Tašča stalno paničari
Resnično hvala za vaš odgovor, mi bo še dolgo v razmislek.
Tega v bistvu sploh ne morem zanikati. Mogoče me je ta tekmovalnost zagrabila, ko je tašča v nekem trenutku začela sama od sebe hoditi v njegovo stanovanje pospravljat stvari in mu je to znala tud na zelo pozitiven način “prodat” (jaz pa sem tukaj izvisela, ker tega nisem počela). Videla sem tudi, da se ji je zdelo samoumevno, da bomo živeli skupaj. In dejansko se mi vse skupaj glede na celotno situacijo ni zdelo fer. Začela sem premlevati, ni mi šla več iz glave … Čisto me je okupiralo, priznam.
Fantu sem v preteklosti predlagala terapijo glede njunega odnosa, vendar ni za to. Tašča se zaveda svoje pretirane navezanosti (včasih se poheca), pred kratkim sta imela resnejši pogovor glede tega. Ne vem pa, če bo zadostovalo.
Še enkrat hvala, da ste mi postavili ogledalo in za vašo pripravljenost za nadaljnjo pomoč.
Me pa še zmeraj razžira vprašanje, zakaj se je tašči šele v zadnjih letih tako obrnilo. Res bi blo fajn, da mi to nekdo razloži.
Preprosto zato, ker je ostala sama. Nima več partnerja za katerega bi skrbela (kot si napisala), nima nikogar drugega za koga bi skrbela, ker to, da skrbi, ji daje smisel življenja, to izpolnjuje njene čustvene potrebe po bližini. Ostal ji je edino še sin, ki si ga lastiš ti…. 😉
Kot si napisala, dokler je bila okupirana s partnerjem je sin ni zanimal četudi je imel težave v šoli.
S tem, ko ona vdira v vajino življenje je ogrožena tvoja čustvena vez s partnerjem zato te ta njena prisotnost tako moti.
Preberi si knjigo, ki sem ti jo predlagal v njej imaš podrobno razloženo stanje v katerem ste se znašli vsi trije. Ne more škodit. 🙂
Ponovno pozdravljeni,
kaj mislite s tem, da “dokler boste vi del tega trikotnika situacija ni rešljiva”?
Zavedam se, da je moja pozornost do tašče preveč intenzivna. Dolgo časa sem razmišljala o razlogu. Dojela sem, da zaradi mojega odnosa z očetom. Z drugimi besedami, v vseh teh letih sem razvila zelo natančen občutek za alarm, ko se starš postavlja na prvo mesto. Ne spomnim se recimo, da bi bila tašča vsaj enkrat iskreno srečna za svojega sina. Še vsako situacijo je obrnila NASE. Razlike so le v barvah reflektorja, ki kažejo nanjo. Največkrat igra vlogo ŽRTVE. Na začetku najine zveze sem tej vlogi tudi verjela. Zdaj vidim, da s to karto izsiljuje občutek dolžnosti do nje, ker na drugačen način ne zna obdržati ljudi ob sebi. In nimam pojma, kako naj se spopadam s tem.
Zakaj bi se morala jaz s tem spopadati? Oče je bil obrnjen v odkrito agresivnost in sem vsaj nekaj energije sproti sprostila s prepiri, tašča pa je sicer na prvi pogled na kvadrat dobronamerna, gre pa v bistvu za isto stvar. Obenem čutim to, da se fantu dela krivico, in obenem podoživljam krivice, ki mi jih je počel moj oče. Take zadeve me frustrirajo. Ko končno dobivam možnost, da se umikam od očeta, že imam na grbi novo osebo, pred katero se je treba braniti. Pred njo pa se ne morem umakniti. Ona hoče vdreti v moj prostor, v katerem se “skriva” njen sinček. Kjer sva samo midva. Trenutno imava npr. možnost, da se preseliva dlje od nje, ona pa v moji odsotnosti govori fantu, zakaj jo hočejo vsi moški zapustiti. Moški?!
Popravek: ga sprašuje, zakaj jo hočejo vsi moški zapustiti (trenutno je edini “moški” v njenem življenju njen SIN). Fant mi je rekel, da si je tašča sama sama kriva, če nima razčiščenih pojmov, ampak mene res jezi, da na takšne načine lastna mati pritiska na svojega sina. Namesto da bi bila srečna zanj …
Pozdravljeni.
Ponovno pozdravljeni,
kaj mislite s tem, da “dokler boste vi del tega trikotnika situacija ni rešljiva”? [/quote]
Da vi niste poklicani, da rešujete patologijo med vašim partnerjem in njegovo mamo. Ste pa so-odgovorni za partnerski odnos z vašim partnerjem.
Dobro je, da ste ozavestili podoben vzorec v vaši primarni družini. Ta sedaj deluje kot ‘odtis’, ki kot magnet podzavestno privlači podobne situacije. In podobno je tudi z vašim partnerjem. Situacija je nerešljiva, dokler ne bosta oba izstopila iz otroških travm in prevzela odgovornost za svoje življenje. Seveda je veliko lažje to napisati, kot pa v resnici to narediti. Je pa mogoče to narediti.
Razmislite o tem, da si poiščete podpore psihoterapt-a(ke).
Bodite dobro.
Najlepša hvala za odgovor. V bistvu je kar strašljivo, da sem šele po toliko letih opazila, da imava s fantom nekaj podobnih družinskih ran.
A mi mogoče lahko samo še to poveste, če bi bila zame osebno bolj primerna psihoterapija ali družinski terapija (v individualni izvedbi)? Nisem namreč še raziskovala tega, kdo mi lahko bolj pomaga, da se spravim “nazaj k sebi”.
Ne omejuje se v naprej z nazivom terapije. Tudi družinska terapija spada v okvir psihoterapije. Bolj je pomembno, da najdete metodo oz. strokovnjaka ki je je to resno formalno oz. neformalno študiral.
Različne psihoterapevtske metode imajo različne načine dela. Vse pa se bodo znale soočiti z izzivom, ki ga imate. Seveda pa tako kot vsepovsod, boste tudi tukaj našli bolj in manj nadarjene terapevte.
V kolikor vas zanima terapija pri meni si lahko več podrobnosti preberete na spletni strani. Idealna za vaju bi bila individualna terapija v kombinaciji s partnersko. Idealno je, da imata vsak svojega terapevta.
Nič ni narobe, če se najprej uvodoma pogovorite z več strokovnjaki, in potem izberete enega.
Za več podrobnosti sem dosegljiv na elektronski pošti.