tako jo pogrešam
Včeraj bi imela moja punčka 4 tedne, jutri pa bo 4 tedne od njene smrti. Prišlo je tako iznenada, nihče ni sumil na kaj takega. Po rojstvu so rekli, da je vse OK, čez dva dni pa…
Tako sem se je veselila, nisem mogla umakniti pogleda od nje, stalno bi jo crtala,… sploh zato, ker sem jo dolgo čakala. Prišla je po treh splavih. Zakaj je morala tako hitro oditi k sestricam in bratcem?!
Joj, kako boli! Kar ne morem naprej. Tako zelo jo pogrešam! Gledam njeno sliko in solze kar polzijo po licih in ne morem si pomagati, da se ne bi spraševala zakaj, čeprav vem, da odgovora ne bom nikoli dobila.
Nihče ne razume, kaj preživljam, zato poskušam vsaj pred ostalimi živet “normalno”, a ne gre. Vsak vpraša “kako gre”. Ma kaj naj odgovorim?! To vprašanje že tako boli! Odgovorim da bo, ma meni se zdi na ne bo nikoli. Bojim se iti ven, da ne bi srečala koga, ki bi me vprašal po hčerkici in bi mu morala razlagati…. Potem pa se sprašujem še, kako naj grem zopet v službo – soočiiti se z vsemi tistimi pogledi, vprašanji,… Poleg tega imam še tako delo, da moram govoriti o otrocih, ipd…. in tega nisem sposobna! Kaj naj naredim? Saj dela ne bom mogla opravljati, kvečjemu jokala bom… Pomagajte – kako naprej?
moje sožalje.Lepo ,da si se oglasila na tem forumu ,saj nas tu združuje skoraj ista vez nas vseh.Tudi sama sem šla skozi hude preizkušnje(smrt 11mesečne hčerkice Ajše junija 2006 ,splav v 16tednu decembra 2006).Bolečina je že manjša ,vendar pridejo dnevi ,ko sem čisto na tleh in pol sem vsa razsajena in v službi se takrat kar izmikam in vsi občutijo ,da me morejo pustit pri miru.Hudo je ,res je hudo.Tudi jaz vsak dan pogledam njeno slikico ,te njene velike očke..vse kar je na njej.Kot da bi bilo včeraj se spomnim njenega rahlega brbljanja ,njenih igračk(nekaj jih ima sestrica ,plišaste pa so šle kar z njo)
Kot da nisem že eno pikico izgubila ,mi je “bog” vzel decembra še drugega pikeca(bil bi fantek).bila sem spet vsa sesuta.Poznaš sama ta občutek.
Zakaj se nam to dogaja?Odgovora žal nikoli ne bo.Aria ,bodi pogumna in želim tebi in partnerju čimveč moči ,da zmoreta skozi to in vem ,da vama bo uspelo.Tudi za nas bo 1x sreča ,je treba verjet vanjo in žal it v nove boje.Vem ,da si misliš kaj to jaz govorim ,ko že imam enga otroka ,samo vedi ni to to.Je res ,da je ona tista ,ki se ob njej nasmejim a praznina v meni je ogromna.
lepo pozdravljena
Pozdravljena,
čeprav je že več kot eno leto odkar sem izgubila sina v 36. tednu, se še vedno vsega dobro spominjam.
Ko sem prebrala tvoje pismo, mi kar ne da, da ti ne bi pisala. Saj ne moreš po 4-ih tednih funkcionirati!!!. To je čisto jasno. Če veš, da še ne moreš v službo si vzemi bolniško, osebni zdravnik ti lahko podaljša porodniško. Res, ne hiti.
Žaluj za svojo punčko, tako boš najlažje prestala te težke dneve, tedne in mesece. Boš videla, nikoli ne boš pozabila. S časoma se boš naučila živeti s to grozno bolečino, ki pa bo z meseci prerasla v spomine, ki pa jih ne boš želela nikoli pozabiti. Upam, da ti partner stoji ob strani in si z njim lahko olajšaš najtežje trenutke.
Hudo mi je zate, res.
Zakaj “h_ _ _ _ a” nam je tega treba? Nikoli ne bomo izvedeli.
Drži se, in lajšaj si dušo na forumu, boš videla da ti bo za trenutek lažje.
Mirno noč!
Aria še kakšen stavek iz moje strani.
Veš,arija, čeprav to ne bo ravno tolažba naj ti povem, da nisi sama.
Veliko nas je, ki doživljamo stiske ob smrti otrok.
Razumem tvojo bolečino ob vprašanjih, ob tolažbah. In to boli. Je razumljivo, da zelo boli. Vendar, veš, počasi pojenja. Resnično. Sedaj pa si v trenutkih, ko si občutljiva, ko si pričela žalovati. IN žalovanje je potrebno. Vzemi si časa kolikor ga potrebuješ. Tudi sama sem se ozirala na okolico in živela po njihovih pravililh. Pa ne dolgo. Ni šlo. Morala sem se ustaviti in žalovati.
IN kako poznam tisti občutek, ko se raje zapreš v hišo kot pa da hodiš po ulicah, trgovinah in samo gledaš kje bo kakšen znani in potem vsa tista vprašanja in zadrege in tolažbe, ki so seveda dobronamerne a ne ob pravem času.
Veš, vse to bo minilo. Počasi, korak za korakom a zanesljivo bo.
In tudi solze ob fotografiji tvoje deklice se bodo posušile in nadomestil ga bo nasmešek in topel občutek pri srčku. A za to je potreben čas.
Kar se tiče službe Aria, če misliš, da ne bo še šlo potem ostani doma. Morda poskusiš? Tudi tukaj te razumem. Tudi moja služba je povezana z otroci.
Kako naprej ? Najprej od jutra do večera. Potem od dneva do dneva. Potem male korake naprej in nikakor velikih odločitev. Kar se ti bo zdelo danes prav bo jutri morda ravno narobe. A vse to je normalno. IN prišel bo dan, ko boš bolje in prišel bo dan, ko boš na dnu. Vendar vedi, da vsaka kriza, ki jo premagaš te povzdigne naprej. Nikoli več nazaj. Veš, v največji bolečini, ko jo boš predelovala se bodo dogajale najboljše stvari. Pa vem, da je to danes težko razumeti in ravno zato – ČAS.
Draga mamica, če potrebuješ pomoč se obrni tudi na društvo Solzice mogoče boš dobila kakšne koristne informacije.
objem in veliko moči ter poguma,
petra
Draga Aria!
Moje iskreno in globoko sožalje ob izgubi punčke.
Nimam besed, tako nepredstavljivo je, da nam umirajo otroci. Ne bi smeli, res ne smeli… pa vendar se dogaja že odkar je človek!
Zelo te razumem, sočustvujem in vem, da najtežje zate še prihaja. Zato ti želim predvsem moči, časa zase, potrpljenja in veliko razumevanja v ožji okolici in ta prave tolažbe. Ljudi, ki ostanejo tudi, ko mine mesec, dva!
Glede službe: tudi jaz delam z otroki in ni ga hujšega kot priti mami po smrti otroka v službo, kjer se govori samo o otrocih in dela zanje. Vsak beseda mama tako zareže, moj otrok tako boli, da sem vsakokrat hotela pustiti službo in oditi, odditi bilokam, ne vem sploh kam! In sem odrvela domov, se sestavila, pogledala realne možnosti, da pustim službo in menjam. Pa je tako težko, zaenkrat se mi še ni odprla druga pot. Še po letu dni je tako hudo, čeprav malo lažje. Najhuje je, ko sodelavke načnejo pogovor o otrocih ali ko katera zanosi, donosi in celo prinese v službo dojenčka. Zbežim in tekam naokrog in komaj se sestavim. ne morem tuliti in tuliti v službi! kaka groza.
Je pa res, da je bilo po vsaki izgubi otroka težje. Prvič sem se vrnila po mescu dni in sem kar skrivala bolečino, drugič po mescu dni in sem komaj živela kake pol leta, a sem vseeno našla stik z otroki in starši. Tokrat tretjič pa mi je za vse vseeno, tudi otroci v moji skupini me ne potolažijo, ne starši. Štejem ure in dneve kot v vojski. Samo, da vzdržim in preživim.
vsak na svoj način in vsakokrat tudi sam žaluješ drugače.
Tudi tvoja pot bo edinstvena, čeprav tako zelo podobna našim.
Upam, da sem ti s svojim pisanjem pomagala. Po izgubi tretjega otroka, tudi punčke, sem si vzela tri mesece časa zase, pa čeprav je še takrat bilo zelo hudo. Povratek v službo in biti tam je moja najtežja bitka, vse ostalo še nekak zmorem.
Vem, da bi bilo lažje v drugi službi!
Želim ti moči in ti ponujam ramo.
HVALA vsem!!! Res je drugače “govoriti” z vami Kot s tistimi, ki tega niso dale skozi. Vidim, da ste nekatere morale skozi še težje preizkušnje kot jaz. Zelo mi je hudo za vas, po drugi strani pa mi je to dalo malce moči – če ste vi zmogle, bom (upam) tudi jaz!
Je pa res težko in tako zelo boli! Gledam mojo pikico (na sliki) in se sprašujem: “Sem kaj naredila narobe? Bi morala opaziti, da je drugačna? Da se ne počuti dobro? Počutim se tako krivo! Saj vem, verjetno nisem, pa vseeno.
Kot pravite, si bom skušala vzeti čas zase. Tudi to ni lahko – zaradi okolice. K sreči imam vsaj moža, s katerim sva si zdaj še bliže in s katerim sem lahko tudi v tišini (ko to potrebujem), ne da bi me gledal postrani.
Hvala še enkrat!!!
Drga Aria!
Pozabile ne bomo nikoli in čez nekaj časa ne boš želela pozabiti, pozabiti lask, obraza, nogic, rokic, vonja svoje male!Boli, bolelo bo in še bolj bo bolelo!Šla sem čez vse to velikokrat, prevečkrat in vsakokrat bolji bolj, vsakokrat je nova rana!
Vzemi si čas za jok, tišino, kričanje, preklinjanje in predvsem zase in za moža!Pomagajta si, jokajta skupaj….
Midva sva šla v gozd, kjer sem tulila kot ranjena žival, kričala sem v veter, v smreke….
Veliko je žalostnih zgodb, a tvoja rana je sveža in tebe boli tvoja rana, lepo je le da se na tem forumu znamo poslušati in se malce potolažiti!
Najin Bine se je rodil pred 4,5 meseci, prezgodaj!Še vedno bilo, en dan bolj, drug dan manj, a nikoli ne želim pozabiti, da je bil najin, pa čeprav samo eno uro živ, še je najin in vsi ostali najini otročki tudi!
Smo mame z veliko začetnico, le otrok nimamo ob sebi, imamo pa zato v sebi toliko poguma in volje do življenja, da se postavimo na noge in začnemo funkcionirati, prej ali kasneje!
Ko sem res žalostna, ko spet privre na dan, se zjokam, stulim!Ko pa mi oko orosijo solze vedno pomislim, da bi si moji otroci želeli mamico nasmejanega obraza in da me morda gledajo in pomaga…….skoraj vsakokrat!
Na službo pa sedaj ne misli:je čas za solze in je čas za žalost, za vse ostalo pride čas kasneje, tudi za srečo in nasmeh na obrazu!!!
Izkreno sožalje ob vajini izgubi!
p.s.:Oprosti da vprašam, ampak si mi znana.Ali si nisva nekajkrat pisali na nosečnosti?
škratek
škratek
Živjo škratek1!
Sorry, ker je trajalo, ma kar en čas nisem bila na forumu.
Ja, prav imaš – sva si res parkrat pisali na nosečnosti. Kdo bi si mislil, da se bo tako končalo in bova obe prešli na ta forum :((( Grozno, a ne?
Jaz se skušam prebijati iz dneva v dan, ma tako zelo boli!! Kako si pa ti?
Oprosti, če vprašam – kaj pa je bilo narobe pri vas?
Moja pikica je imela hude napake srčka, tako da se čudijo, da je sploh živela tista krasna dva dneva… Pa še opazili niso, da je kaj narobe!!! Je to možno?
Drži se in LP!
Aria, možno je, vem za tak primer!
Najin Bine ni imel zdravstvenih težav, le rojen je bil prezgodaj, veliko prezgodaj.Živel je slabo uro in nato zaspančkal.Kljub temu, da je imel utrip, da je gibal, ni bil dan v inkubator, ker so ocenili da mu ni pomoči!
Jaz naj bi rodila s CR nekje na tvoj rok, pa sem rodila oktobra, z 22-timi tedni.
Veš, vsaka stvar ima konec:slab, dober, lep, grd, le naši otroci imajo večnost in neizmerno ljubezen nas, staršev praznih naročij!
Če boš kdaj rabila kaj, se javi!Če bom le lahko (služba,…)bova malo počvekali!
lp
škratek