Tako žalostna in sama na svoj rojstni dan
Pozdravljeni!
Obrnilo se je leto in 25 je tista številka. Lepa številka, lepi načrti a kaj ko sem tako sama. Zadnje dva dni je prišlo vse za menoj.
Minil je mesec dni, odkar je odšel. Bilo je hudo prve dni in noči, nato sem se vrgla v delo. Delala sem vse dni, nisem toliko mislila nanj. Razen zvečer, ko je postelja tako velika in noč tako dolga. Potem je nastopil dopust, prve dni je bilo delovno, nato je bil pač rojstni dan. V planu je bila zabava, a je padla v vodo, ko je odšel. Tako sem bila sama. Dobila sem veliko SMSov od prijateljev, kolegic z dobrimi in lepimi željami. Jaz pa sem si želela le nekoga, da me objame, da me potolaži in mu lahko povem kako me boli. Edino ona, ki mi je bila blizu, bi me razumela. A kaj ko so se najine poti nekaj mesecev nazaj razšle. Komu naj torej povem, potožim, da ga pogrešam, da mi je hudo in da bi rada slišala, da bom nekoč tudi jaz srečna. Da bom ponovno ljubila in bila ljubljena.
Zdaj samo še čakam, da se vrnem na delo, da bom lahko zopet dan za dnem delala. In tako lažje živela. Nimam nobene volje, zdi se mi kot da mi je pobral vso moč, energijo iz telesa.
Že od nekdaj imam probleme s samozavestjo. Ker jo je bilo premalo. Pomagal mi je, da sem začela delati na sebi, se spreminjati. A kaj ko se še vedno nisem sprejela. Nimam se rada. In vem da je to problem, kajti kdo me bo imel rad, če se ne bom imela sama? In tako kot se Zaskrbljena sprašuje kaj je to ljubezen, sem se tudi jaz. Ali je to prav kar čutim? Ali je to ljubezen? Kako jo čutiš? Mnogo vprašanj, a nobenega odgovora!
In ko se je končno začelo dogajati, se spreminjati in boljšati moje življenje, je odšel. In zopet se je vse sesulo. Moja samozavest je še slabša. Poleg tega sem zopet pustila sebe na cedilu, ne morem se pripraviti do tega, da bi začela spet delati na sebi, za sebe. Nimam volje, ne moči. Vse je odšlo.
In se sprašujem “Ali naj ne bi bilo po mesecu dni že malce lažje, ne pa še slabše kot prve dni?!? “
Tolaži me misel, da je treba potrpeti še jutri, kajti v sredo grem KONČNO delat. In tako bosta minila 2 meseca in samo upam, da bo takrat že kaj lažje. In da bo spomin na žalosten in osamljen rojstni dan čimprej pozabljen!
Hvala, ker ste tole prebrali
Petra
Zaradi dela ne boš pozabila.
je pa še dobro da je je odšel, saj sem se ustavil pri temle stavku: nobene volje, zdi se mi kot da mi je pobral vso moč, energijo iz telesa.
No vidiš, sedaj pa nastopi regeneracija, ki pa je ni moč dobiti v enem tednu, potrebuje se čas. Dragi Bacek, že nick si si dala tako posrečen, da si lahko predstavljam kakšna si 🙂 taka luštkana, topla, brez velikih besed, samo naj povem, da so backi igrivi, da radi poiskušajo novosti, da so zvedavi in da marsikaj radi ušpičijo, zato tudi upoštevaj ta ime, ki si si ga dala. Backi radi živijo, zato ni delo tisto, ki te bo rešilo, temveč tako kot si sama ugotovila, delo na sebi. Pojdi ven, reci si da bi bilo samo še slabše, za stisk ob enem je še dovolj časa, če boš sprejela sebe, bodo tebe takoj drugi, ja ampak točno to sprašuješ, kako sprejeti sebe.
Eno tako zelo hudo prispodobo bom dal:
Ali rada živiš? Bi rada živela? bi rada dosegla še kaj v tem življenju? In sedaj vprašanje: Kaj bi rada dosegla?
No potem pa si prižgi radio tako mirno muziko, da boš čimbolj sproščena, reci si, da si zelo vesela, ker je tako kot je, pa čeprav tako ne misliš. In kot vsi ko smo obupani, se k nekomu zatekamo, ali k Bogu, ali k kašnim drugim nadnaravnim silam, pokojnikom in tako naprej. vendar le kako naj vemo, da bomo dobili odgovor.
no zagotovo pa ti bo odgovor dal nekdo. Še enkrat, si si vse odgovorila na gornja vprašanja?
Za nasvet sedaj vprašaj smrt. In veš kakšen bo odgovor? če boš želela vsse to doseči, začni živeti, kajti jaz ti ne bom povedal kdaj bo konec, samo od tebe pa je odvisno, koliko tega boš dosegla.
Veš ni smrt tako grozna, je samo naša vest, ki nas dobronamerno spomni, da je zadnji čas, da začnemo življenje živeti.
Primož
OJ!
Nikar ne bodi tako žalostna, temveč zgrabi to priložnost, ki ti jo je dalo življenje – uživaj v življenju. Ne razumi me napak, dobro vem, kaj prestajaš, kajti tudi sama sem bila v podobni situaciji (morda le s to razliko, da je najino slovo bivši fant pospremil z nekaj zelo grdimi besedami na račun mojega videza) ko sem bila 100% prepričana, da brez njega ne bom mogla živeti. Toda sčasoma, sem spoznala, kako veliko sem se naučila od njega – predvsem kaj si želim v zvezi in kaj lahko sama nudim. sedaj nikakor ne odstopam od tega, sem kakršna sem.. na trenutke trmasta, navihana, nagajiva, resna, tečna… takšna kot so vse, a vendarle sem to jaz in rada se imam takšno kakršna sem – stojim za tem.
Ko sem vse to uredila v svoji glavi, je prišel ON in se imava krasno. Sicer ne morem reči, da je vedno tako kot v pravljici, toda prava ljubezen je, a če bo kdaj odšel vem, da sem sposobna sama živeti.
Rada bi ti povedala, da bo tudi zate posijalo sonce in da bo tudi tvoj obraz razveseljeval nasmeh, zatorej le pogumno naprej!
Vse lepo!
te popolnoma razumem… toda ne obupat. najprej začni imeti rada sebe, ne ženi se preveč za tem, da nekoga moraš imeti ob sebi, da ti bo izkazoval ljubezen (čeprav vem, kako zelo je lahko prazna postelja poleg tebe). In ko boš ugotovila, da zmoreš živeti tudi sama, da ti je prav lepo tudi brez tega, ko ne boš pričakovala prav nobenega v tvojem življenju, takrat se bo pojavil sam od sebe ta, ki ti bo dal novega elana in dal življenju nov pomen!
pa veliko pozitivnega mišljenja o sebi!
Ojla!
In končno je prišla sreda, ko sem šla spet delat! Ampak bi mi pasalo, če bi bla še en dan frej. K smo ga včeri tk pil, da sem bila ob 12 čisto podrta! Da ne govorim o mačku,… 🙂 Ampak smo preživel! :)) In komaj čakala da bo ura 22!
Hvala za vse odgovore, vzpodbude. Primož, en velik nasmeh in toplino v srcu si mi poslal s svojim stavkom, kako si me predstavljaš pod nickom Bacek! Mi je bilo tako lepo pri srcu! 🙂 Hvala!
Veš, take koplimente včasih celo sprejmem, kajti vem, da me ne poznaš, kakšna zgledam v resnici. Drugače pa ne znam sprejeti komplimenta. 🙁 Ponavadi sem koga prav lepo “zabila” nazaj s pripombo, da naj se ne zeza, al pa sm še kšno hudo povedala na svoj račun. S tem sem si gradila in zidala zid, ki ga postavljam okrog sebe. Vem da ni prav in se poskušam tega odvajati, toda včasih ne gre in ne gre.
Ja tudi moj bivši mi je povedal kakšno kritiko na račun mojega izgleda in kil, Sandra. A tega mu ne zamerim, ker vem da ima prav in da nisem delala nič za sebe! Sem pa začela delati in stvari so se kmalu začele kazati, kile so šle dol, počutje je bilo boljše. A zadnji mesec stagniram. Nimam moči, volje, da bi šla naprej. In se bojim, da bo vse to zaman.
Lep pozdravček, BP
P.S. Mali princ je imel zelo rad tega Backa.
Veš, ravno v tem je poanata, saj mi ni treba te videti,d a bi lahko pveodal kakšna si. Saj poznaš tisto, slepec si lepo žensko predstavlja popolnoma drugače kot tisti, ki vidi. Kajti slepec, vidi lepoto popolnoma drugače.
kar pa se tiče, grajenja zidu, pa se komplimentov nikar ne izogibajo. Če meni kdo reče, recimo, da imam lepo frizuro, ga jaz takoj grdo pogledam in rečem : NE nimam lepe, imam najlepšo. :)) in šele potem se hudomušno nasmejem, bolje iti v to smer, kot pa sam sebe zabijati. kajti bolj kot se prepričuješ, prej si verjameš.
Bacek, verjemem da bo šlo, smao obdrži voljo in veselje.
primož
Zdravo!
Tudi jaz imam podobne probleme s samozavestjo. Ko sem imel punco me je ona spodbujala k spremembam in ravno ko so se te zacele dogajati me je po 3 letih pustila pa nisva več rosno mlada in tudi vedno sva imela resne namene. Sicer se pa jaz v ljubezni nikoli ne šalim. In sedaj me je doletela brezvoljnost do življenja samega in vse kar spada zraven.
Baje, da čas celi rane. Imeti sebe rad kot prvo, da imaš potem lahko rad tudi druge. Lahko je vse napisati, a težje je izvajati. Pa se bomo potrudili nekako, ane?!
LP,
Janez