Tašča
Hišo sva zgradila tako, da sva med drugim prodala stanovanje moževih staršev. Načrtovali smo, da bomo skupaj živeli in se tega zelo veselili. Preslišali smo opozorila, računali smo na to, da smo vsi zelo tolerantni in obzirni, predvsem pa, da se nobeden ne bo k nikomur preselil, saj vsi začenjamo na novo. Tast je nenadoma umrl še pred selitvijo. Tako smo se v hiši znašli midva z otrokoma in tašča. Kličemo jo mama, je spodaj, mi zgoraj, tako imamo vsi dovolj prostora, kuhinja je skupna spodaj, tudi v spodnji dnevni se več zadržujemo. Prva leta smo imeli vsi dovolj dela z dokončanjem hiše in majhnimi otroci. Minilo je osem let, sedaj je stara 70 let, v tem času so naši odnosi šli približno linearno navzdol. Mama velja za zelo družabno in toplo osebo, do vseh ljudi, predvsem pa otrok je zelo prijazna. Vsem vse ustreže, bere želje iz oči, zelo je vitalna, vse vnaprej postori, preden uspeš odpreti usta. Skozi leta pa se je izkazalo, da imamo različne poglede na družinsko življenje. Verjetno je pričakovala, da se bo življenje odvijalo tako, kot se je v njihovi družini, ko so bili otroci majhni. Vendar mož je precej drugačna osebnost od svojega očeta, jaz sem diametralno drugačna od nje, čas je drug. Ponosno pravi, da se ne vtikuje v nas. Res se ne, ker ji tega niti za korak ne dovolimo, je pa zaradi tega prizadeta. Pri nas je problem prevelika obzirnost. Midva sva jo dejansko že na začetku sprejela kot dejstvo, zavedava se, da v življenju stvari dobivaš v paketu in ne ala card, tako sva menila, da sva pripravljena tudi na slabe strani skupnega življenja. Mama pa se je na račun obzirnosti vedno bolj umikala, sama si je v glavi ustvarila razloge, domislila naše misli in potem na to reagirala. Postopoma ni več zajtrkovala z nami, ker menda želimo biti malo sami, z nama ni več pila kave po kosilu, za večerjo se umakne, za vikende in praznike si organizira izlete, hodi na obiske, v hribe, samo da ni doma. Zataknilo se je tudi v skupni kuhinji. Sčasoma sem namreč ugotovila, da poleg nje sploh nimam možnosti svojega gospodinjstva, vse je namreč narejeno, še preden pridem iz službe. Iz časov pred hišo poznam tempo služba-vrtec-kuhanje-pranje-likanje, tako da je res bogokletno, da mi je sedaj odveč, da je vse narejeno. A jaz bi rada kdaj tudi sama kaj skuhala, sama oprala in zlikala. Ne morem in ne znam se kregati, mama je do tal užaljena, če samo omenim kakšno reč, vsako besedo obrne in si zraven izmisli še svoj dodatek, tako da na koncu resnično verjame, da sem res to rekla in res to naredila. Po vseh teh letih se nič več ne pregovarjam, kar želim, naredim, postavim. Tako imava sedaj vsaka svoje lonce, zložene ene poleg drugih, vsaka svojo metlo in cunjo, sčasoma je prišlo do točne ločitve, katere prostore katera čisti, ob katerih dnevih in urah katera kuha, kaj in kdaj pere, lika. Moževa vloga je vsa leta zelo pozitivna, odločna in pomirjevalna hkrati, mama ga brezpogojno uboga, le na tiho pestuje užaljenost. Iz vsega skupaj sledi, da smo si uredili dva ločena življenja pod eno streho, medsebojno komaj še kaj komuniciramo, midve z mamo se pravzaprav ne pogovarjava že več let. Seveda govoriva, a zaradi kulture in obzirnosti. Šele sedaj vidim, kako se starostniki dejansko spremenijo, pootročijo, postanejo sebični, ne zmorejo več pravilno razsojati, ne zmorejo slediti sodobnemu življenju. Zavedam se, da to čaka tudi mene, vendar mi to v sedanjem trenutku nič ne pomaga.
In v čem je sploh problem? Vidim, kako slabo se mama počuti, zataknila se je, ne more ne naprej ne nazaj, predvsem pa ne iz svoje kože. Tega zadnjega niti ne pričakujemo. To njeno prikrito nezadovoljstvo se seveda prenaša na vzdušje v hiši, pa če se še tako trudi, da bi se izničila v muho na steni. Meni je skrajno neprijetno tiho hoditi mimo nje, ne vem, kaj naj rečem, karkoli rečem, je tako ali tako narobe. Že po naravi težko sproščeno klepetam z ljudmi, kaj šele z njo. Sproti mi obrača besede, sliši samo, kar želi slišati, razumni pogovor z njo je dejansko nemogoč. Mož je v malenkost boljšem položaju, z njim vsaj nekaj komunicira. Mož mi pravi, naj se ne sekiram za stvari, ki jih ni mogoče spremeniti in naj delam po svoje. Saj to počnem, vendar imam nekako stalno slabo vest ali vsaj slab občutek, ko vidim, da nekdo poleg mene trpi. Glede na svojo vitalnost bo živela še 20 let, bog ji ohrani zdravje, jaz pa razmišljam, ali bo naslednjih 20 let v naši hiši pač tako, kot je sedaj. Bojim se, da se nobeden ne počuti zares dobro. Saj so boljši in slabši dnevi, pa vendar. Muči me vprašanje, ali sem res storila vse, kar je bilo mogoče.
Lep pozdrav, Maša
Glede na to, da je mož na tvoji strani, bi jaz le zgoraj uredila kuhinjico in bi jo ob nedeljah povabila na kosilo, če bi izvolila priti. Spremenila se ne bo, iz teh obrnjenih besed pa bo nastal še iz miške slon. Pomaga samo uraden odnos. Škoda tvoje mladosti, da se sekiraš, raje živi svoje življenje in razmišljaj o otrocih in možu, predvsem pa o sebi! Srečno!
meni je pa prav čudno da ste v isti kuhinji s taščo a v bistvu živite gor. meni je to čisto normalno, da je skuhala in naredila vse doma, če je pa bila celo dopoldne doma. Ne vem, meni je to brezvezen razlog, da se tako zamerite ene drugi. Si predstavljaš kako bi se ti počutila, ko bi prišla domov ob 16- 17 uri in komaj zacela kuhati, ti utrujena, otroci bi jedli. Takrat bi si mislila; lej jo ,lenobo cel daj je bila doma pa niti juhe ni mogla skuhati. Jaz bi bila presrečna, če bi jo imela pri sebi takrat ko mi je bil sine majhen, pa če bi mi kuhala ali pa če nič nebi naredila
Ne vem kaj naj ti rečem, škoda, zdaj ko bi lahko uživali, te to mori…lp.
Živjo!
Razumem te, da si v težkem položaju – vsak dan izpostavljena nepotrebni napetosti. To slabo vpliva na zdravje in počutje vsem vpletenim.
Na tvojem mestu bi si stanovanje v hiši uredila tako, da bi bila fizično ločena od tašče – ker imaš podporo moža, so bo to dalo izvesti. Očitno ne morete več skupaj živeti, v tem primeru je najboljše, da tudi fizično ločite stanovanji.
Glede tega, ali si tašči dolžna hvaležnost za vsa ta leta, ko je delala za tvojo družino, mislim, da samo v normalnih človeških merah – lahko izkazuješ le hvaležnost, ki jo je ona pripravljena sprejeti. Če pa nate gleda z zamero in hvaležnosti ne sprejema, potem si ti brez moči. Vse kar lahko storiš je, da urejaš svoja čustva v smislu, da tašči pustiš svobodno voljo, da goji zamero in da te to stanje kar najmanj prizadene. In da si organiziraš življenje tako, da boš čim manjkrat izpostavljena njenim negativnim čustvom.
Lp
Ja, sploh ne gre za to, da bi se razselili. Če bi to želeli, bi se že lahko, zgoraj so vse instalacije za kuhinjo pripravljene pod steno, to je bilo narejeno že v okviru priprav na skupno življenje. A to bi nas samo dokončno ločilo, mamo do konca strlo. Mi pa bi radi z njo normalno živeli, saj jo imamo vendar radi.
Seveda si tudi jaz ne predstavljam, da bi ob 16-ih začela kuhati, ko je mama ves dan doma. Poleg tega je zlata vredno, da je nekdo s toplo hrano doma, ko pridejo otroci iz šole (no, to ima tudi drugo plat medalje, saj otroci pri taki prijazni mami potem izsilijo vse mogoče, vendar to ni ta tema) . Saj vse to vem, globoko sem hvaležna, vendar vseeno ne pomaga za vzdušje, za vsakodnevno napetost, ki nekako visi v zraku. In je seveda do konca nepotrebna, nihče je ne želi, vsi se trudimo, da bi jo presegli. Pa se nič ne premakne na bolje. Sprašujem se, v katero smer naj razmišljam, delujem, da bi bilo za vse znosno, če že ne bolje. Zaenkrat smo delali po tvojem nasvetu, Dajanca, organizirali življenje tako, da smo čim manj izpostavljeni negativnim čustvom. Pa ni bolje, včasih so samo boljši dnevi, generalno pa gre navzdol.
Kako različne težave imamo ljudje, ali ne?
Pozdrav, Maša
Maša,lepo si napisala,vendar verjemi,da tvoja tašča čuti več kot ti misliš!
Za njo si odprta knjiga in te dobesedno “čita”.Če bi bila ti bolj naravna in sproščena,pa hvaležna,bi tvoja tašča ne bežala pred tabo v hribe,izlete…in kako drugače odhajala konec tedna od doma. Praviš da je “prikrito”nezadovoljna.Ti pa nisi nič drugačna.
Ker pa odprto ne komuniciraš z njo,se ona čuti odveč.Po svoje te je pa strah,da bo še živela 20 let ali več.
Bodi vesela,da ti kuha ,čisti,pere,lika….V nasprotnem primeru,bi pa danes pisala kakšen lenuh in gnoj je.
Bolj čudna kot tašča si ti.Če res hočeš s svojo družino in taščo živeti v boljšem odnosu se potrudi,ji povej….ampak ne na hinavski način.
Morda sem malo bolj na šrf,nekako čutim ,da ni vsega kriva tvoja tašča.
Sploh ne razumem, kaj je bistvo tvojega problema.
Napisala si vendar: mama velja za zelo toplo in družabno osebo. Kako je lahko s toplo in družabno osebo, ki jo imate vsi?? radi, prišlo do tega, da se skoraj ne pogovarjate več?
Napisala si, saj jo imamo radi, ampak to je povprečje, kajne? Otroci jo imajo radi in mož, ti pa jo moraš imeti rada in moraš ji biti hvaležna.
Ne razumem, ko praviš, da nimaš možnosti svojega gospodinjstva, da pa imata vsaka svoje lonce in metle. Si ti svoje kupila za okras?
Moževa vloga je pozitivna, mama le na tiho pestuje užaljenost … ej, ej, znate biti diplomati. Kaj je pozitivnega, če je posledica njena užaljenost?
Če prebereš svoj tekst pravzaprav zgleda, kot da te moti, da ne pijete kave skupaj in da ona za vikende gre na svoje. To opisuješ kot začetek težav. Zgleda, kot da bi rada bila nonstop z njo. Zgleda tudi, da boš morala začeti spreminjati stvari pri sebi in ne pri njej, kar je tudi edino možno storiti. In tudi dosti dela imaš na tem področju. Saj si napisala: mama – topla in družabna, jaz – že po naravi težko klepetam, kaj šele z njo. Kako ne moreš klepetati s toplo družabno osebo, ki ti hoče samo pomagati, odkar te pozna? Spremeniti se poskusi! Preberi kakšno knjigo o osebni rasti!
Vpričo vas je osamljena in brez sorodne duše. Ali niso otroci zdaj dovolj veliki, da ji malo pomagajo iz stiske? Če ji ne znaš povedati svojih občutkov, ali bi ji jih mogoče lahko napisala? Zanesi se, da bo razumela, saj je vitalna in družabna.
Razumni pogovor z njo tebi pomeni nekaj drugega kot njej. In kje je tvoja ljubezen ko imata v isti omari ločene lonce? Vsekakor si oseba, ki bi vse vzela in nič dala. Tistega, ki ti kaj da, bi pa spremenila po svoji meri. Paketa ne sprejemaš, le tisto, kar ti paše.
Malo še počakaj, saj ko bodo začeli tvoji otroci misliti s svojo glavo, ti bo to popolnoma nerazumljivo in tuje in jih boš želela ukalupiti po sebi. Tudi oni so paketi.
Za začetek sprejmi sebe in nato različnost ljudi. Zate je sedaj prišel račun, ki je visok. Če boš vse sprejela kot del življenja, ti ne bo tako težko padel.
Predvidevam, da se ti tudi mož ne upa ničesar reči, da nebi skočila do stropa, raje se potuhne, da je mir v hiši.
Takšne snahe bi morale živeti v ločenih gospodinjstvih, da nebi morile starejših, ko si že zaslužijo malo miru.Pa sploh ne mislim, da si slaba, le takšna si, ambiciozna, energična in s svojo vizijo.Svoj gnev stresaj drugje, ne na njej prikrito psihično!
Ja, krasno taščo imaš: ti kuha, pere, pospravlja… Moja meni ne naredi prav ničesar, cel dan je doma, hodi okrog, klepeta s kolegicami…Jaz pridem domov ob 15.00, hitim kuhat in jo potem povabim na kosilo…In pride, kuham tudi ob sobotah in nedeljah in vedno jo povabim…Včasih sem še jaz njej pospravljala in likala- vendar to že nekaj časa ne počnem, ker pač ni časa…Nisem imela preveč namena pisat o sebi- res je,kot je napisala že ena zgoraj- če ti ne bi nič naredila, bi pa danes pisala o lenobi….jaz bi se z njo pogovorila, ji povedala za vso hlavežnost, za ljubezen…vprašala bi jo, kaj jo moti pri tebi, ji povedala, da morda narobe misli, sigurno bi našli skupen jezik, če bi želela….Jaz nikdar ne bi hotela živeti v istem gospodinjstvu z nekom in istočano hoditi mimo njega brez besed….. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor…..zaleže….
PS: še enkrat sem prebrala nekaj tvojih vrstic opisovanja tašče….ustrežljiva, družabna, topla……..sprejmi jo tako kot je, pohvali jo za njene vrline….morda pa si ji nevoščljiva, če je tako pozitivna oseba????
Živjo, Maša!
Če ne želiš iti poti razselitve, potem boš morala iskati pot komunikacije – najti način, kako se pogovoriti, kako pozitivno komunicirati. Je pa res, da to ne bo enostavno, posebej, če tašča ne bo sodelovala. So pa načini, da jo s spretno komunikacijo vključiš v pogovor, da zveš, kakšna so njena stališča. O tem se pouči iz knjig. Rabila boš veliko vztrajnosti in energije.
Morda bi pomagal tudi pogovor s tretjo osebo, mogoče kakšno sorodnico ali skupno prijateljico, ki bo kot posrednik lahko tašči predstavila tvoje občutke in tebi taščine.
Na splošno pa je tudi v življenju treba sprejeti, da je vsak svoje sreče kovač, vsak odgovoren za svoje negativne občutke in da mora vsak delati na sebi, da jih bo čim manj. In da nikoli v življenju ne bodo vsi samo veseli in zadovoljni, da je celo prav, da so včasih užaljeni, slabe volje,… Negativna čustva jih prisilijo v razmišljanje, v ukrepanje, v spreminjanje določenih lastnosti…
LP
Marsikatero reč imate prav, pa če je še tako boleče. Kakšno seveda ne, saj so vse to samo iztrgane slike iz konteksta. Vse to sem že razmišljala in se spraševala.
Namenoma nisem hotela napisati ničesar negativnega o tašči, saj se vsi lahko šimfamo do nezavesti, ali ne? Namenoma tudi iz svoje glave preganjam vse negativne monologe o njej, dovolj časa sem imela, da sem izkusila, kako je to neproduktivno. Napisala sem “velja za toplo in družabno”. Za sosede, prijatelje, znance, neznance. Tudi zame je bila, dokler sem bila “na obisku” in ravno zato smo s tako lahkim srcem šli v skupno življenje. Neverjetno je, kako znamo biti drugačni do domačih ljudi, včasih še bolj pasji, omalovažujoči. Pa nekako se mi zdi, da se to ne dogaja samo nam.
Spoznala sem tudi, kako močno orožje je izsiljevanje s šibkostjo, kujanjem. Spoznala sem tudi, kako se lahko stalna pomoč sprevrže v svoje nasprotje. Predstavljajte si, da nekdo hodi za vami in prijazno popravi takorekoč vse, kar naredite. Kruh daš v papirnato vrečko, pa pride nekdo in ga preloži v polivinilasto. Obesiš brisačo na kljukco, pa pride nekdo in jo preloži, da visi navpično. Odpreš predal, pa pride nekdo in ga prijazno zapre. Namočiš cunje, ker bi rad nekaj poskusil, pa pride nekdo in jih prijazno opere. Dan na dan. Če dobro pomislim, me je tole skupno življenje marsikaj naučilo, predvsem strpnosti in sprejemanja drugačnosti. Gotovo mi je to kdaj na začetku tudi manjkalo, seveda.
Pogovor. Se strinjam, to je edina rešitev. Že sama imam težave s tem, če jih imajo še drugi, je rezultat temu primeren. Verjemite, da sem se prva leta trudila povedati, kaj me moti, sklepala dogovore in vse, res sem se potrudila, kolikor sem zmogla. In potem, če ti nekdo prijazno kima, vse obljubi, se z vsem strinja, ob prvi priliki pa naredi zopet po svoje? In tako v nedogled. In potem, ko ti v naslednji fazi visi na vsaki besedi, jo obrne po svoje in resnično verjame, da je bilo res tako? Tudi mož ni nič na boljšem pri tem, eno od olajšujočih spoznanj je bilo ravno to, da tega ne počne samo meni, da takšna pač preprosto je.
Z njo sem doživljala staranje približno od 60. do 70. leta. Poskušam se vživeti in razumeti, kolikor pač lahko. V nekih pogledih smo se šele sedaj zares spoznali, drugače pa vidim spremembe, res se je spremenila, gotovo pa je to normalno za to starost. Ne poskušam je (več) spreminjati, kolikor lahko zavestno rečem, sem jo sprejela takšno, kot je. Je pa seveda težko, preveč je še stvari, s katerimi me še lahko vrže iz tira, da sem prizadeta in reagiram užaljeno ali kakor že. Po drugi strani se sprašujem, ali ne bo to res konec našega odnosa, ko me ne bo mogla z ničemer več prizadeti.
Definitivno je res, da ni za vse kriva ona, to je koprena, ki jo vsi tkemo. Njena zgodba bi bila verjetno diametralno nasprotna. Saj, tudi s svojo krivdo sem se preveč obremenjevala. Sedaj sem se toliko “stabilizirala”, da ne iščem več krivde, ne pri sebi ne pri njej, da bi samo rada pomagala, njej, vsem skupaj, seveda pa tudi sebi. Kaj pravzaprav sploh hočem in pričakujem? Porečete, najprej je razbila, sedaj pa cvili, da bi rada popravila. Ne vem. Mogoče samo drug pogled, pogled od zunaj, od znotraj smo preveč vpleteni. Mogoče samo smer, kam naj usmerim svoje moči.
Dajanca, ja, pot komunikacije. Je z višjo starostjo to lažje, težje? Naučila sem se tudi, da samo hotenje in dobri nameni niso dovolj.
Lep pozdrav, Maša
kadar pride k meni moja mama in je takšna, je to normalno. Kadar pride moja tašča in je takšna, je to groza. To je krivičen svet – tašča kratkomalo ne more biti materinska , čeprav bi rada bila. Tvoja te krivice ne prenaša dobro in je noče sprejeti. Poskusi pač gledati na njo, kot da je tvoja mama. Mogoče je že malo pozno, ampak mogoče pa le še gre, saj zato si nam pisala, da bi kaj izboljšala.
Odpusti ji vse njeno delo za nazaj, začni znova in poskusi sprejeti njeno materinsko, ne taščino vlogo v tvojem življenju.
Problem je v tem, da bi bili radi skupaj, hkrati pa vam (nam) gredo tudi drobnarije, ki jih različno počnemo tako na živce, da postaja skupno življenje na koncu nevzdržno.
Jaz osebno bi želela imeti ločeni stanovanjski enoti in bi težko živela v taki skupnosti, kot jo sedaj živite vi. Tudi zaradi zasebnosti.
Takšno življenje, kot ste vsi ugotovili je zelo zelo stresno.
Kakšna bi bila možna rešitev. Pogovori in pogovori, odkriti. Skupaj bi morali najti rešitev, skupaj jo sprejeti – in to je še ena kuhinja v nadstropju.
Predlog bi moral priti zelo postopoma, da vas ne bi še bolj ločilo. iIn biti soglasen. Tako nekako bi morali pripeljati to idejo, da bi bila tašča tudi navdušena nad predlogom. Potem pa bi se vidve morali dogovoroti, katere dneve bi kuhala tašča za vse, katere ti, ali pa kakšne kombinacije. Ti pecivo, tašča…Kako bi bili obe koristni za vse. S tem bi pridobili vsaka svoj čas, svoj manevrski prostor, ki ne bi posegal v želje drugih.
Možnost imate, da bi si v svojem nadstropju uredili kuhinjo, in tako bili v svojem gospodinjstvu, a tega nočete. In dopovedujete si, da nočete zaradi tega, da se ne bi zamerili tašči. Tašči, ki se umika pred vami iz hiše.
Moj nasvet: prvo, čisto prvo, se najprej postavite na svoje noge, da ne boste več navajeni na njeno strežbo med tednom. Uredite si kuhinjo zase. Bo izgledalo mnogo bolj normalno, kot pa da imata zdaj v istih omaricah vsaka svoj komplet kuhinjske posode, verjemi.
Tudi tašča ima pravico do svoje zasebnosti, do tega, da se ji najavite na obisk, da lahko zaklene za sabo in pusti razmetano in gre kamor hoče. In da se kdaj z veseljem en drugega povabite na skupno kosilo ali na kavo.
Veliko lažje se je imeti rad in se veseliti en drugega, če se nisi prisiljen ves čas izogibati en drugemu. Morda boš s tem res imela več za delat, ker bo delo resnično potrebno narediti, ne pa samo zaradi tega, da pokažeš tašči, da zmoreš tudi sama. A zagotovo se boš bolje počutila, in upam si trditi, da ona tudi. Tvoj sin si je tebe izbral za skupno življenje, tašča si te ni sama izbrala. Ti pa nje ne. Ne silita se v isto kuhinjo.
Jaz bi na tvojem mestu storila naslednje: ko bi bile same doma, bi mamo povabila na kavo, res iskreno in prijazno, in nato bi jo gledala v oči in ji povedala, da mi ni vseeno in da trpim, ker so vaši odnosi tako napeti in vedno slabši. Priznala bi ji lastni delež krivde in jo prosila, naj mi pove, kaj jo najbolj moti in boli, kaj bi želela, da se spremeni, in kaj si v resnici najbolj želi. Prosila bi jo, da skupaj poiščeva rešitev za lepše in bolj harmonične odnose in izrazila svojo pripravljenost, da se maksimalno potrudim.
Če se ti zdi, da takšnega pogovora ne boš zmogla, pomisli na hipotetično možnost, da se tašči kaj zgodi, da morda celo nenadoma umre. Če ti ne bo uspelo še za časa njenega življenja teh stvari urediti, te bodo preganjale še dolgo dolgo potem, ko te možnosti ne bo več, in ti bodo pošteno grenile življenje. Občutkov krivde ne moremo kar vreči čez ramo, glodajo nas in glodajo.
Torej, čimprej ji ponudi roko in, verjemi, največjo uslugo boš naredila sebi!
Res ne razumem kaj še delaš v skupni kuhinji, če ti gre vse tako na živce. Tudi jaz ne bi trpela tega kar ti dela, zato pa bi poskrbela, da bi kar najhitreje kuhala v svoji kuhinji. Verjetno vse to prenašaš na račun komoditete. Imaš svojo družino in si dolžna poskrbeti zanjo, pa čeprav začneš kuhati ob 16.00 uri. Tudi jaz sem pa zaradi tega ni nihče umrl. Postavi se vendar na svoje noge, taščo pa ob priložnosti povabi na kavo in kako pecivo iz tvoje pečice.
Pomisli, mogoče greš pa tudi ti njej na živce. Odstrani se, ker imaš vse možnosti in to čim prej. Pa še to. Kaj pa stroški? Tudi to je lahko razlog za slabo voljo in nesporazume.
Pozdrav Muza
Se strinjam, mi je dalo nov pogled. Tudi She je lepo povedala in še kdo. Vsak ima po svoje prav, tudi kritike so upravičene.
Razselitev se mi zdi najlažja rešitev, nič ni enostavnejše od tega, tudi stroške bi zmogli, tudi potem, saj tako ali tako že sedaj vzdržujemo celotno hišo in gospodinjstvo.
Je pa tudi najbolj boleče, dokončno in bojim se, da ne bi rešilo bistva problema. Kot bi za 10 dag mesa ubil kravo, je sinoči rekel nekdo od sindikatov. Vedno bo obstajalo kot zadnji izhod, a prej bi rada res pokurila vse druge.
Zavedam se, da je vse drugo bistveno težje, komunikacija, obladovanje čustev in vse to. Saj to pa je bistvo čustvene inteligence, ali ne? Ne morem pomagati, vso teorijo pozabim, ko stojim pred njo in reče kakšno takšno, pade zavesa na oči, maksimalno sem občutljiva na vse, kar reče in naredi. Ja, mož mi lahko marsikaj reče, pa se mi zdi normalno, če pol manj reče ona, je grozno. Kot je rekla Nastja za mamo in taščo. Verjetno bom morala najprej znižati svojo občutljivost. Le kako? Pa smo spet tam…
Hvala, da se ukvarjate z mano, lep pozdrav, Maša
Hm, še nekaj. Takšne pogovore, kot predlaga She, sva že imeli v prvih letih. Vse sva si obljubili, vse poravnali, v resnici pa očitno nič, obe sva jemali krivdo nase, čez nekaj tednov pa je bilo vse pozabljeno in po starem. V zadnjih letih absolutno zanika, da bi sploh bilo kaj narobe, tako da je težko vztrajati v pogovoru. Kot bi z žlico brodil po odprti rani. Tako se pogovorov sploh ne lotevam več, tako ali tako to ni moja močna stran, zaradi čustvene vpletenosti vedno rečem vse narobe in je samo slabše. Poleg tega starostniki dejansko začnejo drugače razmišljati, nekako egocentrično, včasih otročje, čisto in samo emocionalno. Zdi se mi, da to velja bolj splošno, ne samo zanjo. Tu je še dodaten problem, jaz sem namreč čisto razumski tip in tako še težje najdeva skupni jezik.
No, nekako se bomo že znašli. Če uspem samo to, da bo tistih boljših dni malo več, pa bo že nekaj. V boljših dneh sem tudi jaz malo bolj optimistična 🙂
Še enkrat lep pozdrav, Maša