TA VEČNI ZAKAJ
1. ZAKAJ NISEM PRAVOČASNO OPAZILA, DA JE S TEBOJ NEKAJ HUDO NAROBE
2. BIL SI TAKO PRIDEN IN REKEL, DA NAJ KAR NADALJUJEM Z DELOM, DA SI UTRUJEN IN BOŠ SAMO MALO POČIL
3. ZAKAJ JE RAVNO TEBE NAPADLA ZAHRBTNA BAKTERIJA IN TE V PARIH URAH UMORILA BERZ TIPIČNIH ZNAKOV
4. ZAKAJ TE NISEM ŽE POPOLDNE ALI NAJKASNEJE ZVEČER PELJALA K ZDRAVNIKU
5. SPAL SI PRI MENI – ZAKAJ NISEM ZAČUTILA, DA V TEBI UGAŠA MLADO ŽIVLJENJE
6. ZAKAJ TAKO STRAŠNO IN NEZNOSNO BOLI, DA MI JE KAR SLABO????
OJ, LE ZAKAJ SE JE USODA TAKO GRDO POIGRALA Z NAMI??????
Pikapolonica
Ranjena, to se kar sprašujemo vsi, ki nam je umrl otrok. Tudi jaz pomislim na to, kaj če ne bi šla tja, če ne bi imela vnetja…?
Odgovorov ni.
Meni je pomagala knjiga Kushnerja:Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem.
Gre za slučaje, naključje in mi smo pač notri. Ni razlogov, kaznovanja po krščanskem nauku ipd. Hude stvari se naključno dogajajo.
Boli strašno, neznosno. Jaz se počutim kot da sem brez tal pod nogami. Povsem na novo moram spet sestaviti svoje življenje.
Ne vem zakaj tako neznosno boli ranjena, prav gotovo bi umrlo veliko otrok, če ne bi bila bolečina ob izgubi otroka tako močna in če ne bi tako skrbeli za njih in jih čuvali.
Nismo pa BOGOVI, smo le ljudje.
Veš, če bi bila vsemogoča, bi lahko preprečila smrt svojega sinčka. Tako pa nisi, pusti se potolažiti od nas.
Nisi sama.
Ranjena, upam, da mi ne boš zamerila, če predvidevam, da si mamica, ki je pred kratkim izgubila šestletnega sinčka. Izredno sočustvujem s teboj, predstavljam si, kako grozno mora biti. V uteho bi ti rada povedala, da tvoj sinček ne čuti več ne bolečin ne strahu. Sama sem si v dneh in tednih po tem, ko mi je umrl sin v nosečnosti dopovedovala, da on sedaj ne čuti več ničesar hudega, tista, ki čutim nesrečo in bolečino, sem jaz. Ampak to je moja osebna, egoistična bolečina, ki jo imam zato, ker ne prenesem praznine, ki je ostala po njem – zanj te bolečine ni. Točno tako kot mi je povedala prijateljica, ki je rodila deklico z Downovim sindromom. Najprej je bil šok, bolečina in groza, potem pa je zdravnika vprašala, ali bo otrok kaj trpel. Ko je izvedela, da taki otroci ne trpijo (če nimajo še kakšnih drugih bolezni) ampak so ravno nasprotno, izrazito priljudni in prijazni, polni veselja in življenja, trpijo pa veliko bolj njihovi starši, se je odločila, da če otrok ne trpi, ne bo trpela niti ona, zakaj le, saj otrok ne čuti njenih strahov in bolečine. Čisto zavestno je odgnala bolečino od sebe. Tako sem tudi jaz v tistih težkih časih uspela prepričati samo sebe, da z mojim umrlim otrokom ne bo čisto nič dugače, če jaz pretakam solze in se smilim sama sebi.
Veš kaj mi je tudi pomagalo? To, da se mi je zdelo veliko veliko hujše, če bi mi otroka npr. ugrabili (v južni Italiji se to kar naprej dogaja) in ga imeli kje zaprtega. Takrat ne veš, kaj je z otrokom, ali joče ali ga je strah, ali kliče mamico. V taki situaciji bi kar ponorela od bolečine in groze, saj bi me otrok potreboval, mene pa ne bi bilo. Res bi ostalo upanje, da ga mogoče še kdaj vidim, ampak za kakšno ceno, in kako prizadetega ali pohabljenega -če sploh. Mogoče se ti bodo moja razmišljanja zdela čudna in ti ne bodo blizu, mogoče ti sploh ne bodo nič pomagala. V vsakem primeru žaluj in jokaj, to je tvoja pravica, ki ti je ne more in ne sme nihče vzeti, potem pa najdi nek svoj način premagovanja bolečine, boš videla, da se boš sčasoma lahko nasmehnila, ko boš razmišljala o njem in za vedno boš lahko v srcu nosila slike, ki jih imaš v zvezi z njim. Počasi počasi bodo ostali samo lepi spomini in prišel bo čas, ko boš lahko mislila nanj brez grenkobe in bolečine.
Ranjena,
tudi jaz čutim v srcu s teboj. IN kakor ti sem se tudi jaz kar nekaj časa spraševala : Zakaj naša deklice ? Zakaj jaz ? Zakaj moja družina ? itd.
a nekaterih odgovorov nikoli ne dobimo. In čez čas izzvenijo ti večni zakaji in nadomestijo jih drugačna vprašanja : Kakšna bi že sedaj bila ? ali bi še vedno bila podobni sestrici ? itd. Vendar ne boli več tako močno.
Ranjena, želim ti veliko poguma in moči v žalovanju. In vedi ,da čas naredi svoje. Ne, ne pozabiš nikoli vendar naučiš se živeti in živiš. In ostanejo spomini, ki niso prežeti samo z žalostjo in bolečino. Vendar čas …
objem,
Pozdravljena!
Žal mi je zelo mi je žal…zate in tvojega sinčka. Kako je mogoče da je res umrl v parih urah…pa brez znakov. Noro!!!!! Uf kako se jaz bojim za svoje otroke.
Prvega sem izgubila v petem mesecu nosečnosti ko je že brcal….
Ne morem verjeti…kakšne so te presnete bakterije ki umorijo otročka.
Kar zjokala bi se zate….
Prosim…drži se..pa piši kaj …če želiš
Moje iskreno sožalje ob izgubi tvojega sinčka.Zelo,zelo mi je hudo,ker tako trpiš.Kako nepošteno in krivično je,da moramo starši se tako hitro posloviti od naših otrok,vendr je žal tako.Vem,da je tvoja bolečina velika in težka in nobena moja, beseda je ne bo zmanjšala,a rada bi,da veš,da nisi sama,da smo tukaj s teboj.Oglasi se še kaj.
PA EN OBJEM ZATE!!
Andreja