…tako srečna sem
Zopet prebiram te NAŠE forume, skačem iz ene teme na drugo….kar dolgo me ni bilo tu in zato poskušam malo nadoknaditi vse skupaj….trenutno se počutim kot v sedmih nebesih….srečna.
A zakaj srečna? Zaradi štručke, ki zdaj mirno spi v sobici. Ja, prišel je ta tako dolgo čakan trenutek, ko sem pred tremi tedni prvič postala mamica. Še zdaj, ko to pišem mi pridejo solze v oči…še vedno se ni poleglo navdušenje nad tem dogodkom…pozabljene so vse tiste male težavice v nosečnosti, pozabljen je sam porod, vse bolečine….en sam pogled na to prečudovito bitje zbriše vse te malo manj lepe stvari. Nikoli ne bom pozabila tistega prvega stika z mojo Marušo takoj po porodu, nikoli se ne bo izbrisal tisti trenutek, ko sem mojega dragega ob svoji porodni postelji gledala z najino malo punčko v rokah. Vse to naju je še bolj povezalo. Ne vem če se mu bom lahko kdaj dovolj zahvalila za vso pomoč, ko mi je v tistih mučnih urah nemogočih popadkov stal ob strani…. Ja, sedaj je najina punčka že pravi korenjak, že tudi več časa budna, čeprav pravzaprav še skoraj samo spi.
Ko takole nakladam o mojih občutkih, si ne morem kaj, da ne pomislim nazaj. Niti ne tako dolgo, ko sem bila še čisto na tleh, zapuščena od vseh. Vsak, ki je kadarkoli ostal čisto SAM v življenju, se moral postaviti praktično čez noč na svoje lastne noge, se prebijati skozi vse muke, ki nam jih pod noge meče življenje, me bo razumel….Čisto sama, obupana nad vsem….
In danes? Imam ob sebi čudovitega fanta (mimogrede, našla sem ga čisto slučajno s klepetom za računalnikom) , to najino zlato bitjece, ki nama pomeni vse na svetu, urejeno življenje…Zdaj razumem tisti notranji glas izpred dveh let nazaj, ki mi je pravil, naj vztrajam….takrat nisem videla smisla, ampak danes vem, da se je splačalo….Lahko rečem, da sem SREČNA. To pa je v bistvu pogoj za vse ostalo….Rada bi še samo nekaj spustila iz mojih misli…..DENIS, ljubim te….ne vem če boš kdaj našel tele vrstice, pa mi je tudi vseeno….jaz sem se morala izpovedati….
Lep dan še naprej vsem, ki so vztrajali skozi moje “izlive”…. verjemite v srečo, pa čeprav se v določenem trenutku zdi, da gre vedno mimo vas….splača se vztrajati….
Bojana, hvala za to, tako lepo poštico.
Tri dni me ni bilo na netu, danes prebiram zamujeno, večinoma bolj žalostne stvari, otožnost in depresija, trudi se vsakemu kaj lepega napisat, odgovorit, vzpodbujat, pa sem že prav izčrpan od vsega.
To kar si napisala, je prava milina.
Spomnem se svojih dveh korenjakov, spomnem se, da sta bila to najlepša dneva v mojem življenju. Prav en nov smisel je dobilo. Prvič je pa sploh prvič.
Takoj po rojstvu, ko so mamico še pedenali zdravniki in sestre, sem imel čast drat najinega miškota v rokah.
Sploh nisem vedel kako naj ga primem, tako sem bil trd od groze, da mi nebi kam padel. Pa takooooo majhen se mi je zdel. Vse variante do takrat so bile že par mesečne, sedaj pa ta kepica.
Še danes, po 5 letih, me nosi tista energija, ki sem jo takrat dobil..
Čestitke, pa uživajte to najlepšo dobo v življenju…..
Sašo, imaš prav .. tale Bojanina ‘zgodbica’ res polepša dan .. še sonček se je pokazal in še pol urce, pa grem po mojega malega sončka v vrtec. Grem kar peš .. čez vas in potem z malim domov … vmes se še vstaviva pri kravicah in pozdraviva teličke .. pa malo nahraniva ovčke in kozice pri sosedu … skočiva v čisto vse luže ki nama pridejo na pot in potem greva pogledat v gozd … če bova našla kakšnega skritaga volka, ki preži na Rdečo Kapico … hahaha … otroci so res zaklad …
Lep dan vsem in naj vam tudi otroci polepšajo dan …. predvsem tebi Bojana, ki svojo srečo deliš tudi z nami.
lp, Barbara.
Bojana, tudi od mene cestitke.Ob tvojem postu sem se tudi sama spomnila vseh drobnih stvari, zaradi katerih smo mi stirje srecna druzinica.Naj vam bo tako se zeeeelo dolgo, ko pa bo zbledelo, se cim veckrat spomni teh carobnih trenutkov.
Kako pase, da lahko vidis, da je vsaj nekdo srecen, sem mislila, da je ze ves svet zajela depresija , ko tako na veliko pisete, da ste depresivni in da vas zebe!
Kje pa je ljubezen, ki bi vas morala greti ?!!
Lp Mojca