Spoznal sem punco, ki mi je zelo všeč, takoj mi je padla v oči, je mirna in ima osebnostne značilnosti, ki meni ustrezajo in so tudi meni podobne. Do zdaj sva se sama družila trikrat, vendar ko sva skupaj, nisem popolnoma sproščen. To seveda tudi ona čuti in tudi ona se ne more popolnoma sprostiti ob meni. V pogovoru je smeha in vse, vendar preprosto to ni to, pa ne vem, zakaj. Lahko bi na hitro zaključili, da nisva namenjena eden drugemu, da nisva za skupaj, ampak vem, da bi bilo škoda obupati. Prvič mi je namreč nekdo tako všeč, da bi z njo želel graditi dolgoročne, skupne cilje. Vem, da je zaenkrat še prehitro razmišljati o tem, da se premalo poznava, da imava še ogromno za odkriti drug pri drugemu, česar se veselim.

Preprosto ne vem, kaj me zadržuje, ne vem zakaj ne morem biti to, kar sem, da se ob njej ne sprostim in tudi njej omogočim, da je to kar je, da se ima maksimalno lepo. Sumim, da se morda preveč ubadam s svojo zunanjostjo. S kožo, utrujeno od pubertetniških aken, z rumenimi zobmi,… pa da ne naštevam dalje – z (morda neupravičeno) nizko samopodobo. Ampak samopodoba, kot jo imaš je vseeno, če je upravičena ali neupravičena. Je, takšna kot je in z njo živim in me morda omejuje.

Hvaležen bom za vsak nasvet, podobno izkušnjo (z morebitno uspešno “rešitvijo”). Bodite lepo 🙂

P.s.: Na trol komentarje se ne bom odzval, na ostale pa z veseljem…

No,… Ko se trikrat družiš in si popolnoma “sproščen” je nekaj narobe 🙂
Ne vem na kaj konkretno misliš kot sproščen: pač vetrov se ne spušča, pazi se na bonton pri jedi, pospravlja se stanovanje (nadpovprečno), bolj premisli kaj pojesti, lepše obleči itd. Vsaj 3mesece.

Tudi “varne debate” in podobno se začne opuščati po tam treh mesecih. Oziroma tekom njih. Jaz nikoli ne pospravim mize takoj po jedi – če bi imela “novo družbo” bi šele po parih tednih previdno začela puščati umazane skodelice na mizi XD

Okoli rumenih zob, lahko si jih pri zobozdravniku pobeliš, okoli kože – tudi fantje se kdaj mažejo s kremicami; kar se nesproščenosti tiče pa dvojno zavijanje z očmi… Ni normalno, da si domač s popolnim tujcem po treh srečanjih. Poskusi imeti pripravljene “backup” debate ali pa načrtuj z rezervo npr. Povabi na movie night ali pa skupaj glejta kakšno serijo… (Zato so zmenki v kinu tako “fajn”).

Če je pa ta strah okoli spolnosti – potem pa je vedno isti nasvet: če se ne počutiš varno z osebo, se tudi z genitalijami ne boš 🙂

Lp (in graja, graja, covid razsaja)

Hvala za odgovor 🙂 Da takoj objasmin glede covid opozorila, sva (na žalost) na “pavzi” s srečanji v živo, si pa tu in tam kaj napiševa… Naj ti časi čim hitreje minejo 🙂

Tistih “varnih debat” nisem najbolj razumel – na kaj točno ciljaš, da se opusti po treh mesecih?

Ko sem omenil nesproščenost, pa nisem imel v mislih spuščanja vetrov, riganja, če sem malo prej popil kaj z mehurčki. Mislim samo na nesproščene občutke v meni, ki se posledično “zrcalijo” tudi v njej. Ti, če sem te prav razumel želiš sporočiti, da je to nekaj povsem normalnega in da bo sčasoma nesproščenost izginila. Po eni strani se strinjam, mogoče živim le v zablodi, da ugotoviš, da je nekdo “ta pravi” takrat, ko tišina, ko sta skupaj, ni neprijetna. Verjetno meniš, da se tega enostavno ne da doseči po nekaj srečanjih, ampak sčasoma? Se tudi na tem mestu strinjam s tabo.

Ja, fant nesrečni, kakšnih se pa znebiš! Ene parkrat si bil s punco, ki ti je všeč in pričakuješ, da bosta drug ob drugem sproščena in samozavestna? Kaj pa misliš? Pri naju z možem je bilo enako, oba sva bila na prvih randijih toga kot bi požrla kol. In ta nesproščenost ni izginila čez noč. Je pa res, da sva se znala o vsem, tudi o tem pogovoriti, skupaj jadikovati, skoraj narazen iti in se obenem pošteno nasmejati. Smeh je najboljše zdravilo. Smeh in iskren pogovor. Ne bojta se priznati drug drugemu svojih slabosti. No, midva sva zdaj skoraj 40 let poročena, otroci so pri kruhu in verjameš ali ne- imava se še rajši. Še vedno se znava o vsem pogovoriti, tudi kdaj skočiti v lase in se nasmejati. Tako želim tudi tebi. Če pa sta prava drug za drugega pa ve le bog. Na žalost ne more nihče predvideti, kako se bo razvijala vajina zveza, kajti človek se z leti spreminja, marsikdaj na bolje, včasih pa tudi na slabše. Če pa se bosta pripravljena potruditi, oba, ne le eden, vaju čaka še veliko lepega, ob vseh težavah, ki so neizogibne. Pa srečno!

Ta udobna tišina ne izvira iz hladnega okolja, ampak iz znanega oziroma preverjenega, slednji pa potrebuje čas.

Recimo, midva se poznava iz par komentarjev na MONu: s temi skopimi informacijami si orisujeva podobo drug drugega na podlagi preteklih izkušenj z drugimi in vsaka malenkost doprinese k podobi in se popredalčka kot vzorec, tudi če je izjema. Če bi napisala “sem pekla piškote” bi začel orisavati podobo starejše gospe, ki peče za vnuke; če bi napisala, da sem bila na vrtu, bi glede na lastne izkušnje oriseval ali imam cvetlično gredo, zelenjavni vrt, sem pometala, sem brala knjigo na ležalniku, sem travo kosila, sem šla sadno drevje obrezovati, če bi napisala grem pod tuš, ker sem presvicana, bi si oriseval šport, pospravljanje, tri dni neumita, če napišem, da sem zmačkana – žur, alkoholizem, posebna priložnost… Glede na svoje lastne izkušnje

Vsi imamo svoje hibe in čudaštva, za katere menimo, da nas lahko stanejo srečo, posledično smo na začetku zadržani in malce “zlagani”.
Zelo si osredotočen samo nase in na svojo podobo, ona ima tudi enako ali podobno situacijo (neozirajoč nate)… Iz mojega ženskega vidika – jaz ne grem na zmenek s kosmatimi nogami, doma sem kot Brdavs. Vsi vemo, da imajo punce tudi dlačice, ampak istočasno je zelo grda graja o zanemarjenost, če se “izve”, da skrivaš kosmate tace pod kavbojkami na zmenku.

Ta tri mesece ni zdaj neki pravilo vklesano v kamen, ampak bolj okvirni čas, kjer si dovolj navajen drug drugega, da si upaš biti npr. tečen, in ta občutek varnosti se veča z dopolnjevanjem “podobe” … Ne moreš prehiteti ne s tvoje in ne z njene strani. Občutek varnosti pride iz “preverjenega” in “znanega”. “Napake” se vedno zgodijo – zato so varovalni mehanizmi tako ključni; zato gledamo vremensko napoved, zato imamo varnostne pasove v avtomobilih, …
Ko boš/bosta čutil/a, da je med vama dovolj “varovalnih mehanizmov”, da si lahko privoščita nestrinjanje, človeške napake ter normalna vsakdanja čudaštva in hibe, bo prišel občutek varnosti.
Brez kilometrine ni trdne zveze.
Ne kompliciraj preveč, samo daj času čas. (In vem kako hinavsko se sliši po mojem kilometrskem komentarju).

Lp in upam, da se nisi izgubil v mojem besednem labirintu. X)

Ta udobna tišina ne izvira iz hladnega okolja, ampak iz znanega oziroma preverjenega, slednji pa potrebuje čas.

Recimo, midva se poznava iz par komentarjev na MONu: s temi skopimi informacijami si orisujeva podobo drug drugega na podlagi preteklih izkušenj z drugimi in vsaka malenkost doprinese k podobi in se popredalčka kot vzorec, tudi če je izjema. Če bi napisala “sem pekla piškote” bi začel orisavati podobo starejše gospe, ki peče za vnuke; če bi napisala, da sem bila na vrtu, bi glede na lastne izkušnje oriseval ali imam cvetlično gredo, zelenjavni vrt, sem pometala, sem brala knjigo na ležalniku, sem travo kosila, sem šla sadno drevje obrezovati, če bi napisala grem pod tuš, ker sem presvicana, bi si oriseval šport, pospravljanje, tri dni neumita, če napišem, da sem zmačkana – žur, alkoholizem, posebna priložnost… Glede na svoje lastne izkušnje

Vsi imamo svoje hibe in čudaštva, za katere menimo, da nas lahko stanejo srečo, posledično smo na začetku zadržani in malce “zlagani”.
Zelo si osredotočen samo nase in na svojo podobo, ona ima tudi enako ali podobno situacijo (neozirajoč nate)… Iz mojega ženskega vidika – jaz ne grem na zmenek s kosmatimi nogami, doma sem kot Brdavs. Vsi vemo, da imajo punce tudi dlačice, ampak istočasno je zelo grda graja o zanemarjenost, če se “izve”, da skrivaš kosmate tace pod kavbojkami na zmenku.

Ta tri mesece ni zdaj neki pravilo vklesano v kamen, ampak bolj okvirni čas, kjer si dovolj navajen drug drugega, da si upaš biti npr. tečen, in ta občutek varnosti se veča z dopolnjevanjem “podobe” … Ne moreš prehiteti ne s tvoje in ne z njene strani. Občutek varnosti pride iz “preverjenega” in “znanega”. “Napake” se vedno zgodijo – zato so varovalni mehanizmi tako ključni; zato gledamo vremensko napoved, zato imamo varnostne pasove v avtomobilih, …
Ko boš/bosta čutil/a, da je med vama dovolj “varovalnih mehanizmov”, da si lahko privoščita nestrinjanje, človeške napake ter normalna vsakdanja čudaštva in hibe, bo prišel občutek varnosti.
Brez kilometrine ni trdne zveze.
Ne kompliciraj preveč, samo daj času čas. (In vem kako hinavsko se sliši po mojem kilometrskem komentarju).

Lp in upam, da se nisi izgubil v mojem besednem labirintu. X)
[/quote]

Še enkrat hvala, ker si tako nesebično vzameš čas s svojega življenja, da mi skušaš predstaviti svoj pogled na proces spoznavanja. Moram reči, da se z vsem strinjam. Mislim, da sem v kupu prispodob, primerov uspel izluščiti sporočilo. Tvoj slog pisanja je res (če bolj strogo rečem) zakompliciran, pa brez zamere 😀 Ampak hvala. Se je bilo vredno prebijati skozi stavke.

Naj te na tem mestu vprašam še nekaj. Do zdaj sva se srečala vedno na športni dejavnosti, ki se mi zdi super, ker se tako izogneš tistem neprijetnim trenutkom tišine med pogovorom. Podobno je s sprehodi, ampak tudi tam zna biti mučno, ko oba ostaneta brez ideje, katero kost vreči, da bo spet pogovor stekel in da to ni vreme. Bolje pa vsekakor sprehod, kot pa (vsaj v zelo zgodnji fazi spoznavanja) sedenje nasproti eden drugemu, kjer ti hote ali nehote pogled more zaiti v njene oči (pa nočem reči, da si tega ne želim ;)).

Morda še kakšna druga ideja za super način spoznavanja poleg športnih dejavnosti? Kino se mi zdi zelo prežvečen način “zmenkov”. Niti nevem, zakaj bi bili skupni ogledi filmov v kino dvorani tako super, kot jih nekateri hvalijo. Med filmi tako ni kaj veliko za debatirati, če pa že, se pogovarjaš neposredno o filmu in o čem drugem težko razpravljaš. Kar želim povedati je, da se na ta način težko zbližaš. Če se motim, naj me kdo prepriča v nasprotno.

Pijača, kava, tortica v dvoje se mi ravno tako zdi manj primerna za začetek, ko zavore še niso spuščene. Podobna situacija, kot “suhoparno” sedenje en nasproti drugega, s tem, da se v lokalu malo več dogaja v okolici, tako da že okolica lahko prinese kakšno zanimivo temo za pogovor. V naravi je teh nepričakovanih situacij, ki razbijejo pogovor veliko manj. Pa čeprav je narava super.
———————-
Naj načnem še eno “zavoro” v meni. Strah pred zavrnitvijo. Z njene strani nisem dobil še nobenega signala, da sem ji morda všeč. Prej nasprotno – sam opažam (čeprav morda čisto po krivici), da mi (sicer na diskreten, nedirekten način) želi namigniti, da ji nisem tako blizu, kot je ona meni. Imam občutek, da ne želi, da bi se navezal nanjo, da mi kasneje ne bi bilo težko, ko bi mi morala na direkten način povedati/pokazati, da ne morava biti skupaj. Kje je tukaj moj strah pred zavrnitvijo? Strah pred tem, da ne bi sprejela kakšne moje ponudbe – npr. drsanje, bowling, pijača, tortica,… v dvoje. Pa ne zato, ker ne bi imela časa, ampak zato, ker ne želi, da se navežem nanjo. Vem, vse vem – če ne bom vprašal, ne bom vedel. In nič hudega ni, če me punca, ki je sicer prva oseba, ki mi je tako všeč, zavrne. Ampak vseeno mi je težko (vedno meni) ponuditi idejo za skupno preživljanje trenutkov, z njene strani pa ni neke samoiniciativnosti v tej smeri.

Vse dobro.

Hja mlad si še. Kar pripravi se na zavračanje. No če nisi egoističen, ni neke frke, drugač pa boli. Saj sčasoma se navadiš na “NE” hehe. Sam tisti ne lahko pomeni 100 stvari…Naj te spomnim na NE, ki sem ga jaz dobil, ker je pač tista bila že zasedena. ČEz dobrih 20 let jo srečam in beseda nanese ,da sem ji všeč bil in če sem še samski. Hiško, ki jo je ta leta gradila bi pa rada zapustila in zbežala pred nasilnim možem. Jaz pa bi dušo hudiču za njo takrat dal, zdaj pa vidiš, tisti “NE”…Solze so tekle na obeh straneh, a malo to pomaga. KAtera ti bo usojena, ti NE ne bo rekla,tko pač je. Poslušaj pesem Kemal Montena in Dušana Slivarja”Nije vredno sine”.

Še enkrat hvala, ker si tako nesebično vzameš čas s svojega življenja, da mi skušaš predstaviti svoj pogled na proces spoznavanja. Moram reči, da se z vsem strinjam. Mislim, da sem v kupu prispodob, primerov uspel izluščiti sporočilo. Tvoj slog pisanja je res (če bolj strogo rečem) zakompliciran, pa brez zamere 😀 Ampak hvala. Se je bilo vredno prebijati skozi stavke.

Naj te na tem mestu vprašam še nekaj. Do zdaj sva se srečala vedno na športni dejavnosti, ki se mi zdi super, ker se tako izogneš tistem neprijetnim trenutkom tišine med pogovorom. Podobno je s sprehodi, ampak tudi tam zna biti mučno, ko oba ostaneta brez ideje, katero kost vreči, da bo spet pogovor stekel in da to ni vreme. Bolje pa vsekakor sprehod, kot pa (vsaj v zelo zgodnji fazi spoznavanja) sedenje nasproti eden drugemu, kjer ti hote ali nehote pogled more zaiti v njene oči (pa nočem reči, da si tega ne želim ;)).

Morda še kakšna druga ideja za super način spoznavanja poleg športnih dejavnosti? Kino se mi zdi zelo prežvečen način “zmenkov”. Niti nevem, zakaj bi bili skupni ogledi filmov v kino dvorani tako super, kot jih nekateri hvalijo. Med filmi tako ni kaj veliko za debatirati, če pa že, se pogovarjaš neposredno o filmu in o čem drugem težko razpravljaš. Kar želim povedati je, da se na ta način težko zbližaš. Če se motim, naj me kdo prepriča v nasprotno.

Pijača, kava, tortica v dvoje se mi ravno tako zdi manj primerna za začetek, ko zavore še niso spuščene. Podobna situacija, kot “suhoparno” sedenje en nasproti drugega, s tem, da se v lokalu malo več dogaja v okolici, tako da že okolica lahko prinese kakšno zanimivo temo za pogovor. V naravi je teh nepričakovanih situacij, ki razbijejo pogovor veliko manj. Pa čeprav je narava super.
———————-
Naj načnem še eno “zavoro” v meni. Strah pred zavrnitvijo. Z njene strani nisem dobil še nobenega signala, da sem ji morda všeč. Prej nasprotno – sam opažam (čeprav morda čisto po krivici), da mi (sicer na diskreten, nedirekten način) želi namigniti, da ji nisem tako blizu, kot je ona meni. Imam občutek, da ne želi, da bi se navezal nanjo, da mi kasneje ne bi bilo težko, ko bi mi morala na direkten način povedati/pokazati, da ne morava biti skupaj. Kje je tukaj moj strah pred zavrnitvijo? Strah pred tem, da ne bi sprejela kakšne moje ponudbe – npr. drsanje, bowling, pijača, tortica,… v dvoje. Pa ne zato, ker ne bi imela časa, ampak zato, ker ne želi, da se navežem nanjo. Vem, vse vem – če ne bom vprašal, ne bom vedel. In nič hudega ni, če me punca, ki je sicer prva oseba, ki mi je tako všeč, zavrne. Ampak vseeno mi je težko (vedno meni) ponuditi idejo za skupno preživljanje trenutkov, z njene strani pa ni neke samoiniciativnosti v tej smeri.

Vse dobro.
[/quote]

LoL – sem zakomplicirano in zelo klepetava 😉 It’s part of my charm 🙂

To okoli kina – ni fora, da govoriš med ampak o filmu potem na kavi/tortic; ali pa ko so bile kakšne te kultne serije npr. Got ali breaking bad je fora v debati, teorijah, ki sledi kasneje. Že ful dolgo nisem bila v kinu (že več let), ampak dogodivščina je vedno po filmu, ko si šel na pijačo. In malo odvisno tudi od samega filma, pa kokice deliti, pa zdaj je veliko teh biljardov in bowlingov v bližini, da si nadaljeval večer… Vse samo dejansko gledanje filma ne.
Za te kavice in tortice je res problem, če nimaš “kaj za povedati”, enako velja za večerje. To so stvari, kjer moraš imeti seznam debat/varnih tem… V bistvu jih potrebuješ povsod, kjer si na zmenku in ne “istočasno prisoten”.
Poskusi npr. Naslednjič ko sta na rekreaciji in npr. Vidita enega s psom, začni debato okoli hišnih ljubljenčkov ali jih ima, želi, zakaj ja, zakaj ne, pasme, izkušnje itd, in če se začne razvijati, reci, če si lahko spotoma vzameš kavo in če bi jo ona tudi…

Fantje niste potepuški psi, ki se jih ne čoha, ker se potem naveže … Mislim WTF. Že s potepuškimi psmi ni prav, da se tako dela.
Če se vidva zmenita za skupno športanje, je pač skupno športanje. To je tako, kot če se zmeniš za učenje v knjižnici – ni glih date. Punce tudi ne pogruntamo vedno, da smo komu všeč. 🙂

Ali imata še kakšne skupne interese poleg športa … Enostavne fore so npr. Pokušine, nove restavracije, … Takšne in drugačne ocenjevalne fore, lunaparki, pomoč pri iskanju daril za mamico, babico, sestro in teto; nekaj kjer lahko veliko poveš o sebi brez, da bi izrekel besedo o sebi.
Vem, da se sliši butasto, ampak meni zveni “bi šla z mano na tortico” popolnoma drugače kot “ej kolega mi je priporočal to slaščičarno na poti – bi delila kos čokoladne torte z mano?…
Vedno pride do zoprnega buljenja v tišini – vprašanje je kako dolgo traja. Zdaj 15min klepeta ob polovici tortice za seboj po treningu je nekaj zelo drugačnega od enourne večerje v restavraciji…. “Greš z mano” se sliši bolj sproščeno.
Zdaj zaradi korone smo res prisiljeni v osamo ali piknike.
Krajše je na začetku slajše 🙂
Upam, da sem dala kakšen dober nasvet 🙂

A pri tej športni dejavnost sta bila samo vidva ali skupina? Si jo ti povabil ali je bilo v naprej dogovorjeno? Ponavadi če je deklica zainteresirana se malo nasmehne ali pogleda večkrat proti tebi v skupini. Ni nujno, ampak je to dober znak. Jaz osebno raje vidim kak nasmeh ali kakšen “lep pogled” proti sebi preden poizkusim vprašat za kaj več. Imam pa tudi jaz velik strah pred zavrnitvijo in te tu popolnoma razumem. Ni nam lahko 🙂

Sproščeni pa nismo, ker si v glavi naredimo sliko idealne ženske, za katero nismo dovolj dobri. Če bi bila v vezi, bi se sprostil ščasoma, ker bi videl da tudi ona lula in kaka 🙂 Ampak žal tudi če zavestno to veš, v trenutkih ko sta skupaj priplava podzavest na površje 🙂

Zivjo, morda ti bo to pomagalo ampak it v kino je ze samo zaradi tega fajn z nekom s komer si zivcen ker ni pritiska da se mores pogovarjat in kaksen izgledas ampak sta pa skupej in se navajata na telesno blizino eden drugega. Kar se tice tega ali je punca zainteresirana vate na vec kot zgolj prijateljski nacin je sicer spet odvisno od tega kako to kaze…jaz npr. (In dosti drugih punc ki jih poznam) to nakzem z nevsiljivim dotikom fanta ki mi je vsec in s tem nekako razbijam obcutek nedotakljivosti (nevem kako naj drugace opisem to ko se ne upas cloveka dotaknit pa ne mislim na neprimeren nacin). pri meni to zgleda tako da vmes ko kaj govorim gestikuliram z rokami in se vsake toliko dotaknem njegove ali pa ko hodim polg njega in se kej “pikava” ga na igriv nacin nezno osvrknem s hrbtno stranjo dlani po rami…ce to dela tudi dekle ki jo imas ogledano, si lahko skoraj preprican da si ji vsec sicer pa dosti lahko vidis iz njene govorice telesa samo dobro jo opazuj (ali ima prekrizane roke, prekrizane noge, ali telo obraca stran od tebe etc.)
Upam da ti to kaj pomaga…ce te punca zavrne se ne prevec sekirat, se vedno imas v njej lahko dobro kolegico, super punc je pa ogromno ceprov se ti sedaj ko imas oci samo za eno, morda ne zdi tako
Lp 🙂

Ja, nič kaj prijetno opravilo tole, ko moraš nekomu na diskreten način namigniti, da ti za kaj več ni všeč, ker te sam ne upa vprašat. Mi je kar dobro poznano. Sem imela še pred kratkim delo s tem. Sej kot oseba človek čisto ok, ampak ko prav vidiš tist, kako upa na neki več in ti veš, da tega ne čutiš. Tako je čist možno, da zaradi tega ni sproščena.

Jaz sem bila v isti situaciji kot jo opisujes. Fant se je zelo trudil, bil pozoren, samoiniciativeb ter neizmerno sramezljiv, kljub zgodnjim tridesetim letom. Iz svoje strani lahko povem, da me kljub temu, da je bil super fant, ni pritegnil bolj kot v prijateljskem smislu. Zato bodi direkten, sigurno bo cenila tvojo odkritost, ko ji bos povedal svoje namene, saj s tem ne bosta izgubljala casa, ce nista na isti valovni dolzini. Privlacnost se cuti takoj, in ti bo lahko takoj povedala, ce je prisotna, na rabis cakati na se vec zmenkov.