Pred 3 leti se je moje življenje obrnilo na glavo. Mož je odšel z dekletom, ki je enako staro kot najina hči… in takrat se je začelo.(ne morem preboleti)
Jaz samo padam in padam v brezno brez dna. Vse moje aktivnosti, vsa volja do življenja se je izgubila,.. enostavno ne funkcioniram več, kljub zastavljenim ciljem in želji po življenju.
V meni ni nobene energije več, nobene moči, jaz sem enostavno utrujena.
Veronika mi je svetovala obisk pri psihiatru, antidepresive in vključitev v skupino za samopomoč.
Pri psihiatru so dolge čakalne dobe, privat obiska si ne morem privoščiti, jaz pa ne morem več, imam občutek, da se bom sesula.
Pred par dnevi je mamo zadela možganska kap(dodaten udarec).
Potrebujem energijo, potrebujem moč in voljo,… mama me rabi, hčerki me potrebujeta, jaz hočem živeti…Znašla sem se v labirintu, hočem ven, pa ne morem.
Mi lahko svetujete, pomagate?
Si lahko sama priskrbim potrebne antidepresive?
Lep pozdrav vsem, Ursa

Lahko vam svetujem le to, da se obrnete na svojega osebnega zdravnika. Tudi on vam lahko predpiše premostitvena zdravila.Lahko izda tudi napotnico za psihiatra ali psihologa in s primerno obrazložitvijo vas bodo tudi prej obravnavali. Pogum in lep pozdrav. Vesna

Draga Urša!

Midve se poznava iz osebne komunikacije, kjer ste mi o sebi zaupali več, kot je razbrati iz tega klica na pomoč. (Razumem in spoštujem vašo intimnost.)

Iz osebnega pisma razbiram, da pri vas najbolj izstopa depresija, ki se poleg telesnih simptomov (močan občutek utrujenosti in energetski manko) kaže predvsem v čustveni in vedenjski simptomatiki (o čemer sva že govorili … ). Priporočila sem vključitev v psihoterapevtsko skupinsko obravnavo, kar je nekaj drugega kot skupina za samopomoč, kakršna deluje v okviru našega foruma. Terapevtsko skupino namreč vodi specialno usposobljen psihoterapevt, ki se poslužuje preverjenih metod in postopkov, v skladu s terapevtskimi cilji. Še vedno mislim, da bi bila za vas primerna skupina, ki se ukvarja (tudi) z odvisnostmi od odnosov (vodi jo dr.Sanja Rozman).

V zadnji številki revije Viva je objavljena obsežna priloga z naslovom: KAKO DO TERAPEVTA. V njej imate med drugim zbrano vso trenutno slovensko “ponudbo” na tem področju. (Priporočam, preberite.)

Med drugim opisuje tudi 22 razlogov za obisk psihoterapevta:
( citiram )
1. Globoki in dolgotrajni občutki žalosti in nemoči.
2. Pomanjkanje upanja in zaupanja.
3. Čustvene težave vas ovirajo pri normalnem delovanju.
4. S svojimi dejanji škodite sebi in/ali drugim.
5. Obremenjenost s čustvenimi težavami družinskih članov ali tesnih prijateljev.
6. Resno razmišljate o samomoru.
7. Resno razmišljate o tem, da bi komu škodovali.
8. Vaše misli ali vedenja lahko povzročajo resne probleme (npr. kleptomanija, piromanija, resna depresija, agorafobija …).
9. Včasih vam srce hitreje bije in vas je strah, da boste umrli.
10. Počutite se bolni, čeprav so vsi vaši medicinski izvidi normalni.
11. Izogibate se nekaterim stvarem, čeprav bi jih radi počeli.
12. Pesti vas kateri od naslednjih strahov: pred stiki z več ljudmi, pred odprtimi prostori/ tesnimi prostori, pred ljudmi, ki vam pomenijo avtoriteto, pred nekaterimi živalmi …
13. Težko zaspite in se pogosto prebujate.
14. Mučite se z mislimi, o katerih ne bi mogli z nikomer govoriti (more, občutja krivde, sovraštva, stresa … ).
15. Pestijo vas brezvoljnost, izčrpanost in občutek trajne obremenjenosti.
16. Mučijo vas pogosta potrtost in pomanjkanje veselja do življenja.
17. Živite v težavnem odnosu, ki vam ne da dihati.
18. Zasvojenost (na primer z alkoholom, drogami, tabletami, igrami na srečo, spolnostjo, odnosi … ).
19. Ne morete živeti, ne da bi izvajali prisilna opravila (nenehno umivanje rok, zaklepanje vrat, nesmiselno in obsedeno preverjanje … ).
20. Svoje razvojne potenciale bi radi bolje izkoristili, a ne veste, kako to doseči.
21. Pogosto se ne morete odločiti, kaj vas muči.
22. S svojo spolnostjo se ne znajdete.
( konec citata )
(“Viva”, 01/04)

Verjetno bi lahko dodali še kakšen razlog. Tukaj vidim torej d o l g o r o č n e j š e reševanje vaših težav.

Vi pa trenutno potrebujete kakšno rešitev tudi “tukaj in sedaj”. Povedali ste mi, da ste sami poskusili že “vse”, vendar se sami ne morete izkopati in se celo vse globlje pogrezate v nemoč. Menim, da bi za začasno premostitev težav in obvladanje utrujenosti ter akumulacijo energije potrebovali medikamentozno terapijo. Nasvet, ki vam ga je omenila Vesna, je zelo sprejemljiv. Če imate odklonilen odnos do tovrstnega zdravljenja, poskusite še s kakšnimi zeliščnimi preparati – na forumu “Zelišča” najdete marsikakšen nasvet.

Na koncu pa, kar se mi zdi v tem trenutku najpomembneje: ali imate koga, na kogar se v tem trenutku lahko oprete, mu zaupate in vam je pripravljen priskočiti na pomoč? (npr. prijateljica, sorodniki, sodelavci … ali pa vaša hčerka, ki tudi ni več otrok … )? Zaupajte stisko svojim bližnjim, če je mogoče. Včasih imamo starši pravico, da so odrasli otroci naši svetovalci.

Če vas lahko bodrimo s kakšno besedo mi, na tem forumu, me veseli! Tukaj najdete veliko vzpodbudnih misli. Veselilo me bo tudi, če vam bodo svetovali še drugi bralci, morda kaj bolj konkretno uporabnega iz svojih lastnih izkušenj.

Na koncu vam poklanjam misel, ki jo je meni, v urah stiske, namenila moja ljuba prijateljica:
(citiram)
Ko si stisnjen v kot in
se vse zaroti proti tebi,
dokler se ne zdi,
kot da ne boš
mogel zdržati
niti minute več,
se nikoli ne vdaj,
kajti prav tam in tedaj
se bo usoda obrnila.
(H.B. Stowe)

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro!

Veronika

Hvaležna sem vam za vse, kar ste napisali in ugotavljam, da je to pot, ki jo moram ubrati.
Ne vem sicer kako naj se ubranim strahu in nezaupanja.
Morda bi to razložila. Živim v majhnem kraju, kjer so klevete na dnevnem redu. Oba z možem sva bila na dokaj uglednih položajih in veljala za zgleden par. Ko je prišlo to dekle na dan, se je razkrilo tudi njegovo dvojno preteklo in zdajšnje življenje,.. toliko grdih resnic sem zvedela, da enostavno nisem prenesla,.. prišlo je do nekakšnega živčnega zloma, osebni zdravnik mi je pomagal z injekcijo pomirjevala in tabletami,… v zdravstveni karton pa napisal “preobremenitve pri delu”.
Zaradi vseh teh govoric, sem si nadela nekakšno masko, igram vlogo (za zunanji svet) nedotakljive dame, urejene gospe, ki ji vse to nič ne pomeni. Morda bi lahko dobila oscarja za najbolje odigrano vlogo železne dame.
Vse moje občutke pozna dragocena prijateljica, včasih me zanese in “uporabim” hčerki za svoje izlive. Vendar tu se pojavi občutek krivde. Jaz bi morala biti njima v oporo, ne smem ju obremenjevati s svojimi problemi, poleg tega pa se bojim, da s tem še poslabšujem njuno mnenje o očetu. O odnosu tu ne bi mogla govoriti, ker praktično stikov med njimi ni. Mož pa me nenehno obsoja, da sem jaz kriva, da ne more vzpostaviti stikov s hčerkami, pa čeprav se sam čisto nič ne potrudi. Njegovo mnenje je, da je njegovo “ženskarstvo najina zadeva in da se hčerk to ne tiče). One pa se tega sramujeta.
Želim si rešiti premoženjske zadeve, pa so spet ovire, on se temu izogiba, zavlačuje. Za okolico pa velja, da sem jaz problem, da se z mano ne da dogovoriti, da sem nesramna, ne vem kaj hočem… on je žrtev, ker mu ne pustim dihati in ne priznavam njegove veze….Če pa predam vse skupaj sodišču, pomeni to čas in denar.
… in končen zaključek vsega…. nisi sposobna urediti stvari, še vedno se ga v svoji notranjosti oprijemaš in še vedno te vse prizadane… zapri se v temo in bodi sama…. tam je najlepše, največji mir.
Veronika, hvala za vzpodbudne misli, prilepila sem jih na zid, da so mi ves čas pred očmi.
Lep dan vam želim, Ursa

Tudi pri tem vam lahko pomaga psihoterapija, da ne boste več tako usodno odvisni od mnenja okolice (kaj bodo pa drugi rekli). Vztrajanje v socialnih maskah je lahko zelo naporno; bolj ko smo v tem “brezhibni”, prej nas začnejo mučiti različne bolečine in drugi simtomi: v želodcu, glavobolih, nespečnosti, dušenju, občutku utrujenosti, izčrpanosti, nesreče in podobno.
Bolečina in trpljenje nas običajno osvobodita potrebe po tem, da bi bili drugim videti nedotakljivi. Prej ali slej si dovolimo sprejeti dejstvo, da smo v svojem bistvu vsi enako človeško ranljivi. Bolečina in trpljenje človeka postavita na realnejša tla in mu data misliti o osnovnih vprašanjih, ki si jih prej ni postavljal: kdo sem, kam grem, zakaj sem za nekaj časa na tem svetu, kako naj živim, da bo moje življenje imelo smisel. Bolezen, trpljenje, preizkušnje nas prisilijo, da o tem razmišljamo. Pod tem zornim kotom vse stvari temeljito spremenijo svojo vrednost. Nekatere jo izgubijo, druge pa jo pridobijo. Ta nov vrednostni sistem je lahko pozitivna pridobitev življenjskih preizkušenj.

Veseli me, da v svojih “otrocih” ne iščete terapevtov za lastne stiske, kar je lahko vedno nevarno. Toda če tudi pred njimi preveč prizadevno nosimo “masko”, jih lahko s tem nehote pehamo v negotovost in jim tako škodimo prav na način, ki smo jih ga želeli obvarovati. Dovolite si torej iskrenost s pravo mero občutka.

… Danes je pri nas prav lep zimski dan, veliko beline in rumenega sonca. Ali veste, kako deluje na naš organizem belina …? Snežna pravljica pomirja in sprošča, niža krvni pritisk, umirja srčni utrip in dihanje … Potrebujemo tudi veliko rumene … , ki vzpodbuja toplino, srečo, lahkotnost, veselje do življenja … In veliko zelene … , ki je čudežno zdravilo proti stresu, na splošno izboljša počutje, povečuje vitalnost in uravnava psihofizično ravnotežje. Označuje razumnost, sočutje, čustvenost in preprostost … In seveda veliko modrine … , ki nas pomirja in je tudi barva predanosti določenim idealom.
Za sive in turobne dni so primernejše živahne in svetle barve!
Več barv vnesite v svoj vsakdan, poiščite svoj mir v sebi in se požvižgajte na to, kako bodo o vas razmišljali drugi !

Lep dan vam želim
Veronika