Z možem sva skupaj že 10 let. Do leta 2019 sva živela pri meni z mojimi starši zaradi prostorske stiske in prihoda novorojenčka pa sva se preselila v hišo, ki stoji poleg taščine. V hišo sem vložila ogromno denarja, prejšnji lastnik je hišo, kot tudi taščino prepisal na mene in moža.

S taščo sem imela pred vselitev v sosednjo hišo soliden, uraden odnos. Da ji nisem nekam po godu, mi je bilo jasno že hitro. Krivila me je da mož ni dokončal faksa ker me je spoznal v tem času, da sem jaz kriva ker je moral za nekaj mesecev poprijeti za delo v komunalnem podjetju in da je zaradi mene prodal avto, ki mu ga je kupil tast. Družina mojega moža si ne zna drugače izkazovati ljubezen kot z darili in denarjem. Tasca mojega moza nikoli ni znala objeti, tast se obnaša kot da je z drugega planeta in se s sinom le nežno pogovarja, raje pije ker je alkoholik. So zelo čustveno zavrti. Z izjemo mojega moža, ki je čudovit partner in oče.

Odkar se je rodil otrok imam s taščo slab odnos. Vtika se v vsako reč. Vse želi narediti po svoje. A če bi imela vsaj kaj lepega za povedati bi še ne rekla, tako pa samo kritizira.

Tasca zame ne naredi nic. Nič nimam od nje. Ne kuha mi, ne pospravlja, NIC. Živimo ločeno kot del svojega gospodinjstva. Cca dva meseca po rojstvu otroka pa sem jo našla prisluškovati. Mož ji je vrnil milo za drago, kar ni lepo sicer ampak ok, in ujel na ušesa ko so bili pri njej družinski sorodniki, da sem lena, škrta ker ne vračam dragih daril nazaj (nisem ravno finančno sposobna). Ampak ok, bi se ne rekla za te stvari ker so pogoste pri tascah, zabolele so me laži da naj bi otroka puščala samo na tleh in bila na računalniku, da moža suntam proti njej in da jo je mož zaradi mene napadel. Da je sin presuh, da mu ne dajem jesti, ipd.
Po tem ko jo je mož soočil s temi izjavami, je čisto ven padla. Želela sem da nimamo stika. Za voljo vnuka je pričela z nami govorit in ker sama nimam toliko hrbtenice da bi se uprla, sem vse skupaj požrla in ‘pozabila’. Obnašamo se kot da nič ni bilo a mene se vedno izjave zelo bolijo. Od nekdaj sem želela narediti vtis nanjo, želim si njenega odobravanja, rada bi imela lep odnos ker zaradi bolezni mame nikoli nisem uživala v pravem materinskem odnosu… Nič kar naredim ni pravm plus izmisljotine. Občutek imam da nimam nobene intime v lastni hiši. Razmišljam o prodaji in da se od selim stran, vendar zaradi ene birokratske papirologije to se ni možno. Bojim se, da ko jo sin velik, da bo posegala vmes s svojimi forami kako naj otroka vzgajam. Otroka mi ne pazi, odkar vem za vse te njene mučke otroka ne pustim samega z njo, ker se mi ne zdi da bi lahko kaj takega bila sposobna psihofizično normalna oseba.

Ne vem kaj naj storim, naj se ji postavim po robu vsakič ko vseka po meni s svojimi besedami ali naj požiram in se umaknem takoj ko bo to mogoče.

Hvala

Res pazi, ker je grozljivo koliko časa in truda se vloži v takšno nasilje. Veliko je tudi na internetu/YouTubu o narcisizmu.
Predvidevam, da ti bo kdo predlagal demenco, Alzheimer itd. Ampak nevrodegenerativne bolezni niso “vedno je bila takšna”.
Veliko sreče in upam, da ti kdo da dober nasvet kako se rešiti, ne le trpeti.
Lp

Mislim, da si naredila napako ko si popustila. To kar je govorila o tebi je izredno nesramno in normalen clovek to ne govori ostalim ljudem. Ce bi ze res to mislila je prav da prvo pove tebi ali pa vsaj svojemu sinu in razcistite vi, med seboj. Ne pa da laze in te lazi govori ostalim. Groza. Jaz bi jo imela strogo na distanci. Otroka lahko vidi ko TI hoces, bodi zraven da ga ne “našufta” proti tebi. In jasno ji povej zakaj – zato ker si izgubila zaupanje, ker govori lazi in ker se nanjo ne mores zanesti. Pa kar povej ji da nimss tudi nic od nje, naj ve.

Tudi sama imam otroka in sem dala vsem v mozevi druzini jasno vedeti da ce zelijo imeti odnos z mojim sinom morajo PRVO met lep odnos z menoj. Ce ne, zal ne bo slo. Pa tudi ce se svet podere. Mi je vseeno.

Je pa zelo lepo in dobro da se moz postavi na tvojo stran. To je najvec vredno.

Ne obremenjuj se s taščo in tastom, ker nima smisla…ljudje so stari, v življenju se jim nič ne dogaja, samo obrekujejo in ponavljajo ene in iste zgodbe. Poznam družbo od mojih staršev, penzionisti, samo šimfajo čez “tamlade”…nič jim ni prav, če gredo na morje, ker imajo dol vikend so lenuhi in podobno, češ kdo bo pa domo delal itak vse sami naredijo in pokosijo okoli bajte. Še to jih ni streznilo, da je zet umrl in zdaj hčerko obremenjujo s svojimi fobijami starostnimi. Čim dlje od tega, če hočeš mirno živeti, mogoče delaš na tem, da se odselite, če je to mogoče, sicer pa zgolj uradni odnosi. Res se ne splača obremenjevat, stari ljudje trpijo zaradi pomanjkanja pozornosti, zato si izmišljajo razne zgodbice pa tudi da se jim v lajfu kaj dogaja, itak moraš vedet, da ko si star je dan enak dnevu, da potem zaradi tega si hočeš lajf popestrit, upam, da mi ne bomo isti :).

Ce svojega sina ne ve stisnit k sebi, potem tebe se bolj ne bo. Nikoli. Prej se s tem sprijaznis, boljse zate. Tako da nekega custvenega odnosa ne bosta imele. Tudi tvoj sin vaju ne bo nikoli zblizal.

Ce se ne bos postabila zase te v prihodnosti ne caka nic dobrega. Na obrekovanja se navadi, ker jih ne bos mogla nikoli ustaviti, vedno bodo nove lazi, ki jih bo sirila. Dokler te bo to bolelo bo srecna da te je ranila. Ko pa se bos ji postavila po robu, ko te njeno obrekovanje ne bo vec prizadelo, bo pa ranjen njen ponos. Ker tvoje ponizanje je njeno veselje. Ne dovoli ji tega. Postavi se zase ali bos pa resno zbolela. Ker to se zna vlecti se leta in leta.

Glede na to, da je mož na tvoji strani se nimaš kaj sekirat. Povej mu to kar si nam. Mislim da bo hitro reagiral.

Takšna je moja tašča. Vsem, ki so jo poslušali je razlagala kakšna da sem (lena, nesramna, gospodovalna, imam moža pod kontrolo, grda do otrok ip.). Večina “zunanjih” je kmalu spoznala, da stvar ni takšna kot jo prikazuje in tako je obrnila ploščo kako jo obrekujemo.
Naš zaključek je bil selitev. Pozabila nisem ampak zavoljo otrok in moža se trudim vsaj za osnovno znosen odnos. Ker pa tak človek živi v svojih utvarah je enako tudi z njene strani. Še vedno o meni misli vse najslabše in se odtaja le, ko kaj potrebuje.

Ti moraš predvsem popucati svoja pričakovanja. Tašča “ti” ne kuha, “ti” ne pospravlja, “ti” ne čuva otroka … s tem ni popolnoma nič narobe. Prav tako od nje ne moreš in ne smeš pričakovati materinskega odnosa, ker nisi njena hči. Žal mi je, ker očitno pogrešaš mamo in ta zaradi svoje bolezni ni mogla biti prava mama (ne vem, kaj bi pravzaprav pričakovala od nje – se ni mogla niti pogovarjati?), ampak to boš morala počasi predelati in iti naprej. Imaš dobrega partnerja, torej imaš svoj zapik v življenju, gradi na tem. Nimaš pa nobene pravice preslikavati svojih hčerinskih pričakovanj na taščo.

Njeno obnašanje je sicer blesavo, lahko bi pa bilo še hujše. Naj te obira, ljudje imajo svoje oči in ušesa in se lahko sami prepričajo, kakšna si v resnici. Verjemi, da vedo več, kot pokažejo, samo nočejo se zapenjati.
Poskusi se ji zoperstavljati s hecom, smehom, obrni stvari na šalo. Mogoče bo na ta način prej odnehala, kot če ji sikaš nazaj.

Povej ji naj raje poskrbi da njen moz ne bo pil. Pije pa verjetno zaradi nje.

Posmehuj se ji, ker se ukvarja s takimi stvarmi, in jo bolj ali manj ignoriraj. V hecu in smehu povej tudi drugim, ko kaj vprašajo (povezuje zadeve), da ona pa nima časa za to ker se izobražuje za spijunazo, ima veliko dela s prisluškovanjem in prirejanjem resnice, njej povej kako a bujno fantazijo in se s mej… Iz izkušenj ti povem, da take ljudi to razorozi, počutijo se bedno, vidijo, da ti ne pridejo do živega in da se še zabavaš na njihov račun in pol odnehajo ker tako svojega cilja ne morejo doseči.