Tašča in njen odnos do mene
Zdravo,
imam en čuden pripetljaj, ki sem ga doživela ta vikend. Sicer jih je bilo že več, ampak sedaj je šlo čez mojo mero potrpežljivosti.
Namreč, imam partnerja in z njim sem dobila še njegovo družino, ki je sicer okej, ima mlajšega brata, zelo pridnega očeta in nikoli zadovoljno taščo…
In seveda tukaj nastane problem. Ker vodim telovadbo za odrasle že 8 let, sem se odločila, da jo začnem voditi še v domačem kraju in na to obliko vadbe sem povabila tudi taščo, ki je bila zelo vesela in se vabilu odzvala. In tako sem v petek imela prvič vadbo. In na koncu skupino vprašam, kaj si želi od vadbe, kako jim je bilo, vsakega posebej vprašam, se umaknem, da se sami pomenijo, vprašam, če bi še kaj dodali… ipd, in vsi zelo zelo zadovoljni. iz obraza se je to tudi videlo in čutilo. po mojem mnenju je bilo vse ok, razen glasbe na začetku, prve 3 minute prenaglas, takoj popravila….
In zatem?!!! Greva s taščo skupaj z avtom domov, in celo pot poslušam, kako je bilo slabo, da se nismo ogrevale, da nisem nič pokazala, kako se prav dela, da je bilo monotono, da smo samo skalale…. in še in še, še še…
In okej, sprejmem to kot njen vidik, pravim da bom naslednjič popravila, izboljšala, saj je tudi ta opcija možna, da nekaj ne štima….
In nato drugi dan, gremo na pohod od Litije do čateža. Ne morem verjet, speti, 5 ur poslušam, kako ni bilo dobro. In ko že pridem do zaklička, da bom stvari uredila, ki sploh niso bile tako slabe, mi ona spet ne, ni blo dobro… in potem rečem, da sem jaz opazila, kaj ni blo in kaj je bilo.. ona speti nazaj nerga, kako je slabo…
Nedelja, blo je zmenjeno kosilo pri nama, vse sva naredila, skuhala, postregla… in so bli nenehni očitki: juha ni dovolj slana, njej mlinci niso dobri, čeprav jih je, samo ona jih ne zna skuhati… pač, okej, da je vsega preveč, če ne znam kuhat…. okej!
In potem, vprašam, kdo bo kavo, pravi ona, zame jo skuhaj, ne bom je pa pila. Zakaj potem naj jo kuham zanjo. Prav špika me. In za piko na i, ponudim rafaelote, dobre, ampak brez lešnika! In kaj mi je vse zmetala v fris, kako lahko take naredim, da so zanič! da taki so samo za h kuram. Halo!!! In potem stara mama, da prekine to njeno nerganje, spremeni debato, pa vpraša kako je bilo pa na telovadbi. In jaz rečm lepo, glede na to da smo mele prvič, in dda so ble ženske zadovoljne, se mi zdo da je blo dobro… saj nisem vsega dokončala, je že rekla, da je blo slabo naštevala 10 minut, kako ne znam vodit, da nisem pokazala, kako se kaj dela, pa čeprav sem in vse to, me je zaboleo, da sem ji končlno rekla: Prosim lepo, če me nehate žalit, ker vem da sem vadbo odvodila dobro, so različna mnenja, ampak večinsko je bilo pozitivnbo. In povem ji še, da ji danes nič ni prav, ne juha, ne sladica ne jaz. In me je tako izživciralo, da sem začela jokat, se zaklenila v lastnem enosobnem stanovanju na Wc, ker ni kam iti in samo prosila, da se čim prej poberejo. Kako lahko!
Tako sem bila razočarana, da ne morem verjet. Moj ni nič vedel, kako bi odreagiral, zagovarjal je, da tako kot jaz vodim, da je dobro, ker je to pač taka vadba, (ona je do sedaj dodila samo na meditativno jogo, nikoli pa na aerobiko ali pilates ali kakšno vadbo, kjer bi moral fizično migati).
Zdaj pa je problem: pred enim mesecom sta se tašča in pratner menili, da bi šli na smučanje. PA sem rekla da lahko. Je pa za več dni in sem zvedla 2 dni nazaj, da je to čez novo leto.
niakkor si ne želim v tako napeto vzdušje, sploh pa mislim, da je treba prekinit to nepretrgano vez. Skratka, ne da se mi iti na smučanje z njo, ker se mi ne da več poslušat, kako nič dobrega od mene ni. Kaj naj naredim? in kako naj partnerju rečem, da si želim, da se on pred njo potegne zame na glas? če misli tako…. in kako naj se z njim sploh naj pogovorim o tem prepiru, saj ko načlnem to debato, obmolkne….
Evo, in sedaj sem pod takih pritiskom. Do sedaj sem rekla da imam dobro, super taščo, sedaj pa to… Pa to še ni vse, šele zdej spoznavam, kako ona vse to premisli, preden kaj reče… Ni mi všeč, da mi reče, da sem suha, čeprav za svojo višino imam super glih prav kil, ni mi všeč, da mi vsakič ko ima tri sekunde viška časa, pravi, da imam gre joške, zato pa nosim moderc (ona ga ne), jst pa ga občasno res:) In še in še… PA še to: ko mi kupi darilo, za r.d ali novo leto, mi pove, koliko denarja je mogla dati za to in še ceno pusti gor! HAlo, šele zdaj vidim, da mi to ni všeč. Kaj mi kupi majčko Maya maya, če mi pol govori, kako je draga. In jaz trapa, sem jo vzela. Halo, jaz ne rabim denarja…. čeprav ga nimam, smo iz zelo revne družine, ampak kar ni mojega, nočem. darilo pa sem tako lahkomiselno sprejela. Trapa jst.
A se vam zdi normalno, da vsakič, ko ti nekdo kupi darilo
No vidim, da je nekaj napak in nedokonlanih stavkov, pardon, prehitro sem tipkala in se zatipkala. Skratka, žaljenje, govoriti o grdoti telasa drugega, ki to sicer ni, o nedobrem kiuhanju, takšemu dragemu kupovanju daril… meni to ni všeč. Pa še to: nima niti ene same pšrijateljice, nobene, s katero bi šla ona lahko na kavo. Niti ene.
Evo, prosim za kak nasvet, kako naj sedaj naprej funkcioniram, moj prvi korak je to, da prekinemo skupna nedeljska kosila, saj je to bila navada, ker sva s partnerjem še študenta oz on sedaj ni več. pač, sva na svojem in tako je tudi prav. In novo leto? Kako to odpovedat oz organizirat, da bo volk sit pa koza cela? In kaj naj partnerju rečem? Sva pa mlad par in verjetno so taki nesporazumi primerni času.
Hvala vsem, ki boste kakorkoli pomagali z nasveti!
Kaj naj rečem…Še ena izmed standardnih in ne vem kolikokrat predelana tema o sporih med taščo in snaho….
Kot že sama ugotavljaš, nimaš kaj drugega, kot omejiti stike. Tašča ni tvoj prijatelj, s katerim b bilo možno vzdrževati ne kprijateljski odnos, ampak te doživlja kot otroka, k iga je treba učiti…..
Normalno pa je, da se s takšno vlogo ne boš sprijaznila. Zato odnos omejiti na nujne stvari, brez poglobljenih razprav in debat.
Razloži ji, da sta odrasla in imata svoje življenje, ki ga bosta urejala tako, kot se spodobi za odrasle ljudi.
Po prebranem sodeč je tole precej klasičen problem družinskih vezi in medgeneracijskega prepada..
Pri meni je pač tako,da vem da me tašča ne mara in se z tem ne obremenjujem…
Izbiraš parnerko,partnerja z ostalimi člani “žlahte” se pa pač poizkusiš dobro razumeti če je to možno…
Jaz sem komunikacijo in stike z svojo taščo omejil na minimum, toliko da ne izpadem nevljuden.
Nažalost je pač tako da nekatere mame vidijo partnerje svojih potomcev kot nekakšne vsiljivce v njihov prostor in v njihovo življenje katerega si na nek način na silo lastijo.
Tako da Artemida, ne vzeti tega od svoje tašče preveč osebno,kajti predvidevam ,da je stvar taka,da nobena snaha nebi bila dovolj dobra zanjo.
Moj recept za take zadeve je,čez eno uho notri čez drugo ven….ona naj pa kar zdravi svoje komplekse na tak verbalen način…
Ko te takole berem, mi prihrumijo spomini slabi spomini. S taščo že vrsto let nimam stikov, hvala bogu. Je hudobna kakor tudi njena hči. Obe se lažeta in govorita grde stvari o meni in moji družini, zato ju ne maram in sem prekinila vse stike z njima. Čeprav gresta moj in sin k njej na obisk jaz ostajam doma in se raje posvečam prijetnim opravkom. Škoda energije za hudobne in lažnjive ljudi, pa čeprav je to njegova ” Žlahta “. Pa pustiva mojo zgodbo, je ” pase “, je pometena pod preprogo.
Žal je ti ne boš nikoli spremenila. Ona je bila na svetu prej kot ti in več kot očitno je da v tebi vidi tekmico. Ne more se sprijazniti da je njen sin našel boljšo od nje same, to je dejstvo. Zakaj tako menim? Poglej vse karkoli narediš, in jaz verjamem da narediš dobro najbrž celo bolje od povprečne ženske, je zanjo slabo in ti je ” fauš ” po domače rečeno. Sprijazni se da bolje ne bo, omeji stike na minimum, tvoj partner pa naj ji odločno pokaže da si pridna, dobra in uspešna ženska in da te ima najraje na svetu. Če se to ne bo zgodilo, jo boš najverjetneje zasovražila do te mere kakor sem jaz svojo. Škoda za takšne zlobe, ki nam poberejo vso energijo, mar ne? Pa srečno z njo, jo boš potrebovala, srečo namreč…
Hvala za komentarje. Res je to neprijetno, saj sem do nedavnega mislila, da imam vse super odnose, da res ni kaj jamrati. Evo, sedaj ne mislim tako. Enostavno, na nek način, kar zagnusi se mi… ne vem, žal in hudo mi je, da tako rečem. sploh nisem menila, da me ne bi marala, bolj to, da sem jaz njena tekmica – to se mi zdi čist mimo, saj nisem njena vrstnica, ne kandidatka za njenega moža. ampak, kljub temu sem zgleda ji v napoto. Mi je pa kamen od srca padel, ko sem svojemu rekla, da pač tako naprej ne morem in da mislim omiji stike s svoje strani… mislim da me je razumel. Me pa peče vest…. ampak, bolje da me enkrat pa prvič, kot pa vsakič, ko se vrnem z obiskov… prej sploh nisem gledala tako, zdaj pa žal da.
no, šenrapej bomo v stiku, ampak po linija najmanjšega odpor in z minimalnimi debatami.
sploh ne morm vrjet, da ti take prbija! komentira tvoje joške??? halooo??? moj vem, da bi čist znoru ob takem podjebavanju. glede smučanja pa pač povej, da ne boš šla, ker ne misliš par dni prenašat podjebavanja. s tvojim se pa mal usedta in pogovorta, nej se kr takoj opredeli in postavi na tvojo ali njeno stran(ampak v tem primeru je bolš, da ga pustiš). če te že zdej zeza, bo še huj, k boš mela otroke. joj, moja tašča je super, si sploh ne predstavlam, kuk mora bit tole bedno:( drži se*
Hehe, me spominja na mojo prvo (v.d.) taščo, sem bil premlad in premalo samozavesten, da bi znal/upal stvari postavljati v red, pa sem breme poskušal preložiti na partnerko in pričakoval, da bo ona seveda brezpogojno stala na moji strani… in potem je ona bila sredi konflikta, ki z njo sploh ni imel nobene zveze… in so začele stvari it v maloro. Zdaj sem dosti starejši (in tudi malo pametnejši) in se stvari lotevam bolj praktično: s taščo ravnam kot z malim otrokom, malo se sam naredim norega, malo gluhega, predvsem pa ji začrtam jasne meje, do kod lahko in vsakič ko jih prestopi ji to tudi jasno povem. Izoblikujem svoje mnenje o stvareh in ga zastopam do zadnjega, neglede na to ali omam prav ali ne (kadar nimam prav še prej odneha). In svojo partnerko vzpodbujam, da pri mojih starših počne isto.
Rezultat zgodbe: obe tašči sta do naju naenkrat postali prijazni, ustrežljivi, fleksibilni, moja mama me ima za zaupnika, njena njo, oba tasta se samo tiho smejita, ker je tudi njima malo lažje, midva z ženo pa se po vsakem družinskem obisku sladko nasmejiva. In vsake toliko katera od tašč pokliče, kdaj bova pripeljala vnuka na obisk, pa jima samo poveva, da takrat, ko bosta povabili, da midva jih pa res ne želiva silit, saj nama je že “nerodno” tiste 1-2x na mesec ko rabiva večerno varstvo. 😉
Nikoli ne smeš zahtevati od partnerja, da se opredeli do svoje familije, on mora ostati v nevtralni vlogi, saj bo sicer zmeraj imel občutek krivde, neglede na čigavo stran se bi moral postaviti in to ni dobro za zvezo. Vsak mora svoje težave s taščo/tastom/otroki rešiti najprej in predvsem pri sebi.
In zdaj k tvojemu konkretnemu primeru:
Tašči ni všeč tvoja telovadba? ni problema, povej ji, da ti delaš kot odgovarja tebi in predvsem večini drugih, za njo pa so na voljo druge oblike rekreacije. Ne ustreza ji tvoja kuhinja? naslednjič ji povej, da si lahko juho dosoli, sicer pa ti naj za v prihodnje pove, kaj bi jedla in ji naročiš iz gostilne, al pa si naj v menažki zraven prinese, alo pa ne rabi prit. Zapomni si, si samostojna in ne smeš se ji pustit sprovocirat, to je njen cilj. Ostani hladna, z rahlo ciničnim nasmeškom na ustih in jo samo zabijaj… naj ti ne bo nerodno… tudi njej ni… 😉
Na koncu ti še vedno ostane princim Bibe M…
Skuliran,
čestitam za tako elegantno rešitev problemov. Vendar pa očitno niso vse tašče take kot tvoja. Na žalost.
Jaz bi z veseljem uporabila tvoj nasvet, oziroma sem že tako ravnala, saj je moja tašča po obnašanju zelo podobna avtoričini. A ne gre. Ker gospa ima VEDNO prav in hoče imeti zadnjo besedo. Pripravljena se je skregati in potem se kregati ure in ure, vmes kar naprej ponavlja, da ona je starejša, pametnejša, da ima ona prav in da se jaz/ali njen sin motiva. Vtika se v čisto vse, kako brišem otroku nos, kako perem perilo, kako se obnašam do svojih staršev… Vedno pove, kako MORAM delati stvari, zato ker… In temu sledi dooolga pridiga v smislu pranja možganov. Nekajkrat sem ji skušala lepo povedati, da nimam nič proti, da pove svoje mnenje, da me pa moti, če potem to poudarja in mi vsiljuje. Da naj razume, da sva si različni, da sem jaz gor rasla v drugi družini… Nič ne pomaga. Potem reče, da sem “čudna, zakompleksana in razvajena”. Zadnjič je celo v pričo svojega sina – mojega partnerja rekla, da ima ona svojo vnukico rajši kot jaz, ki sem njena mama. Ko je njen sin hotel pojasnilo za tako izjavo, pa je kar naenkrat trdila, da ona tega sploh nikoli ni rekla, da če je že “morda” res to rekla, ni tako mislila. In se ni pustila, čeprav ji je moj parter rekel, da e dela norca iz naju in da misli, da ne slišiva, kaj govori. Hkrati kar naprej poudarja, da ona vedno govori, kar misli in da ni nikoli zlonamerna, kar pa seveda velja zame, če ji rečem, da bom jaz pač drugače prala obleke za otroka kot ona, in da naj mi dovoli, da kot samostojen odrasel človek delam stvari po svoje, je pa to v njenih očeh zelo zlonamerno. Vedno išče potrditev, za vsako stvar, ko jo pove, hoče, da ji prikimavava, da ima prav in seveda, če kdaj rečeva, da se moti, je takoj prepir v hiši. Na koncu pametno zaključi, da sva midva tista, ki ne preneseva kritike, v resnici pa je sama taka.
Sem v brezishodnem položaju. Zaenkrat nimamo kam iti, vsakodnevno prenašanje takih poniževalnih izjav in pranja možganov pa me spravlja na rob obupa. Poizkusila že vse – na trdo hotela začrtat meje (neuspešno – sem bila grda in čudna in zakompleksana in zlobna in boga gospa bo mogla it živet kam drugam, ker jo mečem ven iz hiše); na mehko skušala razložit in začrtat meje (neuspešno – najprej pogovor v katerem tašča ne odstopi od svojega niti za milimeter, po mojem vztrajanju pa prepir in spet, boga gospa, ker ji midva s sinom ne pustiva živeti, kot bi ona rada); biti tiho in pustiti, da je prestopila vse meje (neuspešno – pranje možganov se je izvajalo od jutra do večera, še če sem se v vsem strinjala z njo in skušala delati po njeno, je vedno našla nekaj, da me je še bolj špikala, na koncu pa je zaključila, da sem nepoštena, da sem hinavska in da ji itak ne povem, kar si mislim). Pa naj povem še to, da moji tašči lahko naprimer pokažete zakon, v katerem piše nekaj, ona pa bo trdila, da sigurno ne piše tako. Potem ji prebereš in ona še vedno trdi, da ni tako. Potem pride še nekdo tretji in to reče in potem ona še vedno trdi, da se drugim ne gre zaupati, da ona najbolje ve in da ve, da ni tako… Vseeno ji je, če druge prizadane, ker pač, karkoli prileti iz njenih ust, ni bilo mišljeno zlonamerno, zato se tega tudi ne sme tako jemati. Zelo spominja na Vlasto iz Kmetije, kar naprej se ponosno šopiri, da ona je odkrita, ničesar ne skriva, vse pove direktno, in nič slabega ne misli. Potem se pa sprašuje, zakaj je reakcija tako negativna, aja, seveda, drugi ljudje so zlobni, in ne dosegajo njene duhovne ravni. Verjetno je pa jasno, da je prizadela tako mene kot tudi mojega partnerja s svojimi besedami – ne vem, kako bi reagirala ona, če bi njej kdo drug rekel, da ima rajši njenega lastnega otroka kot ona sama.
No, Skuliran, kaj pa predlagaš v takem primeru???? Rabim pomoč 🙂
Moja tašča pa je sicer prijetna, razgledana ženska, že kar v letih in polna energije.
Moti me predvsem to, da v najino stanovanje (živimo namreč v isti hiši ona spodaj, mi nad njo) prihaja ob kakršnikoli uri, odpre s svojim ključem, ne pozvoni ampak prihaja kot duh, da se je včasih kar ustrašimo….
Jaz sem mnenja, da bi morala pozvoniti oz. se kako drugače najaviti sploh če je ura 7 zjutraj ali pa 11 zvečer.
Druga zadeva ki me pri njej moti pa je ta, da je njen sin (moj partner) takoj ko pride iz službe že na stopnicah deležen njenih zgodb kaj se ji je čez dan pripetilo, koga je srečala, kaj je za postoriti v njenem stanovanju in kdaj bo to storil in zakaj ne bi kar takoj…..poleg tega je strašno energična, moderna in želi v svojem stanovanju imeti najnovejšo tehnologijo ki pa jo seveda v njenih letih (okol 80) ne zna uporabljati. Če pa že obvlada zadevo pa se ji slej ko prej spet kje zalomi in seveda tako svojega sina klicari nonstop in ji mora biti na voljo seveda čimprej.
Naj povem, da imam svojega partnerja rada, imava malega otroka in želim, da ko pride iz službe, se posveti meni in otroku. je pa ravno obratno. Posveti se svoji mami, nama pa, če ostane še kaj časa.
Verjetno je mali copatek, ampak spremenila ne bom ničesar. Jaz sem tista, ki se je tja primožila (verjetno v očeh vsake tašče tujek) in nimam ne vem koliko pravice odločat in postavljat pravila tašči. Stvari z njo bi po mojem moral urediti moj partner in ji postaviti meje, kar se pa ne bo zgodilo, če kaj pripomnim se največkrat postavi na njeno stran, jaz pa po njegovem preveč kompliciram.
Zanima me kakšen vaš komentar. Mislim, da ne kompliciram jaz ampak imam doma maminga sinčka-copato.
Ja, pa kompliciraš. Mama hoče poklepetat s sinom, prasica. Mama prosi sina, da ji zrihta tehnične stvari po stanovanju, kako si drzne.
Kar se tiče nenapovedanega uletavanja v stanovanje in tega, da prestreže sina na štengah,… no, moja tašča tega ne more počet, ker živi 30 kilometrov stran. To me stane 500 evrov na mesec.
at leelee_ :
halo, ne moreš ženski reči prasica, torej, si ti tudi prasica, saj si ženska? Kr neki. Mislim, da sovražnega govora ne sme biti.
za kamilca :
Moje mnenje je, da vsekakor bi bilo dobro, da bi imeli svoje stopnišče, ali pa če to ni možno, da pač njen sin in ne njen otrok jo na hitro pozdravi in gre k svoji družini. to morata pa vidva si povedati in on sam razčistiti s sabo in svojo mamo. Tukaj partner (ti) res nič ne more.
Sedaj imam jaz ta problem, ko sem mojemu rekla, da omejiva stike, je bilo en vikend okej, ker sva šla na pohod, zdaj ta vikend pa več ne ve, kako bi rekel, ne prideva na kosilo, ker kaj?
Prešnji vikend je rekel, ker greva na pohod, zdaj ta vikend bova pa doma in ne prideva tam? PA sem rekl, da se ne potrebuje opravičevati, ker bova midva jedla sama, saj sva odrasla. Ampak ne, on išče izgovore, namesto da bi ji rekel, mami, daj mi nekakšno odvezo, da začne samostojno živeti. ne pa čez vikend zasliševanje, kaj je delal čez teden, kam greva, kaj kupiva, zakaj kupiva to in ono… Seveda sem pa za to, da greva ob nedeljah tam na obisk popoldne, na kavico in se malo podružimo. Vendar bi rada, da to ni obveza, dolžnost, ker nekdo nadzoruje to,najino zasebnost ampak želja, da si s svojimi, brez posebnih razlogov vtikanja.
Za smučanje sem popustila… pač, gremo skupaj, čeprav bi znalo biti marsikaj, saj je tašča že rekla, da bo že doma nakuhala kosila za pogret in jih začinila z vegeto, čeprav meni to ni dobro… Ampak, evo, me že stiska, sam ko pišem. Hudo je, če sta dve kuharici z različno kuhinjo… Ampak je kuhinja najmanjši problem. Hujše je to, da ti nekdo meri tvoje telo s svojimi očmi….
Ja tole s ključem sem že poskusila, pa ga moj mož ven vzame s pripombo-naj ne bom nesramna. Halo?? Saj ne želim biti nesramna. Vsak je dobrodošel, samo pozvoni naj!! Mislim da ne zahtevam preveč, rada bi samo malo zasebnosti. Meni na kraj pameti ne pade, da bi kam vstopila brez da potrkam ali pozvonim na vratih. Enkrat je odprla tudi vrata kopalnice, ker je pač nisem slišala da je prišla in rekla ups, a se ravno kopaš, no sam to sem ti prišla povedat, da….
In ko sem ta dogodek omenila možu, je izjavil: pa kaj pol, a misliš da v življenju še ni nobene gole ženske vidla al kaj…..no v možu ravno ne morem pričakovat opore glede tega
Mene pa to blazno moti, ne morem pa ji direkt zabrusit. Mislim, da je dovolj pametna da pošteka, če dam ključ v ključavnico in ve, kam pes taco moli. Je pač tak karakter, da gre z glavo skoz zid in se ne ozira na nič in nikogar.
Da ne bo pomote-rada imam vse ljudi še posebej pa tiste ki poznajo BONTON
Artemida.84,
zelo se strinjam s tabo, in ugotavljam, da je očitno veliko takih staršev, ki hočejo svoje otroke komandirati še potem, ko so že zdavnaj odrasli. Po eni strani se starši pritožujejo, da njihovi otroci nočejo od doma, nočejo se osamosvojiti itd., ko pa to naredijo, pa spet ni prav! Mislim, da je problem tvoje tašče v tem, da nate ne gleda kot enakopravno odraslo osebo, ampak kot na otroka, in to ne na kateregakoli otroka, ki bi ga ona pustila pri miru, ampak otroka, ki se je prilepil na NJENO družino, zatorej se ji zdi, da ima vso pravico, da te prevzgoji in pregnete, tako da boš bolj všečna njej in njenim navadam. A to nikoli ne boš, neglede na to, kaj narediš, saj ona potrebuje potrditev zase, da je boljša, zato te bo vedno dajala v nič in tlačila v drek, samo da bo ona, pa čeprav le v svojih očeh, izpadla boljša. To pa se ne zgodi čez noč, ampak se dogaja počasi, tašča malo po malo probava in ja, sedaj ji je končno uspelo, da ti je prekipelo. Ona v tem na tihem prav uživa, saj s tem meri moči in si viša samozavest. Tudi pri moji tašči je bilo tako. Na začetku je bilo vse super in fino in smo se pogovarjali in se normalno obnašali drug do drugega. Potem pa je začela vsakič po malem špikati, z malenkostmi, seveda. Kar sem še kar prenašala in se potegnila nazaj, a vseeno mi ni bilo in enkrat je pač prišel dan, ko je bil pisker poln in je udarilo čez. Pa nisem bila nesramna, samo povedala sem ji, da z mano ne more tako ravnati in da je nespoštljiva. Potem sem bila seveda še grša v njenih očeh, saj ona je starejša in zatorej pametnejša (to so njene besede), da pač nisem še dosti dolgo na svetu in da sem smrklja, ki ne spoštuje starejših. Kako naj spoštujem nekoga, ki ima cele dneve samo zahteve do mene in svojega sina, nikoli ne reče prosim ali hvala, same pripombe, pritožbe, vse kar narediva, ji ni prav, pa če se njen sin razkolje za njene muhe, mu bo še vedno v obraz metala, kakšen da je… Kadar se zato skregata, sem pa v njenih očeh seveda jaz kriva, ker mu po njenem govorim, kaj mora njej reči in kako naj se do nje obnaša. Pa to niti slučajno ni res. On je že prej, preden sva se poznala, imel konflikte z njo, praktično nikoli ga ni bilo doma, ker se je vsakič, ko ga je zagledala, hotela prerekati z njim in ga dajati v nič. In jaz mu ne govorim, kako naj se obnaša do svoje mame, na mojo srečo pa on sam vidi in čuti podobno kot jaz. Zanj mi je hudo, ker vidim, kolikokrat ga prizadane, in ko ji skuša razložiti, da ga je prizadela, ona obrne besede in reče, da on njo sekira cele dneve. V resnici je pa obratno.
Taščino zlonamernost oba zelo dobro poznava in občutiva, in najin odnos ni razpadel samo zaradi tega, ker en drugega stoprocentno podpirava in pač drživa skupaj. So se pa zdaj razmere malo izboljšale, ker sem se s partnerjem zmenila, da kadakoli tašča začne kaj težiti in mi prati možgane, ji rečem, naj pove, če ima kaj za povedati v pričo svojega sina. Potem se vedno malo nazaj potegne, ker jo je očitno strah, da ni res, da bi jaz nprej nosila njenemu sinu, kakšna da je, ampak da bo on v resnici videl, kakšna je – potem ponavadi noče več nič povedati, ko je on doma. To je njena dobronamernost. Bi se smejala, pa se ne morem, ker toliko grdih stvari, kot sem jih slišala iz njenih ust na račun sebe in njenega sina, jih nisem od nikogar. Če bi bila kar nekdo, ki ga srečaš na ulici, je niti ne pogledam več, tako pa jo moram zaenkrat vsak dan gledati.
Kot sem že napisala, zaenkrat nimava kam iti, tudi zato, ker sva s krediti rešila njeno katastrofalno finančno stanje. Za najemnino nimava.
Vsem želim, da bi imeli čimmanj konfliktov s svojimi starši in tudi z drugimi ljudmi! Jaz verjamem, da se lahko vse zmenimo, če sta obe strani pripravljeni prisluhniti.
Mišljeno je bilo sarkastično, če morda ni bilo dovolj jasno. Valjda ženska ni prasica, če želi poklepetat s sinom.
Če tu še upoštevamo dejstvo, da živi sama, v zgornjem štuku ima pa snaho, ki z njo praktično ne želi imeti opravka, je čisto jasno, da prav hrepeni po pogovoru. Osamljena je. In potem pride domov sin in ona se pogovarja z njim. Tega ji ne more nihče preprečit.
Eh, v takih primerih, ko tašča nezna dati miru, je najbolje, da se sama odmakneš.
Mene jemoja podje…avala tako lepo počasi vsaj 15 let. Sem se obrnila vstran in nič nisem rekla…mi je pa bilo tako hudo… Zadnja tri leta je pa postala taka, da če more mi kar spušča, tudi pred drugimi ljudmi. imam pa to nesrečo, da je moj poleg, pa niti mu niti bu ne reče svoji mami, ko je taka, čeprav vidi, da sama nisem niti za drobtinico dala povoda tašči, da lahko kar nekaj blebeta čez mene. Sedaj sem si vzela to pravico, da ji kar takoj, na lep način in s prijaznim tonom (čeprav v meni kar vre) povem, da naj me pusti pri miru, ker njeno najedanje nima nobene podlage. In potem obrnem pogovor v drugo stran. Je pa res, da sem omejila obiske pri njej na minimum,
ker se mi enostavno ne da več poslušati.