Pojma nimam, ali naj se obrnem na vas ali kam drugim. Že povedati je sto kil lažje.
Stara sem skoraj 30 let, univerzitetno izobražena, trenutno priložnostno delam prek interneta. Pred tremi leti sem se poročila s tujcem in zaradi neugodnih razmer za življenje odšla z možem živet v tujino. Pa se je začel pekel.

Tukaj sama ne zaslužim dovolj, mož pa se še poklicno uveljavlja in hkrati izobražuje, zato sem privolila v odločitev, da se začasno preselimo k njegovi družini (lani sva dobila sina).
In kako to zgleda?

Težava, ki bi jo morala spregledati prej, saj so mi utripali vsi opozorili znaki, je njegova mati.
Po tem, ko se je poročila, so se rodili štirje otroci. O zakonu lahko pove samo slabe stvari, vse je eno samo zanemarjanje. Ona ni nič kriva, vedno je žrtev na kubik, nekdanji mož pa je psihopat, baraba, kurbir … Če jo kdo vpraša, zakaj ni preprosto odšla, pravi, da ni imela kako in kam. Čeprav je vmes redno hodila na polletni “obisk” k svoji familiji in se sama vračala k možu, vedno znova. In zanosila … Tukaj se lahko oddaljim in dopustim vso možnost, da zakon ni šel v pravo smer zaradi obeh ali ker je bil tip tudi za en drek mož, OK, ampak nekaj ne štima.

Ženska v vsem svojem življenju ni zaslužila nič, nikoli ni šla delat, ni iskala službe, ker trdi, da so jo vzgojili v “pravem”, tradicionalnem duhu, pri čemer poročena ženska ostane doma in skrbi za otroke (bohvari, da bi kakšnega dali v vrtec).

Ampak ženska se ni nikoli, nikoli osamosvojila. Najprej je finančno in čustveno visela na možu (ki je začel uhajat), takoj zatem pa na štirih sinovih. In še danes je tako.
Namesto da bi po ločitvi (otroci so imeli od takrat 14 do 22 let) poiskala kakšno delo zase, se je zavlekla k staršem in začela živet najprej od denarja najstarejšega sina, potem pa od tega, kar ji je za najmlajšega po zakonu moral pošiljati mož. Hvali se s tem, koliko da je prestala, ker je iskala hrano po kantah za smeti za otroke in da je za njih žrtvovala vse svoje življenje. Da bi mignila s prstom, ji ni prišlo na pamet, do zdaj še ne. Skoz jamra, da nimajo za hrano in da ni denarja (kot en fetiš na jamranje z revščino, po drugi strani pa ima za čike in lahko nabrska v zadnjem trenutku denar za letalsko karto in drago potovanje).

No, na tej veliki žrtvi se zdaj nadaljuje plenjenje. Otroci so ji dolžni za vse, za diplome, za preživetje, za dihanje, za to, ker jim je dala tak dober model matere in take vrednote. Ona usmerja vsak korak v tej najeti hiši (najemnino plačuje bivši mož). Preostali sinovi, moj mož je po čudežnem pobegu v tujino poročen, (38 , 31 in 28 let) niso nikoli imeli punce. Kje pa jo upajo pripeljat, vse so grde, črnuhinje, neumne, poceni, kurbice … In ona je vanje vlagala za kaj boljšega, kvečjemu za kakšno iz ortodoksne familije.

Tako fantje odbijajo vse ljubezenske možnosti, ki jim morda prekrižajo pot. In če se mama namuli, da hodijo preveč naokoli (torej brez nje), ostanejo pridno doma in jo tudi sredi noči, če si zaželi in jih zbudi, peljejo po cigarete. V hiši ne ostaja sama (ona je uboga in se boji), zato se fantje izmenjujejo na straži. Če ne bo kdo ostal z njo, ne moremo niti v trgovino. Moža ne pusti z mano ven. Vrže se na tla, vpije in dela sceno, kako krivični so z njo in kakšno ceno bodo plačali po božjih zakonih. Včasih sem še spovedala kakšno krepko možu in naredila dolg obraz, zdaj preprosto grem sama in si mislim, s čim sem si zaslužila to mevžo od moškega.

Vse ljudi je navajena soditi po prvem pogledu, ona ve vse. Kdo je slab, kdo je baraba, kdo je žrtev (kot ona sama, ki nima nobene krivde ali napake, pač ne more bit noben), zelo rada to pove na glas in si daje duška s samopotrjevanjem, kako se ona ni še nikoli zmotila. Bognedaj, da kdo pokaže na njene napake: cvrl se bo v peklu, ona je tako dobra in iskrena, pravi. Za vsak primer začne močno kašljat (fizično je precej zdrava in kadi ko turek), da sinove opozori, da bo “kmalu umrla”, tako pa jim zbuja slabo vest.

Ja, sama sem kriva: kaj me je vleklo k moškemu, ki se drži za joško svoje utrgane matere. Ko bi vsi vse videli ob pravem trenutku in se zavedli, da preprosto ni prostora za to, da bi tak človek imel koga rad.

Najin zakon v tej hiši je videti takole. Kadarkoli, tudi sredi noči, tašča brez trkanja vstopa v sobo. In pride možu povedat neumnost, da je npr. na dvorišču en tuj pes, ipd. Pobira njegova oblačila za pranje iz naše košare (njen sin je, tu markira svoje območje). Kot že rečeno, kot želimo mož, jaz in sin ven, je vedno na zalogi kak razlog za izsiljevanje. Ali ne bo sama doma (naredi sceno s kričanjem) ali pa ji mora mož ravno takrat (ne pozneje, ne drugič) pobarvati lase, prinesti čaj, počistiti visoke police. In on ji … Ker je mama uboga in je zanj dala vse, ji mož ustreže. Enako funkcionirajo vsi, preprosto popuščajo in dovolijo, da pometa z njimi, ukazuje, si lasti njihovo svobodo. Fantje se ne smejo oddaljit od doma, ker imajo do nje dolžnosti (ona to pove!).

Rada se vmešava v vzgojo najinega otroka v smislu, da rada reče, kako pridni so bili njeni otroci (valda – zaradi nje, ker ni hodila v službo in jih je imela doma), moj pa je grozen. Pazi ga nikoli, če pa že, nujno z enim od sinov, ker ga ona že ne bo previjala. Tako delam od doma z otrokom na rokah (ja, šparava za stanovanje in vrtci tu so katastrofa sploh za tako majhne).

One vstane okoli 12h, spat gre ob štirih zjutraj, ker ponoči meditira ob čiku, kritizira, obrekuje ali pa katerega od sinov prisili, da jo pelje na vožnjo z avtom. Drži primat nad kuhinjo (kar naredim jaz, vedno povzroči komu slabost), čeprav pogosto ne skuha več od pašte s kupljeno omako. Jaz zdaj kuham vsaj za otroka in sem vesela, da lahko kakšno čorbico po slovensko pojem z njim.

Pika na i je bilo izsiljeno potovanje skupaj z nama na dopust v Slovenijo (možu je rekla, da je nehvaležen in da bo vse plačal pri bogu, če ji ne privošči potovanja z nami), 14 dni je tulila in čustveno izsiljevala, lobirala pri ostalih sinovih, kako grda sva, cel svet ji je moral posodit dnar – gospe, ki menda ne more plačat računa za elektriko – da je 2 meseca potovala po Evropi. Od tega tri tedne tudi z mojim možem, medtem ko sva bila jaz in otrok pri mojih starših. Rezultat; naš dopust na morju v troje je trajal natanko 4 dni, preostale 3 dni mojega službenega dopusta (in to je vedla!) se je “odpravljala in odpravljala” v Italijo, pa kar ni mogla oditi.

Mojo družino je sprepljuvala, presodila po dolgem in počez, vsi imajo motnje in so nesramni, neolikani, skratka obupni ljudje, z veseljem pa je koristila usluge “hotela”, ki ga ni bilo treba plačat. Ona že ve in samo tako je prav.
Tako je, odkar smo prišli … Toliko muljenja, scen, krikov, vmešavanj in grdih obrazov sem že doživela tukaj. To, da je njen sin poročen in da ima svojo družino, najgloblje ignorira, zanika, celo kot izdajstvo to doživlja.

Resnično ne vem, zakaj ne zmorem sprejeti odločitve (ker nima noben od naju stalne službe, ne moreva sama najemati), da bi na naše stanovanjske možnosti počakala z otrokom pri svojih starših, v Sloveniji.

Menila sem, da je slabo, da bi bil sin dolgo ločen od očeta, tudi jaz bi seveda pogrešala moža, ampak to stanje vpliva tudi na mene.

Živčna sem, obupana, prepirljiva, ne zmorem se več pretvarjati, da jo toleriram, ker je “uboga”, gravža se mi. Moj mož se pogovorom o tem izmika, hitro obrne stavri tako, da je mama žrtev, ki si ne more pomagati, jaz pa netolerantna. In zadnja žogica je seveda, da je tudi moja družina grozna, češ kaj se sploh pritožujem. Bo kdaj sploh zmogel videti, kaj je za tem? Naj kar obupam?

Biti v tuji državi, kjer razen njega nimam nikogar, v tuji hiši, zamenjati vse svoje življenje za to, da te sme preganjati ena taka coprnica … Je vredno, se sme?

Nikoli se nisem pretirano cenila, vedno sem imela težave s samospoštovanjem, predvsem oče naju s sestro nikoli ni znal pohvaliti, nama pokazati, da naju ima rad. Sem zato pririnila sem?
Hvala, če se je kdo prebil do tukaj.

Sem se prebila skozi in ob vseh mojih problemih, ki jih imam sama s sabo, si se mi res zasmilila.

Pa tako mlada družina ste, ko bi vam moralo biti sanjsko lepo. Ne vem kaj naj napišem, definitivno je motena, ampak si v tuji državi, s tujimi navadami in gotovo je kaj od tega, kar si napisala zelo normalno.
Najbolj žalostno je, da ti mož ne prisluhne in ne ugotovi, da tako ne gre naprej. Verjetno tudi ni možno, da bi se bratje med sabo pogovorili in napravili vsaj delno konec maminemu izsiljevanju.

Največji problem pa vidim v tem, da se mi zdi, da tudi doma v Sloveniji nimaš nikogar na katerega bi se lahko oprla. Omenjaš očeta, za katerega nisi bila nikoli dovolj dober in sposoben otrok. Ker imam sama podobno situacijo z mamo, se mi zdi, da ti pri vse tem, kar privošči kaj vse se ti dogaja.

Ne vem res ne vem, kaj bi ti svetovala, jaz bi razmišljala, da bi spakirala in odšla domov. Če bo mož prišel za tabo, ok, če ne bo, žal tudi ok. Samo pazi, ali lahko odpelješ otroka???, to je zelo pomembno vprašanje. Zalo je pomembno v kateri državi si in kakšna je zakonodaja. saj veš tudi pri nas se mora otrokov oče strinjati z odhodom v tujino.

Prebrala sem tvojo zgodbo in res si v veliki godlji. V tuji državi, brez podpore, praktično živiš oz. se prebijaš sama z otrokom kakor veš in znaš. Za moža je očitno na prvem mestu njegova mama ali njegova primarna družina (brati in mati), potem sta šele vidva z otrokom, če seveda ostane kaj časa in energije za vaju.
Vsekakor to ni zdrav odnos. Njegova mati se ne bo nikoli spremenila, za vse vas bi bilo najbolje, da se odselite skupaj in pustite “pacientko” pri miru, v kolikor pa ne boš imela podpore pri možu, boš pa morala počasi razmišljat o tem, kako rešiti sebe in otroka. In kot je rekla Pitra, pozanimaj se o zakonih v tej državi.
Verjetno pa tvoj mož vidi situacijo povsem drugače, ker je bil od malega treniran s strani matere in z opranimi možgani…če pa je to še del nacionalne kulture in miselnosti, je pa še toliko slabše.
Drži se in predvsem misli na sebe in otroka.

Vilinka

Mom je v vseh nas malo prisoten. Če bereš definicije se povsod malo vidiš v njih.
Glede tašče- ja ima se za popolno, verjetno je delno Narcisoidna amoak dosti je starejših ki iščejo pozornost tako, da se hvalijo. Je žal oseba ki si tako dviguje samozavest. To da je taka do svojih sinov, je logično saj testira ali ima še kaj nadzora nad njim ali ne. Vidim težavo v mejah oz. Postavlanju mej. Si ti kdaj njej rekla. Ni mi všeč da to in to počnete, želim da spoštujete najino zasebnost kot jaz vašo? Vem da je težko, sam se tudi učim postavljati meje. Žal pa sem ugotovil da je to zelo pomembno za vsak odnos. Če se meja ne upošteva, potem se tudi tebe ne. Kako na to odgovoriti- Odhod- Trpeti in tolerirati- to pa veš sama kaj si pripravljena trpeti v življenju. Ni pa lahko, tukaj tebi pišem sam pa sem verjetno v isti godlji ker ko si čustveno vpleten je vse drugače.
Mož pa mora sam priti do zaključkov, brez tebe, če boš nanj pritiskala naj kaj stori, ne bo, saj tudi do sedaj ni.

Pozdravljena Satomi!
Tale tvoja tašča izgleda skoraj kot knjižni primer momsterja:
– egocentična, vse se vrti okoli nje
– egoistična – važna je zgolj ona in njene potrebe, četudi pri tem uničuje vse okoli sebe
– popolno nespoštovanje meja
– čustveno in vergalno izsiljevanje
– vrhunsko manipuliranje z drugimi z neprimerno krivdo, prenašanje svojih dolžnosti na druge in ustrahovanje z vsemi možnimi sredstvi ( kar pač deluje)
– vampirsko prisesovanje na življenja drugih
..itd

Moje izkušnje – bolje ne bo nikoli, kvečjemu slabše, še posebej, ker se ji nobeden ne postavi po robu in jih postavi meje. Tudi če bo to kdo storil, ste tako prepleteni, da vas bo med seboj tako zmanipulirala, da se bodo spravili nanj, ne nanjo. Nje torej ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš svoj odnos in reakcije nanjo.

Mož je bil v čustvenega sužnja zdresiran od malega , zato verjetno sploh ne opazi, kako bolno je vse skupaj. Njemu je to “normalno”. Tudi ko ( če ) bo to dojel, bo potreboval še mesece , če ne leta, da se bo izvil iz njenih lovk. Če bo še naprej v njeni bližini, v tako bolni družinski dinamiki pa verjetno nikoli.

Kaj je najbolje zate in vse ostale vpelene boš morala odkriti sama. Sama bi naredila takole:

– TAKOJ bi se preselila od tam. Ne glede na “ugodnosti” ki jih ima tvoja družina, da tam biva, je cena izrazito previsoka in verjetno ekstremno škodljiva otrokom. Četudi se na njih ne spravlja sedaj, tudi oni vsrkavajo strupeno ozračje in slej ko prej bodo tudi oni začeli slediti družinski dinamiki.

– MOža bi postavila pred dejstvo. Jaz grem, če ti je mar za tvojo družino ( ti in otroci) boš šel z nami, ker je okolje v katerem živimo nezdravo za vse. Če še ima dovolj svoje volje se bo odločil da gre z vami in z veliko tvoje pomoči ( ali še bolje strokovne pomoči ali pa vsaj veliko literature) se mu bo megla, ki jo spušča njegova mater nanj počasi začela razkajati in bo sposoben dojeti, kaj se v resnici dogaja. To bo trajalo, vendar ima lahko vsaj srečen konec. Če bo ostal tam te možnosti skoraj ni.

Četudi bi mi bilo verjetno zelo zelo težko, ne bi dopustila, da moji otroci ( niti sama) živim v takem okolju, ki ga niti ne morem spremeniti na bolje. Če bi ostal bi šla stran tudi od njega, vendar bi poiskala načine, kako vseeno vzpostaviti normalne stike z otroci ( brez njegove mame). Poznam primere, ko so se v takšnih primerih možje ( godrnjaje) odcepili od svoje nezdrave familije in se odločili za svojo novo družino in v večini primerov je bilo za njih čez čas veliko razodetje ( nič v življenju pa ni zagotovljenega).Zato je v podobnih primerih zelo priporočljivo, če za nekaj časa povsem prekinete stike ( če se da) dokler mož ne ustvari dovolj dolge čustvene razdalje, da je sploh sposoben razmišljati razumno in ne pod vplivom njenih dram. Morda bo potreboval tudi kak mesec ali dva brez vas, da bo dojel, da ima težavo. KOmpromisi pri takšnih taščah ne delujejo doboro ( npr, malo z njo malo s teboj) Je odrasel in se mora odločiti. Sam se verjetno ne bo.

Ko bi se osamosvojila bi postavila jasna pravila koliko stikov in v kakšni obliki bi imela ti ( in otroci) z moževo družino, še posebej materjo. Nič kaj dosti ne bi razlagala ( ne deluje, poleg tega te s takšnimi razpravami lahko vsakič ponovno vpletejo v svoje drame) temveč bi jih potstavila pred dejstvo. Moja izbira bi bila približno takšna:

– Nobenih nenapovedanih niti doglotrajnih obiskov. N-krat na leto se vidite vsi skupaj ( sama bi izbrala maximalno 4 krat) in še takrat je čas omejen. Dosledno bi se držala tega in ne bi popuščala.
– Otrok ne bi nikoli pušala samih z njo ali njeno družino.
– Nobenega reševanja več, brez izjeme, razen če se bi se prepričala , da gre za živjenje in smrt in da ni druge možnosti, da bi ona sama rešila te težave. Če stoka in jamra da NE MORE to ni upravičen razlog – je samostojna, preskrbljena in ali bo končno prevzela odgovornost za svoje življenje je njena stvar, vsekakor pa ne tvoja ali moževa odgovornost.
– nikakršnih skupnih potovanj – NIKOLI . Če želi potovati, naj potuje sama, če želi priti na obisk lahko za n- dni, vsekarko pa ne več kot za 3 in pod vašimi pogoji…itd

Pred tem bi se pripravila najbolje kot bi se lahko na prvihi nekaj mesecev totalne drame, ko te bo momster na vse možne načine poskušal postaviti na “pravo mesto” in bo uporabila vse trike, vpitja, grožnje, jok …itd. v bistvu vse, kar je do sedaj delovalo, da bi vašo družinico prisilila, da se šenaprej obnšate tako kot od vas pričakuje, da ste torej še naprej njeni sužnji. Na nič, ampak res na nič ne bi odreagirla in bi kot stara pokvarjena gramofosnka plošča ponavaljaja nekaj preprostih stavkov ( ne glede na to, kaj bi počela ona): Na primer:

“žal m je, da se tako počutiš, ( čutiš, doživljaš…) vendar smo se kot družina ( sem se) tako oldočili ker menimo, da je to najboljše za vse vpletne. Trentuno se ne moremo pogovajrati, ker si očitno zelo razburjena, najbojle da se slišimo potem, ko se umiriš.”

Povedala bi ji, da ne bom več dovolila da:
– se vpije name, na moža ali na otroke
– ne dovovlim….( karkkoli je pač problem)
in da bom v drugem primeru za mesec dni ( n dni) povsem prekinila stike. Če ( ko) bi to prekršila, bi res za mesec dni pvosem prekinila stike. Potem bi se z njo normalno pogovajrala, dokler spet ne bi prišlo do krišitev in bi ponovno prekinila stike..itd.

Ko bo dojela, da gre tokrat zares se bo počasi umirila in večinoma sprjela nova pravila ( če si bo še želela stika z vami) vsake toliko časa pa bo ponovno preizkusila ali meje še držijo.

Oni so čustveni otroci v odraslem telesu in nekako tako je treba z njii delati. Majhnemu otroku, ki se vrže po tleh v togotnem izpadu vsakič, ko ne dobi kar hoče, ne gremo na dolgo in široko razlagat zakaj ne more dobiti…..niti mu ne popuščamo ( ker bo drugače čedalje huje, ker ga bomo tako nučili, da lahko vse kar hoče dobi zgolj z eno pošteno čustveno eksplozijo ali kakšnim drugačnim čustvenim izisljevanjem)

To so zgolj predlogi, ti si tista, ki veš kakšna je dejanska sitaucija in kakšne so realne možnosti. Lahke in čudežne rešitve iz takšnih situacij ne poznam. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki je takšne situacije na podoben način kot je zgoraj opisano spravilo precej v red v zadovoljstvo vseh vpletenih.

GittaAna

PS:
Če nimaš nikogar, da bi ti pri tem pomagal ( dober bi bil tudi kakšen terapevt) in če osvnona angleščina ni problem priporočam tudi, da se pridružiš inetrnetni skupini za sampomoč za odrasle otrke takšnim staršev, v njej sodelujejo tudi njihovi partnerji. Prijaviš se lahko z mailom in če ne drugega vsaj prebiraš maile drugih, ki se pogovarjajo med seboj in si pomagajo. Veliko konkertnih in koristnih nasvetov.

Najdeš jo lahko na tej strani:

http://www.bpdcentral.com/support-groups/

Skupina za odrasle otroke mejnih in narcističnih staršev pa je tale:

WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1

Zgolj prijaviš se z mailom

GittaAna