TAKOJ PO PORODU DOMOV
Mene na oddelku najbolj moti ta neobzirnost obiskov. Včasih si se dobil na hodniku pa nam ni bilo nič prav, a v sobi je bil mir. Sedaj pa imaš dame, ko se odvijajo horde skozi sobo in res ne vem zakaj bi morala dojiti in na pol naga letati okoli celega sorodstva moje socimre. Imaš modele, ki pridejo zjutraj v porodnišnico in gredo zvečer ven, vmes pa cel dan presedijo v sobi. In to mene najbolj skrbi, ker sigurno ne bi bila tiho, pa bi v izogib temu, raje plačala, da sem sama. Če pa kdo pridek meni, pa nikogar ne moti. Ker pa je bolnišnica hudo majhna, me pa tudi skrbi,da mi to ne bodo mogli omogočiti. Sem pa tudi oddaljena od bolnišnice par km.
Konec koncev, vsak po svoje, saj ne ogrožaš drugih, če se zase in za svojega otroka tako odločiš.
Ne bom te prepričevala, ker mislim da si se že odločila, ampak ti bom povedala samo mojo izkušnjo. Porod je bil zelo dolg, zaključil se je normalno, otrok z apgarjem 10/10, kasneje brez zlatenice. Tudi sama sem bila doma 5 minut od porodnišnice, ampak danes bi bila brez mojega sončka, če ne bi bila v bolnici. Namreč dva dni po porodu je nenadoma prenehal dihati. takoj so pričeli z oživljanjem in po parih minutah je začel dihati. Ker niso vedeli kako dolgo so bili možgani brez kisika tudi niso hoteli napovedovat njegovega razvoja, mapak hvala bogu je vse v redu. Zaskrbljeni smo bili pa zelo dolgo.
V glavnem bolnica mi je rešila otroka, pa tudi mene. Namreč 4. dan po porodu (mali je bil na intenzivni) me je med spanjem začelo dušiti in toi tako, da nisem mogla niti pozvoniti sestram. Cimra jih je hitro poklicala in ugotovili so pljučno embolijo. Tako da jaz v celoti podpiram bolnišnično nego, ker sem sama izvrsten primer tega, kar se lahko zgodi iz minute v minuto. In poudarjam nič ni kazalo na težave.
Odločitev pa je popolnoma tvoja in upam, da bo potekalo vse b.p.
Lp, Mojca
Mojca, tvoja izkušnja vsekakor je lep primer, kaj pomeni prevzeti odgovornost nase in ne tvegati. Iti domov je tveganje, to drži.
Prvi teden je moj otrok, tudi zaradi dihanja, spal ves čas v moji postelji (zato me je motila porodnišnica, ker imajo grozne postelje, preozke za tako prakso, pa nisem debela). Seveda, to se vedno lahko zgodi in mati bi si hudo očitala.
Je pa tudi res, da so večinoma mame v Sloveniji 4. dan že doma.
Sem vesela, da sta oba vredu!
Me paše zanima, prosim napiši:
– so ti povedali, posledica česa je bila embolija?
– si imela morda rez presredka?
– si med porodom dobila kaj za lajšanje bolečin?
– kako so pa oživljali otroka (umetno dihanje?) in kdo ga je oživljal?
– sta bila zato dlje v porodnišnici, kako dolgo?
Hvala.
Pozdravljena!
Nisem imela reza presredka, pa tudi lajšali mi niso bolečin z ničemer. Porod so mi sicer umetno začeli z vaginaletami. Zakaj embolija? Verjetno nimajo pojma, sama pa tudi ne. Po preiskava je vsaka genetika izključena, tako da………???????? Definitivno tega nisem pričakovala.
Malega so takoj odpeljali ven iz sobe tako da nisem bila sama pri oživljanju, je pa bil kasneje priklopljen na vse živo. Oživljanje je opravila dežurna pediatrinja. Na intenzivnem odd. je bil 8 dni. Ugotovili so, da mu skoraj ne dela desna ledviča (zdaj je stanje normalno), ampak vzroka za prenehanje dihanja pa niso našli. Da pa je prenehal dihati sem ugotovila, ko je spal poleg mene v postelji. Če bi bilo to doma rajši ne pomislim, ker rešilec le potrebuje nekaj minut. V bolnici sva bila 14 dni, sama sem bila še potem 10 dni (zaradi embolije).
Če bi me pred porodm kdo vprašal kakšna je možnost za tak scenarij, bi stavila, da bom prej zadela kakih 100 milijonov, ampak zgodilo se je kar se je in vem, da sama ne bi nikoli prevzela takega tveganja. Tiste tri dni potrpet napram vsem lepim dnevom, ko imaš poleg sebe svojega otročka, živega in zdravega…………….
Sama sem rodila v MB porodnišnici, ki jo vsi kritizirajo, sama pa je ne morem prehvalit. Noter sem šla z zavestjo, da ne grem v noben hotel, da so tudi sestre ljudje in da se da s prijazno besedo vse doseč. In ni mi bilo težko reči prosim, hvala ipd. Nisem pričakovala nobenega komforta in tudi nisem bila razočarana. Za življenje svojega sinka in tudi sebe se imam zahvaliti prav osebju porodnišnice in vsemu takrat dežurnemu osebju.
Seveda se ima pa vsaka bodoča mamica pravico odločit kako bo postopala in seveda vsem želim, da se jim najbolje izteče. Kajti svoje izkušnje ne privoščim prav nobenemu.
lp, Mojca
DRAGA MOJCA HUDO MI JE KO TOLE BEREM IN SREČNA SEM ZATE IN TVOJEGA FANTIČA, DA SE JE VSE DOBRO KONČALO.
TODA KAJ PA ČE BI SEZGODILO TO PRVI VEČER DOMA, KDO TI GARANTIRA, DA SE TO LAHKO ZGODI LE PRVE TRI DNI. LAHKO BI SE ZGODILO ČETRTI DAN, KO BI BILA DOMA. MISLIM, DA JE TVOJ PRIMER ZARES SPECIFIČEN IN DA BI ZDRAVNIKI MOČNO ODSVETOVALI ODHOD PRVE TRI DNI, ČE BI BILE INDIKACIJE TAKE, DA SO PRVI TRIJE DNEVI NAJNEVARNEJŠI.
VSE DOBRO TI ŽELIM
VMS
Res je, da bi se nama to lahko zgodilo tudi kasneje, ampak je znano dejstvo tudo to, da se vse pred in po porodu skrite deformacije največkrat pokažejo v prvih dneh življenja in te so običajno najbolj ogrožujoče. Tudi embolija, ki je sicer redka, največkrat udari v prvih dneh in redko kasneje. Na intenzivni je imela kolegica punčko, ki je drugo noč po porodu postala vsa modro bleda v obraz, so jo oživljali in nujno operirali srčka, pa čeprav ni na napako nič kazalo. Drugi znanki je mala nehala dihati zaradi edema v možganih. Vse smo imele normalne porode in prvi pregledi dojenčkov so bili odlični. Druge nenormalnosti (prehodno/neprehodno črevesje, prehodnost urinskega trakta, zlatenica,………) niso v minuti življenjsko nevarne in te otrok s svojim jokom počasi opozori na njih. In imaš tudi čas, da ga v bolnico pripelješ, to je res.
no, saj lahko bi lapala še tri strani. Sama po tej izkušnji in po zgodbah iz intenzivne te možnosti definitivno ne bi izbrala. Zaradi tega sem se tudi oglasila, da povem svojo plat zgodbe, nikakor pa ne, da bi te obsojala. Lahko ti le želim najlepši porod in zdravega bejbija. In to je na koncu najbolj pomembnmo. To ti bo ostalo v spominu in ne to, kakšni so bili trije dnevi v porodnišnici (če bi morebiti morali tam ostati).
Lp, Mojca
Draga zt,
prav verjamem, da še nisi slišala, ker tega pri nas ni veliko. V mnogih državah pa ambulantni porodi niso nobena posebnost.
Sama poznam kar nekaj mamic, ki so šle takoj po porodu domov – seveda SKUPAJ Z OTROČKOM! Nobene ne poznam, da bi šla brez otočka. Pri teh, ki jih poznam sama, je bilo to po tretjem ali četrtem porodu.
Cepijo zdaj dojenčkov ne več, pregledani so z UZ in kakor je še treba, četrti dan pa ga pripelješ nazaj za odvzem krvi, ki ga potrebujejo za test ugotavljanja ene od redkih bolezni.
Za pridobivanje na teži mamica absolutno odgovarja sama. Vedeti mora, da dojenček lepo sesa, poznati mora znake, da dovolj poje, imeti občutek, da se polni. Teoretično bi ga lahko doma vagala, ampak ne gre za to. Če moraš kupiti vago, potem je bolje, da ostaneš v porodnišnici. Če si mamica ne zaupa, da bo hranjenje steklo, je bolje ostati notri, kjer je pomoč pri roki. Našega tretjega otročka niso vagali vse do 3t, ima torej zapisano le porodno težo in nobene vmesne. Če bi imela strah, bi zagotovo ostala v porodnišnici. Seveda je pomembno, da tudi otrok zmore sesati, da se hitro nauči dojiti in da HOČE sesati, kajti če je npr. velik zaspanček in ga je k sesanju težko prepričati, mamica pa problema sama ne zmore rešiti, je najbolj prav, da je spet pri roki pomoč.
Tako odločitev dokončno sprejmeš v prvih urah po porodu. Pripravljaš pa se nanjo celo nosečnost.
Mojca, hvala za tvoje odgovore.
Ker so moji pogledi pozitivno pristranski in ker si ti si dodala svojo slabo izkušnjo z opozorilom – zelo sem vesela za vas, da se je vse na koncu srečno izteklo! – imamo zdaj tule kar uravnotežen pogled na postavljeno vprašanje. Mamice, ki se o tem odločate, pa boste gotovo še dosti same raziskovale in spraševale.
Jaz sem rodila avgusta in je bilo rečeno, če bi bilo karkoli narobe z katero izmed naju v roku enega meseca od odpusta, da se vrneva v porodnišnico. Rodila sem v Ljubljani.
LP