Na forumu starši-staršem poteka debata o tem, ali je bolje živeti v lastni hiši ali v gornjem/spodnjem nadstropju hiše z lastnim gospodinstvom.
Mene pa zanima, kaj si o tem mislite starši, ki imate mlade nad sabo/pod sabo. Ali vam je to v veselje ali pa tudi kdaj obremenjajoče?

Hvala za odgovore!

mami..

Če so tu še otroci, majhni, potem nad tabo vse bobni, sem mamica v lastni hiši in otroka imata zgoraj igralnico in velikokrat si rečem:” Ubogi ljudje, ki stanujejo v blokih in imajo nad seboj mlade druzine z otroci.
Če to rečem jaz, ki sem mama, kaj potem trpite šele vi dedki in babice, ki naj bi imeli vsaj na stara leta malo miru. Zato je sigurno bolje biti na svojem, pa čeprav je malo težje, kot pa pri starših. Stari in mladi ne grejo skup in to je res, ja za kakšen dan, dva, ne pa za celo življenje.

Meni je v veselje. Veliko je odvisno od odnosov,koliko se imamo radi in se med sabo prenasamo. Otroci pa sploh pozivijo in vzradostijo vsakega izmed nas.

Ko sva z možem zidala hišo, sva se odločila za visokopritlično z visoko mansardo.
Da bo zgoraj eden od otrok lahko imel stanovanje. Imava namreč 3.
Zdaj po 8 letih kar smo vseljeni imamo izdelano samo pritličje. Klet je še grobo obdelana, visoka mansarda pa je še nedodelano podstrešje.
Mlajši hčerki se zelo radi igrata na podstrešju, ker je gor veliko spravljenega – od oblek do knjig in igrač. In vam povem, da zdaj pri 40-ih pravim takole:
Vse bom dala od sebe, da bodo vsak na svojem, da ne bom imela nikogar
nad glavo. Saj človek zdrži nekaj ur direndaja ampak mislim, da bom čez 15,20
let ob 9-ih zvečer želela mir še bolj kot zdaj. Sicer bom jaz sigurno babica, ki
bo z veseljem čuvala vnučke, ne znam pa si predstavljati, da bi jih imela
eno nadstropje više. Imava pa z možem to srečo, da imava več parcel in
bodo otroci lahko zidali vsaj kilometer narazen. Saj najbrž poznate tisto :
otroci morajo biti vsaj tako daleč od staršev, da eden do drugega ne morejo
v copatah. Močno sem prepričana, da je to čista resnica.

lp

Jaz sem mnenja, da otroci in starši nikakor ne grejo skupaj. S fantom zaenkrat še živiva pri njegovi mami in že nekaj časa si močno želim, da bi bila na samem, saj lahko počneš stvari, ki so ti všeč, ne da bi te skrbelo, kaj si bo mislila oseba, ki živi zraven. Priznam, da se z njegovo mamo ne razumem ne vem kako dobro, lahko da sem sama kriva, vendar ima enostavno nekakšen odpor do nje, kot da bi čutila neko negativno energijo ob njej. Zaradi tega se sekiram in nisem sproščena. Zelo močno si želim živeti na svojem, s fantom seveda.
Ko pa bova imela lastne otroke, jim bova pomagala po najboljših močeh, da bodo lahko zaživeli na svojem.
Vedno bo držala ta resnica, da starši in otroci pač ne grejo skupaj.

Tudi jaz razmišljam, da na stara leta je najboljše, da si sam. Za otroke sva že preskrbela, da se jim ne bo treba mučiti kot nama. Hčerki sem dala stanovanje, sinek pa bo imel hišo. Pravijo, da je najboljše, da bi si otroci vse sami ustvarili, da bodo znali ceniti in spoštovati to kar imajo. Ampak vseeno jim bom pomagala, da ne rečejo kakšne starše imajo. To je moje mnenje. Aja vnučke pa z veseljem jih bom čuvala. Ohhhhh je daleč še, do tega no hčerka je že dovolj stara, da bom lahko kmalu babica he he he……..

LP, Doroteja

Ko sta se sin in snaha odločila, da bosta ostala po študiju v prestolnici in sta to tudi res storila, se poročila in si ustvarila svoje gnezdece mi je prijateljica rekla: “Kaj, ali bosta res tam ostala? No, povem ti, da se boste sigurno dobro
razumeli!” In se res. – Vedno smo veseli drug drugega, pravzaprav se kar močno pogrešamo, saj smo eno uro vožnje narazen.

Spostovana,pozdravljena!
Sem mami dobre in pozorne hcerke ,tasca prijetnega zeta in babi cudovitega trinajstletnika.Na zalost zivijo v Angliji in pri meni ni nobenega problema”zgoraj ali spodaj”.Ko se pogovarjam s prijateljicami,kaksne probleme imajo z mladimi,kako so obremenjene,nespostovane…,si samo zelim,da bi svoje drage imela tukaj pogosteje.Vnuk je pri nas skoraj vse pocitnice in takrat resnicno zazivim,ceprav je moz zelo bolan in sem za vse prakticno sama.Sem prosvetna delavka-upokojenka z veliko interesi.Vpisana sem v univerzo za tretje zivljensko obdobje in obiskujem razne tecaje.Moj glavni problem je pogresanje svojih dragih.
Ce ima kdo podobne izkusnje,prosim za odgovor.Pozdrav Ulmi.

>
> Na forumu starši-staršem poteka debata o tem, ali je bolje
> živeti v lastni hiši ali v gornjem/spodnjem nadstropju hiše z
> lastnim gospodinstvom.
> Mene pa zanima, kaj si o tem mislite starši, ki imate mlade
> nad sabo/pod sabo. Ali vam je to v veselje ali pa tudi kdaj
> obremenjajoče?
>
> Hvala za odgovore!
>
> mami..

Ta mladi zgoraj,kako pa boste hodili po stopnicah,ko boste stari tam okoli 75 ali več let,preziveli operacijo kolka ali si zlomili nogo?Kdo vas bo nosil v zgornje nadstropje.Imel sem tak primer v druzini pa vam povem,da ni niti najmanj prijetno za nobeno stran.

Ce se familija zna pametno dogovoriti, ni nobenega problema. Predpogoj je strpnost in ljubezen do vseh ostalih….
LP

Bravo Ponca!
Bojanu pa:
ko bojo mladi stari 75 let in vec, ne bojo vec ta mladi in se bojo lahko spet preselili spodaj, zgoraj pa bojo pustili svoje odrasle otroke. Treba je tudi razmisljati.
Lep pozdrav
Alenka

Tudi mi smo “ta mladi zgoraj”. In ker sva se zavedala, da otroka ne moreš pribiti na stol, sva dala na tla dvojno izolacijo, 7 cm debelejši beton in izolirala prenose po površini. Še bolj je izolirana spalnica in otroška soba. Verjetno zaradi določenih razlogov! :)) Prej si samo kihnil, pa se je vse slišalo dol. Zdaj bi pa lahko igral fusbal, pa mi starši komaj porajtali. Imamo sicer vsak svoj zvonec. In če pridejo obiski bolj potiho po stopnišču (je skoraj tako kot v bloku), jim spodaj niti ni treba pozdraviti.
Je, pa tukaj en drug štos. Taščo/tasta bo treba navaditi na to, da sva midva (predvsem jaz) z mojo žlahto rada kdaj sama – sploh če primanjkuje stolov! Ko jih tašča zagleda čez okno, namreč hiti ven in jih najprej povabi k sebi na kavo. Nimam nič proti! A potem, ko se gostje odločijo, da bi vseeno bili še pri nama na obisku (zgoraj!) gre ona lepo zraven. OK. Saj razumem, da ji je dolgčas, ampak zakaj pa jaz nikoli ne visim pri njej v kuhinji, ko ima ona svoje obiske. Če se slučajno znajdem tam (ko ji kaj pomagam ali prinesem – na njeno željo!), se vedno diskretno umaknem. Verjetno zato, ker mi je jasno, da ne pašem tja in da se ima v končni fazi pravico sama z njimi pogovarjati. Tašče, samo tega ne delajte!