Ob ogledu oddaje Tarča se mi je porodilo nekaj vprašanj. A naj za začetek strnem svoje dojemanje tistega, kar sem videla:

– „za“ homeopatijo so se zavzemale tri ženske (in vi v odlomku)
– „proti“ je bil cel kup moških, ki so bojda govorili s pozicije „čiste znanosti“ (tudi dve ženski sta zdravnici – kako to, da pristajata na homeopatijo?!). Skratka, vzpostavil se je nekakšen vtis moške racionalnosti, razumskosti in „treznosti“ ter ženske intuitivnosti, (slepo)vernosti, ne-zadostne-kritičnosti itd. Kot se pač ponavadi dogaja. Moška pozicija moči in „vednosti“ proti sicer simpatičnim, a intuitivnim in preveč čustvenim ženskam (Koširjeva že velja za takšno).

Znanstvenost – (Ne)poznano delovanje
Argumenti „proti“ so utemeljeni na eni in edini osnovi: da (še!) ne poznamo delovanja. In prav tu se pokaže, kako so moški gospodje pravzaprav hujši „verniki“ kot ženske – niso namreč sposobni kritike lastnega razuma, ki ima jasno svoje meje. Če nečesa ne poznamo, še ne pomeni, da tega ni. Če pa trdimo, da tega ni oziroma to ignoriramo, pomeni, da nas bodisi vodi strah, bodisi da se nahajamo na skrajni stopnji napuha.

Gospod Možina je izjavil: „tisto, kar uporabljam, moram razumeti“ (pa še nekaj drugih floskul: „dvomljivi učinki homeopatije“ – kako ve, če ni nikoli poskusil? Naj pogoltne kakšno visoko dozico, recimo, Stramoniuma, pa se po kakšnem tednu javi, kako so kaj videti njegovi sanjski prizori!) .
Vsakodnevno uporabljamo kup stvari in mehanizmov, katerih delovanja ne poznamo, pa nas to sploh ne moti. Kdo pozna mehanizem ljubezni (ne zaljubljenosti)? Dvomim, da ga pozna gospod Možina (ali Ihan ali Kersnik ali Švab), pa se mnogi izmed njih verjetno (upam vsaj) vsakodnevno vračajo domov k svoji boljši polovici. S katero so si ustvarili družino, otroke, s katerimi jih veže ogromno stvari, ki jih razumejo, a v temelju in bistvu pa nekaj, česar ne razumejo. Kako to, da zadevo „uporabljajo“, če je ne razumejo?

Varnost
Strašno me moti vsa ta zagledanost v „znanstvenost“, v šolsko medicino, v – baje – „varnost“, ki jo ta nudi uporabnikom. Varnost! Saj smo vsakodnevno obveščani o katastrofah, ki se dogajajo v institucijah šolske medicine. Možina je navajal primer, ko homeopatinja ni prepoznala malarije in je bolnik umrl. Koliko bolnikov umre v bolnicah, spomnimo se samo Nekrepa. Povsod gre za človeški faktor, za to, da je zdravnik le človek in da ni vedno sposoben prave diagnoze (in izbire zdravila). Dejstvo pa je, da je pri napačnih homeopatskih remedijah škoda veliko manjša kot pri alopatskih zdravilih.

Odnos
Jezi agresiven odnos gospodov do homeopatije: dekan MF, Švab, se ne obotavlja in kar naravnost izjavi, da je problem homeopatije to, da „ne deluje“. Kako si nekdo upa izjaviti kaj takega?

Ihan pokroviteljsko razpravlja, češ, medicina je vesela, če gredo ljudje z „nekakšnimi nedefiniranimi bolečinami“ k homeopatom, bodo vsaj čakalnice manj natrpane. In itak se homeopatija ukvarja s stvarmi, ki bi minile same od sebe. To morda lahko rečemo za izraščanje zob – kaj pa za otitis ali cistitis? Homeopatija dostikrat zadevo pozdravi in AB ni potreben. Kaj bi gospodje porekli na to?

Izkušnje
V oči bode tudi dejstvo, da nobeden (!!) od gospodov nima izkušnje s homeopatskim zdravljenjem. Ne na sebi ne (da bi prakticirali kot homeopati) na kom drugem. Od kod potem izvira to zavračanje, agresija, pokroviteljskost, ki jo dostikrat spremljajo zaničevalni nasmeški? (Izjave Kersnika, ki je, verjamem, zelo predan svojemu poklicu, so bile dostikrat na meji okusnega, recimo opozicija homeopatija versus „normalna zdravstvena dejavnost“.)
Vse skupaj je lahko precej ponižujoče tudi za paciente, ki se poslužujejo homeopatskega zdravljenja.

Pri intervjujih z ljudmi-uporabniki homeopatije me je nekoliko zmotilo to, da je marsikdo lahko dobil vtis, da zadeva deluje podobno kot alopatska medicina, se pravi, ena bolezen = eno zdravilo (izjava bivše novinarke, da ima doma zdravilo za prehlad, za kašelj itd itd.). In seveda slavni kompozit Oscillococcinum, ki naj bi se jemal preventivno proti gripi.

Edini, ki je – kljub temu, da je „znanstvenik“ in da homeopatije sam ni uporabljal – pozitivno nastrojen glede celotne zadeve, je dekan Farmacevtske Fakultete. Dejal je prav to: če ne poznamo delovanja, še ne pomeni, da delovanja ni. In bolje kot vse skupaj zanikati, prepovedovati, stigmatizirati, ignorirati (= se zapreti v svojo tako opevano šolsko, „znanstveno“ medicino), je – učiti se, spoznavati še naprej stvari, ki jih ne razumemo, a ki po izjavah ljudi delujejo.

Tradicija
S čimer se lahko strinjam, je stališče, da je v Sloveniji problem, ker „ni homeopatske tradicije“. A če homeopatiji ne bomo odprli vrat, te tradicije nikoli ne bo. Vedno je na začetku problem – da smo dobili, recimo, tako izdelano in dodelano religijo z vse njeno dogmatiko, je bilo najprej potrebnih en kup koncilov v prvih stoletjih, kjer so se borili proti heretikom. Tako bo tudi pri homeopatiji (homeopatih) še treba ločevati zrnje od plevi. Skratka, tisto, kar nas čaka, ni nič novega.

Poraja pa se mi par vprašanj:
– zakaj menite, da mora biti homeopat nujno zdravnik? Znano je, da eden najboljših homeopatov, tudi vaš učitelj, Vithoulkas, ni bil zdravnik. Še več, začel je kot popoln samouk. Tudi v Nemčiji je mnogo dobrih klasičnih homeopatov, ki niso zdravniki.
– od kje ta napadalnost, agresivno zavračanje, če pa ne zavračanje, pa vsaj „gledanje zviška“ oziroma ločevalno na homeopatijo (Kersnik: treba ločiti „normalno zdravstveno dejavnost“ od homeopatske prakse tako prostorsko kot časovno – če prav razumem, naj zdravnik dopoldne sprejema v kabinetu, popolne, kot homeopat, pa za šankom, ali kako?)? So zadaj finance, vplivi, moč, kontrola? Ali zgolj človeški strah pred novim, neznanim? Ali slovenska zavist – nekaj se dogaja na področju, ki ga ne poznam, zaostajam, kolegom gre pa dobro in jim bo šlo še bolje? Zelo težko verjamem, da je zadaj vedno le „skrb za pacienta“.
– zakaj se skuša prikazati, kot da so domena homeopatije le blažje težave, „resnejši“ pacienti pa gredo vedno k šolskemu zdravniku? Homeopatija včasih pozdravi tudi kronične bolnike, recimo probleme s ščitnico, neplodnostjo, pritiskom, alergijami, netolerancami itd., pri katerih je uradna medicina nemočna oziroma večinoma zgolj supresira zadevo?
– ali mislite – glede na dogajanje in stanje v (medicinskih) glavah -, da se bo v Sloveniji zadeva s homeopatijo v bližnji prihodnosti uredila tako, kot si želite (klasični) homeopati?

Že vnaprej hvala za odgovore,
U.

Za vaš cel zapis – iskrene čestitke in se ne bi mogel bolj strinjati.
Ženska modrost je v naši družbi zagotovo preslabo cenjena.
Imam samo komentar o tradiciji homeopatije pri nas. Pravzaprav imamo precej bogato homeopatsko tradicijo, ki pa se je prekinila s prihodom materialističnega pogleda na svet v sklopu socialistične revolucije. Več o tem na: https://www.youtube.com/watch?v=yzPtfzkg9KQ
Sedaj pa odgovori.
Imate prav, veliko izrednih homeopatov ni (bilo) zdravnikov in ti bodo vedno imeli svoje mesto v homeopatiji. Ne potrebujemo namreč izjemnega znanja konvencionalne medicine, da smo lahko dobri homeopati. Če nisi indoktriniran, je lahko v nekaterih stvareh tudi pozitivno. Zakaj potem tako lajnamo svojo? Ker so dobri homeopati, ki niso zdravniki, izjeme. Predvsem pa je dandanes treba veliko širokega znanja, ker k homeopatom prihajajo polimorbidni, hudo kronično prizadeti pacienti, ki so na močnih alopatskih supresivnih zdravilih in znati jadrati med Scilo in Karibdo teh dveh in še kakšnega sistema zdravljenja, je še posebna in nove vrste umetnost, kjer je potrebno veliko znanja in izkušenj. Iz sistema konvencionalne medicine zdravniki dobimo tudi dober občutek za zgodnje spremembe v zdravju na boljše ali na slabše, kar je zelo dragoceno in pomembno, ko zdravimo akutna poslabšanja, da vidimo, ali gremo v pravi smeri ali se moramo zaradi varnosti poslužiti konvencionalnih rešitev, ker bi bilo drugače nevarno. Zdravniki imamo v povprečju tudi najbolj odgovoren pristop do svojega zdravljenja, ker nas k odgovornosti kliče sistem in zakon. V tujini, kjer homeopati ne rabijo biti zdravniki, imajo tudi precej rigorizna pravila, kolikšna medicinska znanja potrebujejo ti laiki in imajo posebne fakultete s tudi po štiriletnimi programi, ko ta znanja posredujejo. V Sloveniji takšnih pametnih visokošolskih programov ni. Toliko o tem.
Tud sam večkrat razmišljam, odkod taka huda alergija na homeopatijo. Veljajo gotovo prav vse vaše teze, ki ste jih zapisali. Ne opažam pa posebne alergije, ko je govora o ajurvedi, kitajski in drugih tradicionalnih medicinah, bioresonanci, refleksoterapiji osteopatiji, iridodiagnostiki etc. Oh homeopatiji pa žolča na litre. Sam osebno menim, da je pravzrok temu temeljna logika homeopatije, ki je v osnovi diametralno nasprotna alopatski. Za nas so simptomi nekaj, skozi kar se organizem pozdravi, za alopatijo nekaj, kar je bolezen sama in jih moramo zaradi tega za vsako ceno zatreti. V izhodišču smo na drugih bregovih. Homeopatija je edina medicina, ki je alopatiji postavila znanstveno ogledalo, da morda počne neumnosti in ima v osnovi zgrešeno filozofijo.
V Sloveniji pričakujem še leta in desetletja normalizacije stanja homeopatije. Ne moremo prehitevati, te stvari zahtevajo čas. Trudimo se spremeniti stanje od spodaj proti vrhu. Hm, po žensko:)

Zdravo,
lepa hvala za odgovor (napisala sem nekaj netočnosti, ki sem se jih spomnila naknadno – poleg vas je bil še en moški zagovornik homeopatije, gospod Živan; oscillococcinum menda ni kompozit (a ga vseeno radi dajejo za preventivo) itd. Kljub tem pomotam moj vtis ob oddaji ostaja nespremenjen)).

Še vedno me intrigira to, da naj bi bil homeopat zdravnik. Tudi sami pravite, da je pravzrok iracionalnemu nasprotovanju homeopatiji “temeljna logika homeopatije, ki je diametralno nasprotna alopatski”. Kako torej lahko biva, shaja sam s seboj človek, ki je hkrati, v praksi, eno in drugo. Pride otrok z bronhitisom … Ops, treba je pozabiti na bronhitis, ker je pomembna totaliteta simptomov. Pride človek z rakom, ki se zdravi na onkološkem, kjer čaka na izrez tumorja. Ali pa predrakavih sprememb (da se ne bi slučajno razvile v rakave). Ali pa, še huje, samo polipov, da se ne bi spremenili v kaj malignega. Kako delovati, če je jasno, da ima vsak organ ali “dodatek” svojo funkcijo, tudi polip, in da ga morda, najverjetneje, ni dobro izrezovati (Vithoulkas nekje opisuje primer ženske, ki je balansirala med melanomom in epilepsijo: supresirali so ji epilepsijo s hudimi zdravili, po letih razvila melanom, ko so ji ga izrezali, je takoj dobila hud napad epilepsije).
Skratka, zdi se mi, da če je homeopat zdravnik, ima dvojno delo: hkrati s pacientovim primerom se mora boriti še proti samemu sebi, proti svojemu alopatskemu načinu mišljenja, ki so mu ga vbili v glavo skoz študij.

Mar ne bi bilo “dovolj” poglobljen, dolgoleten študij homeopatije z osnovami anatomije, fiziologije in podobne medicinske “latinščine”?

Rada bi se vam zahvalila za filmček (link). Na vaši interneti strani sem že pred časom našla gradiva, ne pa filmov (živim v tujini, tako da se predavanj na žalost ne morem udeležiti). Zelo rada vedno znova gledam posnetke Vithoulkasovih predavanj (jih je kar nekaj na You tubu). Kljub temu, da sem prebrala že kar nekaj literature na temo klasične homeopatije (nimam namena zadeve prakticirati, gre za čisto radovednost oziroma navdušenje), je gledati predavanja popolnoma drugačna izkušnja. Predstavljam si, da je poslušati tako izkušenega človeka res nekaj posebnega. Tudi vi na predavanjih omenjate stvari, ki jih ni v knjigah (izkušnje), ali pa so dokaj difuzne, brez konteksta, zaradi česar se bralcu zdijo nepomembne. Šele ob takih predavanjih se navdušeni laiki prepričamo, kako pomembni so posamezni simptomi, ki se na prvi pogled zdijo povsem banalni.
Iskreno pozdravljam vašo iniciativo, mislim, da odpira pot mnogim dobrim stvarem.

Lep pozdrav,
U.

Zanimivo debato bi lahko razvijala zelo dolgo naprej. Definitivnega odgovora pravzaprav ni mogoče poiskati. V nedavnih debatah nas je homeopate nekdo označil za razcepljene osebnosti. Če suhoparno sledimo samo logičnemu izpeljevanju, potem navsezadnje res težko branimo našo pozicijo. Če pa pogledamo s praktičnega vidika, postanejo logicistične debate odvečne.
Zdravniki homeopati zelo dobro poznamo bolezen, s katero imamo opraviti, zelo dobro poznamo terapevtske možnosti konvencionalne medicine in dobro poznamo homeopatski princip, s katerim se vmešamo v dogajanje. Znamo oceniti verjetnost, da smo zadeli pravo zdravilo, znamo oceniti dogajanje po aplikaciji pravega in/ali neustrezno izbranega zdravila (nepravega) in smo najbolj usposobljeni, da varno krmarimo med vsemi čermi. Problem homeopatije je, da nikoli ne moremo zatrditi, da bo izbrano zdravilo učinkovalo. Govorimo samo o verjetnosti. Včasih se nam pač zgodi, da ne učinkuje in potem moramo vedeti, kdaj je bolj modro uporabiti preverjeno rešitev konvencionalne medicine, četudi to lahko kdaj dolgoročno škodi zdravju. Lahko kasneje s homeopatijo to popravljamo.
Z alopatijo učinkovito kupujemo čas, kadar ga ni, to je glavni argument. Kadar imamo požar, moramo gasiti. S peno, vodo, prahom, protipožarom, je vseeno. Po požaru pa se moramo usesti in razmisliti, zakaj je do njega prišlo.
Zaradi vsega tega še vedno vztrajam, da je za pacienta najbolj varno, če homeopatsko zdravljenje vodi zdravnik.

Zanimivo, jaz sem dobil drugačen vtis od @kruhzavokadom, namreč da je bila oddaja izrazito prohomeopatska, saj so na čase novinarji povsem nekritično povzeli tipična homeopatska sprenevedanja. Drugače je pa potrebno definirati, kaj naj bi v tem primeru pomenilo “za” in “proti”. Načeloma so se vsi gostje strinjali, da bi moralo biti področje bolje urejeno, kot je sedaj.

Niti ne, čeprav je to pomembna pomanjkljivost homeopatije. Bolj pomembno od nerazumevanja delovanja je dejstvo, da homeopatija ne deluje.

Teoretično točno, vendar kot sem že omenil zgoraj, je to slamnati mož, ker ste očitno prepričani, da je nepoznavanje delovanja edini (moj poudarek) razlog za odklanjanje. Poleg tega tudi sami dobro veste, da ni pomembno, ali nekaj obstaja, ampak je bolj pomembno, ali deluje. Očitno dejstvo, da homeopatija ne deluje, leži torej izven vašega filozofskega očitka.

Še enkrat: veliko besed namenjate za polemiko s samim seboj. Nerazumevanje pojava ni najpomembnejši očitek homeopatiji. Niti približno. Problem je v tem, da homeopatija ne deluje.

Tukaj je pa moja kritika vašega pisanja dvoplastna.

Prvič, kje točno ste videli agresijo dekana? Švab je to izrekel izredno mirno in s kar – po mojem mnenju – pretirano vljudnostjo. Sva gledala isto oddajo?

Drugič, zašli ste v očitno kontradikcijo. Še malo prej ste trdili, da je edini argument proti homeopatiji, da ne razumemo delovanja. Ko vas Švab direktno demantira, saj je le ponovil dobro znano dejstvo, da homeopatija ne deluje, ste ogorčeni nad njegovo nesramnostjo. Torej je polemiziranje na podlagi nerazumevanja pojava po vašem nezadostno, a če se nekdo opogumi in ponudi še kakšno drugo kritiko, ste pa nad tem dejanjem ogorčeni. Lep kavelj 22 ste zgradili.

Ne bomo veliko porekli, vsaj dokler ne preberemo študij, ki to domnevno zdravljenje dokazujejo. Avtorji, naslov članka, publikacija, prosim!

Agresijo ste v oddaji najbrž spet videli zgolj vi, ampak pri vzrokih za zavračanje vam lahko pomagam. Odgovor je pravzaprav preprost: je rezultat pomanjkanja dokazov o zdravilnih učinkih homeopatije. Po domače rečeno: homeopatija ne deluje. Tudi vi najbrž veste, da je Zemlja okrogla, čeprav je nikoli niste sami obkrožili. Nepoznavanje področja torej ni nujno potrebno za take sodbe.

Morda! Veliko je odvisno od občutljivosti teh posameznikov. Morate pa vedeti, da je to dejstvo. In če dejstvo nekoga žali, to pač dejstva ne spremeni. Npr. marsikaterega žali dejstvo, da ima človek skupnega prednika s šimpanzom in da je ta živel pred okoli 7 mio. leti. Je občutek užaljenosti obremenjujoč za dejstvo ali za posameznike, ki so užaljeni? Morda vas bo pa bolj prepričala Elvisova analogija.

Hm, pravzaprav se tukaj popolnoma strinjam z vami. Tudi mene je to močno zmotilo, saj je nastal vtis, kot da homeopatija deluje, čeprav ne deluje. Kaj naj rečem?! Neodgovorno novinarstvo, pač!

Spet polemizirate s samim seboj. Sicer pa ta izjava ne dokazuje, da delovanje je, zato ne vem, zakaj ste to interpretirali kot pozitivno nastrojenost. Še vedno ostane kruto dejstvo, da homeopatija ne deluje.

Znanstveno ste opremili z narekovaji, torej razpolagate z drugačno definicijo znanosti, kot jaz. Bi jo lahko slišal? Sicer se pa znanstveniki z največjim veseljem ubadajo s stvarmi, ki jih ne razumejo. Nekoliko več zadržkov imajo do stvari, ki ne delujejo.

Prav nasprotno! Ena od redkih pozitivnih stvari pri homeopatiji je, da ni potrebno ločevati zrnja od plevela, saj je to zgolj navadna voda ali kroglica s sladkorjem. Mi je pa želja po samoregulaciji povsem razumljiva, saj so visoke marže mogoče le preko nje. Zato močno upam, da naslednja ureditev samoregulacije ne bo dovolila.

Ah, pa smo spet pri tem. Napadalnosti in agresije jaz v oddaji nisem videl. Jaz osebno pri tej temi občutim nekakšno hudomušno nejevero. Nekako podobno nejevero, kot če bi mi nekdo govoril, da je Elvis še živ (Elvisova analogija). Ko homeopati ob vseh negativnih dokazih in njihovih razkritih manipulacijah še kar nadaljujejo s tipičnim sprenevedanjem, je edini izhod le še humor. Kaj je v tem tako slabega?

Definitivno! Marže homeopatskih pripravkov so visoke. Praksa obljublja kar lep zaslužek z malo stresa. Če to npr. primerjamo z delom v urgenci, ki je izjemno stresno in glede na odgovornost slabo plačano, je računica jasna. Zato imam jaz homeopate vsaj na finančnem področju za izredno racionalne ljudi.

Kot sem že povedal, so prav skrivnosti in neznano tisto, kar znanstvenike najbolj veseli.

Enako kot prej: naslov članka, avtorji, publikacija, prosim!

Upam, da je to začetek konstruktivnega dialoga.