tahionizirana voda

ali je komu znana

Spoštovana!

Tahioni naj bi bili subatomski delci, ki imajo za človeške pojme tako rekoč neskončno hitrost in zato ogromno energije. Žal pa še niso niti v praksi (s pospeševalniki) dokazani, kaj šele, da bi jih kdo znal proizvajati in uporabljati v komercialne namene (za tahionsko vodo ali tahionske komore za zdravljenje na primer) tako, da bi znanost takšen postopek priznavala, v kolikor pa bi jih v resnici dokazali in znali uporabiti, imajo ogromen uporaben potencial. Kogar zanima, kaj menijo alternativni viri o uporabnosti tahionov, je več o tem v slovenščini napisano tule:

Seveda pa to ni znanstven tekst, glavno vprašanje je namreč, ali delci sploh lahko imajo hitrost večjo od svetlobe in katere znane fizikalne zakone bi to dejstvo porušilo.

Za v fiziki bolj podkovane:

Nekateri znanstveniki v nasprotju z Einsteinom menijo, da ni ovir za obstoj hitrosti večjih od svetlobne. Poskusi namreč kažejo, da je kvantna mehanika »nelokalna«, kar pomeni, da prostorsko-časovni sistemi, ki so bili prvotno povezani, ostanejo nekako povezani tudi po njihovi ločitvi, povezava med njimi pa trenutna. Če je tako možna hitrost večja od svetlobe, bi sklepali, da je tudi prenos informacij hitrejši od svetlobe, kar pa ne drži zato, ker sprejemnik ni sposoben ustrezno razumeti poslano informacijo. Tako se ne poruši Einsteinov princip vzročnosti. Če bi hoteli, da bi tudi hitrost prenosa informacij bila hitrejša, bi morala Schroedingerjeva enačba biti rahlo nelinearna, žal poskusi tega ne potrjujejo. Po drugi strani pa je fizika kaosa pokazala, da so linearni sistemi redki in da prevladujejo nelinearni. Tako se sprašujemo, ali to velja tudi za subatomski svet. Relativnostna teorija prepoveduje, da bi običajni objekti dosegli hitrost večjo od svetlobe, ker bi pri tej hitrosti objekt imel neskončno maso, ne prepoveduje pa te hitrosti v specifičnih reakcijah, ko tardioni nastanejo iz tahionov, le ti pa že imajo hitrost večjo od svetlobe (vsaj po teoretičnih izračunih). Edini problem s tahioni je, da bi ti hipotetični delci morali imeti imaginarno maso, ki si ji jo je težko predstavljati s fizikalnega vidika. Več neuspešnih poskusov tudi ni moglo v praksi dokazati obstoj tahionov (prek poskusov detekcije Čerenkove radiacije). To lahko pomeni da:
– tahioni ne obstajajo
– tahioni izredno šibko reagirajo s snovjo
– energija, ki je potreba za tvorbo tahionov, je prevelika za današnje pospeševalnike

Skratka, obstoj tahionov je, vsaj kar se fizike tiče, še vedno odprto vprašanje in predmet raziskav.