talno gretje
Pozdrav!
Ker smo na tem, da bomo arhitektu povedali, kako in kaj bi radi v naši novi hiši, me zanima naslednje – kakšna je cenovna razlika v postavitvi radiatorskega (pa denimo ne najcenejših radiatorjev) in talnega ogrevanja – denimo na kv.m. Hiša bo merila pribl. 90 kv.m. bivalne površine.
Kaj priča za in kaj proti talnemu ogrevanju?
Če ne veste natančne cene, bi bila vesela že podatka o cenovnem razmerju med tema dvema načinoma ogrevanja… prepričati moram namreč moža 🙂
T.
Pozdravljena
Najprej me zanima a misliš s talnim gretjem ogrevat celo hišo?
Ker če je tako te moram opomniti da voda v sistemu ne sme presegati 26, 27 stopinj vsaj če imaš kot talno oblogo položen parket.
Če misliš pa več kurit pol pa adijo krčne žile.
Talno ogrevanje se praviloma uporablja samo za občutek toplote v nogah, za resno ogrevanje se pa uporabljajo radiatorji
Da, razmišljala sem o celi hiši in to, da ne sme presegati maksimalno 29 stopinj (26 pa je najugodneje), vem. Na ZRMK so nam izdelali izračun izrabe energije za talno in radiatorsko pa je pri talnem manj izgube, zato pač razmišljamo o celotnem talnem. To da se uporablja le za občutek toplote ni res, ogrevalni sistem je bojda pod pogojem, da je dobro položen, povsem dovolj…prilagam link, če te na to temo kaj zanima:
pod strokovnimi članki o talnem ogrevanju…in
mene dejansko zanima razlika v ceni talnega in radiatorskega… očitno nihče nima izkušenj…
T.
Pozdravljena Tinca !
Tudi jaz sem se odločila za postavitev talnega gretja v naši novi hiši sam čakam na predračun.Talno gretje bomo imeli v dnevni in kuhinji,v kopalnici in na hodniku.Pri nas na primorskem je tega več, moj brat je zelo zadovoljen,porabiš manj energije, zraven pa moraš imeti še par radiatorjev,če slučajno želiš v hipu povišat temp. prostora predvsem v dnevni sobi.Po tleh pa bomo imeli ploščice.Vsekakor je cena višja,se pa menda povrne v nekaj letih……vsaj upam 🙂
Lp, tanita.
Tinca, tudi jaz se zanimam za boljšo odločitev, pa sem zbral nekaj podatkov, pa ti prilagam, da si lahko prebereš. Lep pozdrav! B.
Talno ogrevanje
Instalacija talnega ogrevanja spada v fini fazo izvajanja strojnih instalacij, zato moramo izbirati sodobne sisteme in kakovostne materiale. Takšne so na primer sistemske plošče za talno ogrevanje, ki so obenem toplotna izolacija in PE – X cevi.
Z montažo na sistemske plošče imamo zagotovljeno ustrezno gostoto cevi na določeni površini. Pri takšnem načinu ni nepotrebnega pritrjevanja cevi na armaturno mrežo med polaganjem. Poznamo dva načina vgradnje talnega ogrevanja. Pri mokrem načinu so lahko cevi položene v estrih ali pa položene v sistemske plošče pod estrihom.
Pred polaganjem estriha je potrebno cevi napolniti z vodo in pregledati če povsod tesnijo. Voda in tlak morata biti v ceveh ves čas izdelave estriha. Pri velikih površinah je potrebno izvesti dilatacijo estriha. V enem kosu lahko pokrijemo z estrihom površino največ do 30 m2. Estriha tudi ne smemo sušiti z ogrevanjem sistema talnega ogrevanja. Za končno oblogo lahko uporabimo vse vrste kamnitih, keramičnih, tekstilnih in lesenih oblog. Upoštevati moramo toplotno upornost talne obloge.
Namesto estriha, lahko uporabimo mavčno kartonske plošce debeline 10 mm, ki so v dveh plasteh položene na cevi talnega ogrevanja. Suhi estrih lahko položimo na že vgrajen sistem talnega ogrevanja. Mavčno kartonske plošce polagamo tako, da se stiki plošč ne prekrivajo. Vidne fuge zatesnimo z mavcem in uporabimo še mrežice za armiranje.
Sistem je primeren za obnovo obstoječih stanovanj in primeren pri majhnih obremenitvah tal. Prednost je v tem, da uporabimo tovarniško izdelane izolacijske plošče, v katere enostavno polagamo plastične cevi. Nad plastične cevi položimo lahko mavčne plošče, za končno oblogo uporabimo tekstilni tepih, lamelni ali klasični parket ter ladijski pod.
Tako pri mokrem in suhem načinu vgradnje se poleg cevi iz polipropilena (PE), uporabljajo še cevi iz polietilena (P) ter polibutena (PB). Najpogosteje se uporabljajo cevi dimenzija 22 x 1 mm ali 18 x 1 mm. V zadnjem času se uporabljajo tudi cevi dimenzij 10 x 1 mm, ki pa so primerne tudi za uporabo pri stenskem ogrevanju. Na življenjsko dobo plasticnih cevi imata velik vpliv notranji tlak in UV žarki. Tako je pri nižjih delovnih temperaturah njihova življenjska doba daljša, vpliv UV žarkov pa zmanjšujejo različni dodatki pri izdelavi cevi.
Pri uporabi plastičnih cevi je potrebno omeniti še vpliv difuzije kisika. Ta prodre iz okolice v notranjost in se veže na ogrevalno vodo. Izloča se na kovinskih delih instalacije (kotel, razdelinik itd) in povzroča korozijo. Rešitev tega problema je večina proizvajalcev našla z vgradnjo za kisik nepropustnih ovir v steno cevi. To so lahko Al folije ali pa večplastne cevi. Vplivu difuzije kisika se lahko izognemo tudi z dodajanjem različnih kemičnih dodatkov v vodo ali pa sistem talnega ogrevanja izvedemo s prenosniki, kjer fizično ločimo sistem talnega ogrevanja od priprave vode.
Pri talnem ogrevanju je površinska temperatura tal omejena, saj previsoka temperatura lahko neugodno vpliva na pocutje.
Priporočljive temperature površine tal glede na namembnost prostora so:
· 26 – 28 °C ..bivalni prostori, dnevne in delovne sobe,
· 28 – 32 °C .. robne cone pri oknih in zunanjih stenah,
· 30°C ..hodniki, sanitarije,
· 32 – 35 °C .. kopalnice.
Specificna toplotna oddaja talno ogrevane površine s temperaturo 29°C (pri temperaturi zraka 20 °C v prostoru) znaša pri novogradnji ali saniranem objektu 100 W/m2. Enostavneje povedano, s temperaturo tal 29°C pokrijemo 100 W/m2 toplotnih izgub. Pri dobro izoliranem objektu je to dovolj in tako lahko s sistemom talnega ogrevanja v celoti pokrijemo toplotne izgube objekta, pri tem pa ne presežemo priporočljivih vrednosti površinskih temperatur. V večini starejših objektov z nezadostno toplotno zaščito, sistem talnega ogrevanja ne more pokriti toplotnih izgub, zato ga dopolnimo z radiatorskim ogrevanjem.
Prednosti talnega ogrevanja
Pri strokovnem oziroma pravilnem načrtovanju so prednosti talnega ogrevanja pred radiatorskim sledeče:
· temperaturni profil je blizu idealnega,
· blaga klima,
· kroženje prahu v prostoru je manjše zaradi manj intenzivnejšega kroženja zraka,
· toplotna vztrajnost je velika, posebej velja za talno in stropno ogrevanje,
· primerna za ogrevanje prostorov, ki so stalno v uporabi,
· temperature ogrevalnega medija je nižja, nižje so toplotne izgube ogrevalnega sistema,
· temperatura zraka v prostoru je lahko nižja, ker se zaradi sevanja obodnih površin povečuje občutena temperatura,
· uporabna stanovanjska površina je večja, ker v prostorih ni ogreval.
Kljub prednostim talnega ogrevanja pa ima sistem tudi določene slabosti. Ena od slabosti je velika togost oziroma vztrajnost, zaradi katere se sistem težje odziva na hitre spremembe pri spreminjanju toplotnih obremenitev v prostoru. Regulacija ogrevanja je zato težavnejša, vendar to slabost nekoliko ublaži samoregulacija sistema (pri povišani temperaturi v prostoru se zmanjša temperatura razlika in s tem toplotna oddaja).
Talno ogrevanje in talne obloge
Pri talnem ogrevanju je izredno pomembno, kakšno vrsto talne obloge izberemo. Vrsta talne podloge mora biti določena že pri načrtovanju, predvsem pa mora biti znana njena toplotna prevodnost. Od tega, katere talne obloge bodo uporabljene, je odvisen način polaganja cevi, izbira cevi, višina temperature ogrevalne vode itd.
Ko se odločimo za nakup talnih oblog je potrebno vedeti nekaj o lastnostih in toplotni prevodnosti posameznih materialih, načinu polaganja in primernih lepilih. V naših klimatskih razmerah se za oblaganje tal največ uporabljajo kamen, keramične ploščice, PVC talne obloge, linolej, tekstilne talne obloge, parketi, pluta, v zadnjem času pa tudi laminati. Nekoliko ironično je, vendar so kvalitetne talne obloge višjega cenovnega razreda istočasno dobri izolatorji toplote in tako manj primerni ali celo neprimerni za talno ogrevanje. Izdelovalci oblog, morajo talne obloge ustrezno označiti, kar pomeni, da so primerne za uporabo pri talnem ogrevanju prostorov. Izdelovalci cenenih oblog pa praviloma označijo svoje talne obloge s tem znakom le zaradi komercialnega učinka, ne povedo pa, da so take obloge primerne za talno ogrevanje le pod določenimi pogoji, namreč takimi, ki v praksi nikoli ne nastopijo.
Kamen in keramika je v bistvu najbolj naraven in najstarejši material za oblaganje tal in tudi najprimernejši pri talnem ogrevanju prostorov. Že stari Rimljani so cenili sposobnost kamna, da akumulirano toploto oddaja še dolgo po tem, ko je vir toplote že zdavnaj ugasnil. Vendar se kamen redko uporablja v stanovanjih, saj kljub tem dobrim toplotnim lastnostim, deluje hladno. To pa privede do tega, da na kamen še dodatno polagamo talne obloge in zmanjšamo toplotno prehodnost. Keramika je najprimernejša v kopalnicah, kje ne potrebujemo dodatne obloge.
Tekstilne talne obloge zelo pogosto uporabljamo, posebej tiste kvalitetne. Njihov največji problem je, da so zelo gosto tkane, ter so zato dober izolator toplote, predvsem volnene. Za talno ogrevanje so najprimernejše tekstilne obloge iz poliamida, narejenega na gumirani podlagi, umetni juti, naravni juti ali pa brez podlage. Manj primerna pa je sintetična zaprto celična pena.
Parketi se pri nas izdelujejo iz različnih vrst lesa, najpogosteje so to hrast, bukev in jesen. Bukev se zaradi svojih lastnosti za talno ogrevanje ne priporoča. Za ta les je značilno, da je zelo hidroskopičen, kar pomeni, da nase zelo rad veže vlago in jo oddaja. Zelo primerna vrsta lesa je slavonski hrast, imenovan tudi dob, ker ima fino strukturo. Pomembno je tudi da je les pred obdelavo pravilno posušen in obležan, njegova vlaga ne sme presegati 10 %. Da se doseže dobra toplotna prevodnost, se pri talnem ogrevanju ne priporoča klasična debelina parketa 16 do 22 mm, temveč je najprimernejša debelina parketa 8 do 10 mm
Pluta
Zaradi odlične izolativnosti je pluta najmanj primerna za oblaganje talno ogrevanih prostorov. Pogojno so primerne le tanke plošče iz plute, ki so kljub dodatni obdelavi (plastificiranje, lakiranje ali voskanje) precej manj trpežne kot ostali materiali in zato bolj podvržene obrabi.
Laminati
So po videzu zelo sorodni parketu. Tudi pri polaganju velja podoben režim kot pri polaganju parketa, le da so laminati še bolj občutljivi na temperaturo pri polaganju. Zato je potrebno polaganje izvajati pri tisti temperaturi, ki jo predpiše proizvajalec. Že ena sama stopinja več lahko pri kasnejšem ohlajanju pomeni milimetrski razmak med utori laminatov. Za oblaganje talno ogrevanih prostorov so laminati primernejši od parketa in v zadnjih letih vse bolj cenjen in uporabljen material.
Vrsta talne obloge mora biti določena, preden pričnemo projektirati ali naročiti projekt. Od vrste talne obloge je odvisna količina cevi, ki jih položimo v tla določenega prostora.
Se odločate med radijatorskim in talnim ogrevanjem?
Odločitev za eden ali drugi način odvisna od številnih dejavnikov. Cenovno je talno ogrevanje nekoliko dražje, kar pa spet zavisi od načina izvedbe, izolacije tal in tudi vrste regulacije. Oba sistema imata določene prednosti in tudi slabosti.
Glede na to, da so nizkotemperaturni sistemi ogrevanja že precej uveljavljeni, lahko predpostavimo, da je bodočnost na strani talnega ogrevanja. K temu lahko veliko doprinese izboljšana toplotna zaščita zgradb in posledično manjša instalirana moč naprav za ogrevanje. Objekti, ki so grajeni po veljavnih predpisih glede dovoljenih toplotnih izgub imajo povprečno 70 do 80 W/m2 toplotnih izgub. Te izgube lahko pokrijemo s temperaturo tal 26 do 27 °C.
a. Radiatorsko ogrevanje
Oddajanje toplote vršijo radiatorji, običajno nameščeni pod oknom. Ogrevala oddajo toploto eno četrtino s sevanjem, tri četrtine pa s konvekcijo oziroma kroženjem zraka v prostoru. Pri tem se hladen zrak, ki prihaja pod okno ogreje, ter dvigne pod strop.
Cevni razvod ogrevalne vode, ki poteka od kotla do ogreval v posameznih prostorih mora biti čim krajši, da so tudi toplotne izgube čim manjše. Cevovodi, ki potekajo po neogrevanih prostorih morajo biti toplotno izolirani. Ločimo enocevne in dvocevne sisteme. Cevni razvodi so lahko vidni ali v nevidni izvedbi. Pri novogradnjah je možna vgradnja v tlake in stene. Kot material za cevi uporabljamo jeklo, baker, umetne materiale in kombinacijo različnih materialov.
Pri dvocevnih sistemih sta dovod in odvod grelne vode ločena, ogrevala so v sistemu vezana vzporedno. Temperatura dovoda je za vsa ogrevala v zaključenem sistemu enaka. Izvedba dvocevnega sistema je lahko z spodnjim in zgornjim razvodom.
Pri enocevnih sistemih so ogrevala v veji oziroma zanki vezana zaporedno. To pomeni, da v vsako naslednje ogrevalo prihaja delno ohlajena voda. Enako oddajo toplote v dveh prostorih je možno doseči samo z povečanjem površine zaporedno vezanega ogrevala.
Prednosti enocevnih sistemov pred dvocevnimi so:
· hitrejša izvedba in nižja investicija (cevi so položene v kot med steno in tlakom in pokrite s parketnimi letvami, količina cevi je manjša),
· ni vidnih cevnih razvodov,
· enostavna regulacija (dobro izračunan ogrevalni sistem omogoči, da opravimo hidravlično regulacijo ne reguliranem ventilu),
· manj težav z obtočnimi črpalkami, če vgradimo termostatske ventile,
· možnost merjenja in delitve stroškov v več stanovanjskih stavbah in individualnih hišah z več stanovanji,
· možnost kasnejše izvedbe v individualnih hišah, kjer je bila v prvi fazi zgrajena in vseljena samo ena etaža,
· možnost različnih obratovalnih režimov, če na vsako zanko vgradimo ustrezno regulacijo.
Sistem ima tudi svoje slabosti:
· zahtevno projektiranje,
· večje radiatorske površine,
· nevarnost poškodbe cevi, če kaj pritrjujemo v tla,
· netesna mesta v cevnem razvodu težko saniramo, če se cevi v tlaku,
· odzračevanje cevnega razvoda in ogreval je oteženo,
· temperaturna regulacija pri uporabi ročnih ventilov je nemogoča, saj zapiranje povzroči pregrevanje sosednjega prostora ( vgradnja termostatskih ventilov je zato obvezna),
· nizkotempeaturno ogrevanje, ki ima za posledici večje površine ogreval je za uporabo pri enocevnem sistemu manj primerno.
Prednosti dvocevnega sistema pred enocevnimi sistemi so:
· manj zahtevno projektiranje,
· približno enaka vstopna temperatura ogrevalnega medija,
· vsi spoji so vidni, kar povečuje varnost glede puščanja ali poškodovanja cevi in ogreval,
Sistem ima tudi slabosti:
· viden cevni razvod, ki včasih iz estetskih razlogov ni zaželen,
· na začetku ogrevanja se iz cevnega sistema dviga prah v prostor,
· količina cevi je večja, saj vodimo vzporedno dve cevi, dovodno in povratno,
· hidravlična regulacija sistema je zahtevna (praviloma moramo nastaviti vsak ventil na ogrevalu tako, da je količina ogrevalnega medija takšna, kot jo ogrevalo potrebuje za segrevanje prostora),
· število netesnih mest, posebej če so cevi položene v tlak je lahko veliko,
· zahtevnejša in zamudnejša montaža.
b. Talno ogrevanje
Način oddajanje toplote pri talnem ogrevanjem je bistveno drugačen kot pri raditorskem ogrevanju. Topla ogrevalna voda, ki kroži po ceveh v tleh oddaja toploto estrihu. Ta nato oddaja skoraj vso toploto s sevanjem, le majhen del odpade na konvekcijo. Pri tleh so temperature najvišje in proti stropu padajo, temperaturni profil po višini prostora pa je najbližji idealnemu.
Ker je grelna površina razmeroma velika, je temperatura tal lahko nižja (26 do 28° C). Maksimalna dopustna temperatura tal znaša 29°C, kar omejuje tudi maksimalno toplotno oddajo v prostor na 100 W/m2. Gibanje zraka v prostoru je minimalno, zato je tudi kroženje prahu v prostoru manjše. Občutek ugodja je opazen zlasti v primeru, če sedemo na tla. Če z roko otipamo ogreta tla, dejansko ne čutimo, da so topla temveč čutimo, da niso hladna ! Toplotno ugodje je večje, ker so temperature sevanje nižje kot pri ogrevanju z radiatorji.
Zaradi ugodnega temperaturnega profila v prostoru je tako lahko temperatura zraka v prostoru nižja za 1 do 2 °C, kar pomeni od 6 do 12 % prihranka pri energiji.
Radiatorsko ogrevanje
Še vedno je radiatorsko ogrevanje najbolj razširjen sistem ogrevanja. Visokotemperaturni režim 90/70°C že izpodriva nizkotemperaturni režim, kjer je namesto klasičnega kotla vgrajen nizkotemperaturni kotel. Temperatura ogrevalnega medija je zvezno regulirana v odvisnosti od zunanje temperature in se praviloma giblje med 75 in 40°C. Zunanje tipalo stalno meri zunanjo temperaturo in s pomočjo centralne regulacijske enote vključuje gorilnik. Ogrevna voda direktno vstopa v ogrevalni sistem in ogreva prostore. Centralna regulacija z mešalnim ventilom, ki je dovodni vodi primešaval povratno vodo in zagotavljal pravo temperaturo ogrevalnega medija, je tako odveč. Temperatura vode v kotlu in ogrevalnem sistemu je vedno prilagojena temperaturi zunanjega zraka.
Prav tako morajo biti pri nizkotemperaturnem ogrevanju površine radiatorjev večje kot pri običajnih sistemih ogrevanja s temperaturo 90/70°C, da bi dobili enak toplotni učinek. Pri temperaturnem režimu 50/40°C, je lahko to povečanje tudi do trikratno.
Mnogokrat se graditelji odločijo za kombinacijo radiatorskega in talnega ogrevanja. Pri takšnem kombiniranem sistemu, včasih graditelji po nepotrebnem investicijo občutno povečajo. To se posebej izraža pri razvodih dvižnih vodov, predvsem pa pri avtomatiki in regulaciji ogrevalnega sistema.
Pri klasičnih razvodih je sistem lahko eno ali dvocevni. Pri enocevnem sistemu vgradimo manj cevi, površina radiatorjev je večja. Obvezna je vgradnja posebnih radiatorskih ventilov.
Pri dvocevnem sistemu so lahko radiatorji manjši, zaradi drugačnega temperaturnega režima. Niso potrebni posebni radiatorski ventili, zadostujejo ventili na razdelilnikih, poraba cevi je večja.
Pri radiatorskem ogrevanju najpogosteje uporabljamo panelne radiatorje. Lahko se odločimo za vgradnjo radiatorjev, ki imajo vgrajene termostatske ventile. Takšni radiatorji imajo priključke spodaj. Možno je vgraditi tudi radiatorjem ki imajo priključke za vgradnjo v zid. Poleg estetskega videza je takšna izvedba primerna zaradi lažjega čiščenja tal.
Za izdelavo cevovodnih instalacij imamo na voljo številne materiale od jekla, bakra do plastičnih cevi. Za cevovodne instalacije se že nekaj časa namesto jekla in bakra, vse več uporablja plastika. Razvod radiatorskega ogrevanja s PE – X cevmi je zelo podoben vodovodnemu. Cevi so vodene v rebrastih zaščitnih ceveh in jih lahko zamenjamo tudi potem, ko so že položene v tlak oziroma obzidane.
Na slovenskem trgu so se tudi že dobro uveljavile univerzalne večplastne cevi, ki so uporabne tako za radiatorsko ogrevanje, talno ogrevanje in vodovod. Večplastna cev je sestavljena iz petih slojev, pri čemer ima vsak med njimi določeno funkcijo. Osnovo cevi predstavlja aluminijasta folija, ki je vzdolžno varjena. Z notranje in zunanje strani jo obdaja sloj polietilena. Med slojema polietilena in aluminija je še vezni sloj, ki zagotavlja trdno povezavo med plastiko in kovino. Dobre lastnosti večplastne cevi so poleg majhne toplotne razteznosti, male mase in dobre upogljivosti še:
· temperaturna obstojnost do 95°C, kratkotrajna do 110°C,
· največji trajni tlak je 10 barov pri 95°C,
· 100 % difuzijska tesnost glede na kisik (zagotavlja vzdolžno varjena Al folija),
· dobra korozijska odpornost,
· majhen prenos zvoka in šumov,
· dimenzije cevi so v razponu 14 do 75 mm.
Cevi in armature spajamo z ustreznimi spojnimi elementi. Spajanje je lahko z vijačenjem ali zatiskanjem.
Kot je bilo že rečeno, lahko večplastno cev uporabimo tako za vodovod kot tudi razvod radiatorskega in talnega ogrevanja. Ker potrebujemo samo eno vrsto cevi, je lahko izvedba instalacij hitrejša in tudi cenejša.
