Natanko pred sedmimi leti, natanko ob 12.05 si odšel… Za vedno. Sredi največjih načrtov, sredi največje sreče. Še danes se ne morem sprijazniti s tem, da te ni več, dragi moj miško. Kako bi te rada ponovno objela, čutila tvoje močne roke in vonj tvoje kože… Se počutila varno in preprosto – bila s tabo.

Ti si še vedno z mano, vsak dan, in dokler bom živa, boš živel z mano v mojem srcu…

Se vidiva, nekoč, za vedno skupaj…

tvoja V.

Moje sožalje. Težko je, ko po tolikem času še vedno tako boli.

Seveda je s tabo … vedno bo … drugače ne gre.

SEM PA NEKOČ BRALA, DA JE ZA DUŠO POKOJNEGA TEŽKO, ČE TAKO ZELO ŽALUJEMO ZA POKOJNIKOM.

NEKJE DRUGJE JE BILO CELO NAPISANO, DA JE PRETIRANO ŽALOVANJE EGOIZEM, to se mi sicer zelo čudno zdi in nekako ne morem razumeti, čeprav je bilo na široko opisano…

Tudi jaz sem zgunila moža pre tri in tridesetimi dnevi, mirno se pogovarjam z njim in si predstavljam, da je njegova dušica pri meni… da le nisem čisto sama.

Eva, to so ceneni nasveti stare šole kot: ni dobro jokati, vrzi se v delo, zberi se… žalujemo zaradi sebe, ne zaradi pokojnega… on spi.
Danes vemo, da je treba žalovati in se pogovarjati o izgubi in da spomin nikoli ne zamre.

Draga Naia, spomin posebej ob obletnicah oživi, kaj je to sedem let!
Iskreno sožalje vsem.

Zakaj bi bilo egoistično do, da si dovoliš žalovati? Da si dovoliš čutiti, kar čutiš? Mislim, da oni to razumejo in da vedo, da je za nas bolje, da si pustimo žalovati, kot da bi potlačili čustva.