tako zelo boli…….
Saj ne vem kako bi začela, ker je to verjetno že tolikokrat načeta tema, ampak vsak doživlja drugače.
Z mojim bivšim se poznava že precej časa (kar nekaj let), že dolgo sem mu bila strašno všeč, on meni niti ne.
Vmes je bil štujih, pa različna družba, tako da niti nekih stikov nisva imela. nato pa je naključje prineslo, da sva začela kontaktirati in vsak dan mi je bil bolj všeč. Potem pa groza, pove, da ima punco, s katero živi že tri leta.
takrat sem pač rekla, naj se odloči ona ali jaz.
Čez par mesecev sta šla res narazen (temu nisem bila vzrok, ker sem prekinila vse stike, ko sem izvedela za njo). Takrat pa sva začela tako zares in bilo je kot pravljica-najini znanci pravijo, da sva bila za skupaj kot roka in rokavica.
Res je, da so bili manjši prepirčki, ampak se je z dobro voljo (ker sva oba pač bolj vesele “sorte” rešilo. Včasih sem bila preveč ljubosumna, verjetno zaradi tega.
Potem pa dobesedno čez noč-ne pokliče, ne javi se mi na telafon, nič. Šok!
Nisem mogla verjeti-glede na to, da je bil on blazno, blazno zagret in da sem mu bila res vse, no vsaj nekaj časa). Potem sva si poslala kakšen SMS, bolj šale, nič resnega, nato pa sem mu rekla, naj vsaj pove vzrok, zakaj, vraga kaj je narobe, ne moreš človeka pozabiti čez noč.
Ne dobim odgovora. Ko začnem s tem “težiti”, se dobesedno umakne, ne javi na telefon, nič, kot da me ni. KAj naj, vem, da moram pozabiti, samo odgovor zakaj je to naredil, bi rada vedela, pa ga ne dobim. Ta situacija traja zdajle že en mesec.
Drugače je zelo odprt, zelo družaben, brez nekih predsodkov, zelo “flegma” in vem, da me je imel rad. Ampak zakaj vraga si ne zaslužim izvedeti resnice?
Ali naj pustim vse skupaj pri miru? Obnaša se dobesedno kot pubertetnik, pa ima že čez trideset (v glavnem ga zanimajo prijatelji, družba in podobno-vsaj sedaj).
Kaj mi svetujete?
Še vedno ljubim in vem, da bo še nekaj časa tako. In boli, tako strašno boli…..
Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva; ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali
zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skirvnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubeni pa bi ne imel, nisem nič.
In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, pa ne bi imel ljubezni, mi nič ne koristi.
ŽIVLJENJE NI PROBLEM, KIGA JE POTREBNO REŠITI, NI VPRAŠANJE, NA KATEREGA JE TREBA ODGOVORITI. ŽIVLJENJE JE SKRIVNOST, KI JO JE TREBA OPAZOVATI, SE JI ČUDITI, JO OKUŠATI.
Primož
Veš Teja,tudi meni se je zgodilo ravno tako.Bilo je kot pravljica,nato pa nema tišina.Odšel je brez pozdrava,z obljubami da me pokliče,da greva na pijačo itd.
A ostale so le besede,napisane na mali ekran telefona.Tudi mene boli,ker ne vem kje je ostala vsa lepota ljubezni,vsa toplina nežnosti,vsi prelepi trenutki?
Zakopala sem se v delo,poiskušam usmerjati misli drugam,hodim,kjer skupaj nisva hodila.Saj je težko,a življenje teče dalje in to življenje je žal le eno.
Ne vrzi ga stran.Njega verjetno ne bo nazaj,morda se je ustrašil,ko je spoznal da bo izgubil svobodo,ki jo imajo moški za sveto stvar.Ne čakaj ga več.Vsaj v mislih ga poiskušaj pozabiti,vem da bo bolelo,a pomisli tudi nase.Vprašaj svoje srce,je tega vreden?
Ne obupaj!
Draga Teja, tudi moja situacija je bila precej podobna. Hudo je,hudo, ko nimaš niti ene stvari,da bi vsaj sam pri sebi zaključil, sam pri sebi naredil neki zaključek. Ne pa da te mantra in se ne moreš sprijaznit, ker se sprašuješ le zakaj in kako in le kako je lahko in tako dalje.
Eni nimajo načina. Zakaj tako, zakaj ne drugače, ve le on. Nima smisla, da se s tem ubadaš, nima smisla, da ga sprašuješ, ker očitno tega noče deliti s tabo. Po moje,da ga je sram.
Najbolje, da res skušaš nekako dalje, si zaposlit misli z drugimi stvarmi in nekako probat. Mogoče dobiš kdaj odgovor, mogoče nikoli. Ampak osredotoči se na to,kako dalje.
Želim ti vso moč,ki jo potrebuješ,ampak bo ti uspelo, verjet moraš sama vase.
Teja,
vem, da me boste obsojal ampak tud jest sem to že naredu eni punci.
Skupi sva gledala slike z morja in srkala pijačko se mela uredu, ampak u men je naenkrat naredl klik in sem v tistem tranutku sprevidu , da to ni to in sem ji čist gladko( sej se sliš kruto ampak brez obžalovanja) povedu da je konec in čao.
Naredu sem črto, se zakopu v jop , s časoma spoznau drugo in to je to.
K sva se po kakšnem letu srečala u mestu sva se na ulci pozdravla šla drug mimo druzga tam kašnih 5 korakov se ustavla ( k telepatija -sliš se pa k pravlca ampak res) in pogledala drug za drugim (nisem se mogu zadržat da se nebi nasmehnu) .Valda sva šla pol na drink in se po cerka enem letu brez obsijanja pogovorila za vse nazaj.
Po drinku sva šla pa vsak svojo pot naprej in zdej če se kje srečava spijeva drink kakšno rečeva pošinfava vsak svojga zdejšnega partnerja in to je to.
sem se po najnih pogovorih tud že vprašu če nisem mogoče takrat naredu napako.
l.p.
Simple
Veš kaj? Nehaj ga spraševat! Preprosto, glavo gor, pogum in naglas si povej, da te pač ni vreden! Prepričana sem, da če ga boš pustila čisto pri miru, brez SMS-ov in klicev, da se boš distancirala od njega, te bo poiskal. Takrat pa je na tebi. Ali ga sprejmeš in tvegaš ponovem “mrk”, ali pa se mu nasmehneš in rečeš:”Hvala, ne maram, da kdo manipulira z mano.” Pri tridestih ljudje ne delajo naivno pubertetniško, temveč je to stvar njihove osebnosti, njihovega značaja. Si res zaslužiš tako “roko”, ki te bo “rokavico” odložila in pozabila nanjo do naslednje zime?
Imej nasmeh in malo ponosa, pa bo!