 let vsakodnevnega vdajanja bulimiji, pijančevanja (alkohol sem zamenjala s hrano, ker se mi je zdela boljša in manj sramotna alternativa), promiskuitete (spet zamenjava ene zasvojenosti z drugo, karkoli, samo da bi zadušila v sebi grozo in praznino)… dokler se nisem ponovno vzela v roke in se obrnila na OA. Moram reči, da se mi njihov način kar dober – če ti je seveda osebnostno blizu. Malo me je motilo edino to, da ima prevelik priokus religioznega. Četudi nehote. Najbrž ima tudi to podzavestno povezavo z mamo, ki je precej verna…
Lep pozdrav!

Strinjam se, da nekateri ne bi smeli delati v poklicu, kjer imajo kontakt s človekom. Upam, da vam to ne bo vzelo poguma za iskanje pomoči. Včasih res naletimo na koga, ki je neustrezen za dajanje pomoči in ne bi smel delati poklica, ki ga dela. Niso pa vsi takšni in psihoterapija ima popolnoma drugačen pomen delovanja kot psihiatrija.

Verjemite vase, ste na pravi poti. Kar se tiče financ in psihoterapije, imam informacijo, da na Frančiškanskem družinskem inštitutu nudijo brezplačno svetovanje, vendar je čakalna doba za prvi pogovor 3 mesece. Ne glede na to, da so svetovalci verni, svetovanje nima veze z vero, ampak s človekom samim. Imajo ustrezno izobrazbo in mogoče, če bi se določili, bi lahko šli poskusit k njim. Tudi, če se sedaj naročite, vas pokličejo, ko bodo imeli prosto, se potem še lahjko odločite ali greste ali ne. Telefonsko številko mislim, d anajdete na internetu, lahko pa pomagam poiskati tudi jaz, če je ne boste našli.

Vse dobro.

Tatjana