umrl mi je sorodnik, da ga ne bom več videla, brala njegovih sporočil, slišala………..ne morem verjet. Sorodstvo se povečini grebe za zapuščino, mene pa stiskajo spomini….še iz mladih časov, pa sedanjosti…….tako mi je hudo, ne morem si predstavljat, da ga ni več.

Elji,

moje iskreno sožalje.

Včasih človek ne more marsikaj verjet. Spominjaj se lepih dni iz mladosti in tudi sedanjih, lažje Ti bo. Ostali naj se pa grebejo za zapuščino, nihče ne nese s seboj ničesar.

Draga Elji,
razumem te, kako čutiš ob izgubi sorodnika. Sama sem izgubila ljubo teto, ki je pred slabimi 5 meseci izgubila 6-letni boj z rakom. Hudo mi je bilo in mi je še, ker je njeno okno prazno…in nihče me več ne pozdravi z tistim njenim umirjenim “hoj”. Toda, ves čas razmišljam, kako lepo bi jo bilo spet videti, ji stisniti roko in jo objeti ter vliti poguma. A na drugi strani se sprašujem, zakaj si to želim. Mar ji želim še nadaljnega trpljenja? Namreč, to bi se še dogajalo, če bi bila še z mano. Ne, tega ji ne želim, prehudo je bilo in sigurna sem, da zdaj ne trpi več bolečin. Vem, da je vseeno ob meni, ob njeni hčerkici in svojemu vnukcu. Nikoli ni videla parcele svoje hčerke, bila je prešibka za vožnjo tja. Pa vendar vem, da zdaj tam, kjer je, ve, kakšen je hčerkin košček zemlje. Ve in vidi marsikaj, kar nam ni dano.

Oprosti, ker sem v tolažbo tebi napisala svoje občutke, ampak te je treba deliti… Vem, težko ti je, ampak vsi gremo po isti poti… Imej v mislih, da je sorodniku zdaj veliko bolje kot najsrečnejšemu človeku na naši zemeljski polobli.

Sem v mislih s tabo.

Nataša