Najdi forum

TA PROKLETI HEROIN!!!

Živijo!

Sem študentka Fakultete za socialno delo. V okviru seminarske naloge bi rada naredila intervju z osebo, ki se je že srečala z drogami. Ker zaradi občuljive teme zelo težko dobim sogovornika, bi prosila, da v kolikor je kdorkoli pripravljen deliti svoje izkušnjo naj me prosim kontaktira na mail: [email protected]

LP

Živjo lepe pozdrav, sem fant ki preživljam danes prvi dan krize na suho…vsa vrata so se mi zaprla..ppa sem prejšnji teden že nekak izplaval ko sem mel dopust, in sem z mal mete nazadnje pa brez vsega že začel hodit v službo in to je še največja borba mojega življenja izdržati službo.. pa je pršu vikend pa sem spet zajebal….pa spet kriza..nekaj rabiš za zdravje, nisem na metadonski.finančno sem pa tudi pogorel
Jemljem od 15 leta izdaj Po16 letih sem Star 31 in bijem še večjo bitko ko na začetku… Sm da je danes leto 2014, i da sem najlepša leta svojega življenja zapravil….spominov ni ostale so le še bolečine….ki so še danes prisotne v meni, leta konstantnih bitk so bila dolga a vojne še do danes nisem dobil…bil sem na metadonski 3 leta in nazadnje mi je ratalo se spustite sem je bila kriza trikrat huja ko na heroinu pa še 14 dni je trajala, zato ne grem več na metadon… I pol sem bil pol leta clean pol je pa pršu eden petek, začetek nogometnega prvenstva v afriki,bil je lep dan naši so igrali proti Alžiriji…in sem se pokal med tekmo in tak je bilo konec mojega poletnega težko. Prigaranega stanja….i leta se obračajo i vsa ta leta sem bil največjo bitko z denarjem, in kuppil si nisem vsa ta leta nič razen plačal dve položnice….pa še. To včasih komaj….upam da bom dobil to zadnjo bitko, rad bi pa dobil tudi vojno…zmagal za vedno…..

“Never gone fishing,” to si lepo povedal…A se bojim, da če želiš dobiti vojno, bo treba nabrati vojsko, da ti bo pomagala izbojevati vsako bitko posebej! Sam boš po vsebini tvojega pisma, težko to dosegel. Ne vem koliko si kaj seznanjen s terapevtskimi programi za pomoč zasvojenim, a toplo priporočam, da bi se oglasil v kakšnega! Za zasvojenosti je ponavadi najprimernejša skupinska terapija. Seveda pa bi se prej bilo dobro pogovoriti individualno s terapevtom. Več o našem programu Društva Psih@ si lahko pogledaš na spodnji povezavi. Sicer pa imaš še druge: Društvo projekt človek, Zavod Pelikan Karitas…

Toplo priporočam!

Pozdrav,

--- Klementina Sambolič, magistra znanosti, zakonska in družinska terapevtka http://zavod-druzinskaharmonija.si/

Hvala za odgovor Klementina…no v teh težkih dneh ko se po tolikih letih počutim spet na dnu oceana in desettisoč metrov vode nad mano ki me loči o polnega zadiha s pljuči mi z valovi prebijajo misli v možganih, ne vem več kam levo, desno, gor, dol….v službi po trinajstih letih komjda še izvozim ovinke da nihče ne sumi…počutim se kot smučar ki s zadnjimi močmi poskuša izpeljati zadnja vratca na progi že napol v odstopu…napol v snegu in brez vsega, brez uvrstitve brez medalje, v tem primeru brez preživetja…. Vse težji so dnevi na moji poti..vse težje se borim…saj moja zgodba je zelo dolga,dolga in zaenkrat brez zaključka…še najtežje se mi je borit saj po teh dolgih letih še dan danes nihče ne ve za moje borbe,za moje vsakodnevne bitke, ni ga človeka, ki bi se mu lahko zaupal,…mu povedal o svoji vojni…o vsakodnevnih žrtvah, punce so vse odšle,obrnile list odšle naprej, ne zamerim nobeni, nekatere niso vedele, nekatere so sumile,vse pa so bile toliko pametne da so vedele da nima smisla izgubljat časa z mano…pač nisem bil pravi…prijatelji so tudi vsi odšli, saj me ni pri vseh teh letih zanimalo nič drugega kot vzdrževati pristen stik z edinim mojim prijateljem horsu…ničesar ali nikogar drugega nisem rabil…dom, drogo, čas zase in seveda denarja…Edino moji starši so po vseh teh letih še z mano, niso še obupali,čeprav niso več navdušeni nad mano in po vseh teh letih še vedno ne vejo zakaj se gre, mogoče si tudi malo zatiskajo oči, kar jim ne gre zamerit, so pa starši tiste starejše generacije in niso najbolj poučeni o teh stvareh tak da še dan danes ne vejo zakaj se gre…moram pa reči da sem izvrsten igralec in sem vsa ta leta skrival vse bolezni, vse krize vse padce, no evforične high-e mal majn saj so me dostkrat pogruntal da sem predobre volje, da sem navdušen, da sem zgovoren…no tu pa v zgodbo pade še en moj prijatelj ali sovražnik alkohol ki me tudi že nekaj let spremlja, in v vseh teh letih ko pogledam za nazaj sem še najbolj rad se imel, in preživel najlepša leta življenja ko se kadil travo, in nisem pil fucking alkohola ne horsa…ampak travo sem pozabil vse drugo je pa zdaj tu in me mori in uničuje….in no začetek te moje dolge sladke poti je bil okoli leta 2000, na začetku je bil zakon, folija prijatelji, pa folija pa prijatelji pa party-ji pa extazi pa žurke v nedogled po par dni…pa spet folija pa vožnje s kolegi pa folija, pa nabave večje količine droge pa folija pa nazadnje zmerom Folija(moram reči da se nikoli nisem dotaknil igle in ne vem sploh kaj je to ghan…sem se bal igle in si je nisem želel sej sem vedel da sem komaj zvozil vsa ta leta, kaj šele da sem bil na fucking igli,sem sem pa verjetno dosti več denarja potrošil posledično….to je pa bila verjetno. Cena ki sem jo moral plačati…)no potem so počasi zaradi vse slabšega počutja izginile punce, pa prijatelji, pa partiji…žurke pa življenje in nazadnje sva ostala le horse pa alkohol pa jaz….horse za zdravje, alkohol za dobro voljo in jaz sam s sabo še dan danes se borim in mi je počasi dost te vojne v kateri so se leta obrnila, saj se med tem piše 2014 leto in sem star 31 let in na vsej tej dolgi poti petnajstih letih se počutim kot najbolj zapuščen vojak in osamljen borec ki je tam sredi puščave ostal brez vseh sovojakov in brez vode, v glavnim brez rešitve in brez izhodov…pripravljen da se preda ne pa umre, če bi bila predaja možna…no ampak po tolikih letih več revni jaz ne vem ali predaja ali borba ali mogoče kaj drugega…bilo je vseh teh leti tudi nekaj svetlih trenutkov..nekaj rešitev…nekaj lahkih izhodov, ko sem bil že na pol poti iz brezna (dal sem par let tudi metadon čez i pol to metadonski krizo ki je huja kot heroinska, sm pol je zmerom petek pršu i me je povozu….pa je pršlo poletje sem se na suho vsaj desetkrat pa je zmerom pršu pol ta jebeni petek in se je stara zgodba začela pisati na novo…. Igralec sem bil pa isti in sedaj po petnajstih letih sem pa res že utrujen in vse težje nosim to puško na ramenu, to težko breme… Rad bi že našel enkrat to zeleno oazo sredi puščave da bi odložil orožje, da bi prenehal se borit… Da bi zaživel v svetu in da zjutraj ne rabil pomislit kaj bom rabu da bom prebil dan…
No danes v letu 2014, na dnu pa je pol rezultat vseh teh bitk štiri krediti pa par položnic in še par dilerov katerim moram polagat račune…pa tristo evrov od plače tisoč EU….no s policijo pa ni sem nikoli polagal račune in moram reči da vem da sem vse račune polagal zase in s svojo plačo in da mi v vseh teh letih ni prišlo na misel da bi ubral poti kriminala kar so stereotipi za borce mojega kova, tak da sem se zmerom držal mota, kar spiješ to plačaš..in plačal sem redno in pošteno s svojih rokah, velikokrat sem delal tudi dva šihta, toda sem kmalu spoznal da ni večje neumnosti nasvetu kot pa delat dva šihta, štirinajst ur na dan za nič, sm za zdravje pač da nisem več bolan…zadetosti tak več zdavnej ni bilo….no več me roke bolijo od pisanja, problema svojega pa še skoz nisem rešu….in kriza je še skoz pred mano čeprav sem jo iz včeraj na danes ublažil z subotexih , sm slučajno dobil dve osmice, ko jih zmanjka sam ne vem kaj bo..je me pa najbolj strah da po trinajstih letih izgubim službo in upam da bom premagal to bitko saj brez službe življenja pač zame ni in verjetno bi tudi moji starši dokončno obupali nad mano…kar je pa zadnje na tem svetu kar si želim….če ne bi bilo mojih staršev verjetno. Ne bi bilo več tudi mene…upam da bom enkrat tak kot oni….!!!in res jih imam po vseh teh letih sem še bolj rad in me je strah trenutka ko bom izgubil še njih…vem pa da bo prišel tudi čas….belokranjski deček

Fuk pol nahitro pogledam zadnji datum objave posta i vidim daje to leto 2008… I fuckin nihče ni objavljal postov s podobnimi probleme na tem forumu že šest let i spet dobim občutek kot da plavam sredi tihega oceana i tritisoč km daleč od kopnega, ja pa preveč utrujen da bi zdržal pol ure….i nikjer rešitve na obzorju…mogoče morski psi…če je to sploh rešitev….??

Na tole bi rada dala še repliko…pa mogoče ne bo tako vzpodbudna.
Veliko se samemu sebi smiliš, ampak to te v vseh trinajstih letih ni pripeljalo daleč, kaj? Nič nisem še slišala o tem, ali si kdaj res poiskal že pravo strokovno pomoč (metadonski program ne šteje).
Namesto da se smiliš samemu sebi, se vprašaj kaj si želiš? “Zadevaš” se ga na “suho” tudi s pisanjem o tem kako si se ga kdaj počil. In slišati je kot da si želiš s tem tudi nadaljevati!
Ko in če kdaj, boš prišel do točke, da boš imel svojega životarjenja tako poln kufer, da boš začel iskati nujne rešitve zunaj, se pa oglasi! Do takrat pa…

--- Klementina Sambolič, magistra znanosti, zakonska in družinska terapevtka http://zavod-druzinskaharmonija.si/

Fuck zdaj mi je jasno zak ni nobenega posta od leta 2008, nisem to napisal da bi se smilu sam sebi ampak v opomin drugim, blog o življenju v narkomaniji,nesmislih, izgubi časa in življenja in mogoče da bi mi cajt hitreje med krizo hitreje minu..sem Fuk pa si res družinska terapevtka… Zadel se bom pa itak spet če bom se htel, sem neznam kdo je tebi službo dal, kot bi porinla človeka iz mosta, ki bi htel naredit samomor…približno v te smeri sem dobu feeling tvojega odnosa…srečno..

Klementina a maš ti izkušnje z odvisniki? Ker to kar si napisala sem še jst dojela malo bedno.
Metadonski program ne šteje kot pomoč odvisnikom? Dto,Komune in Projekt človek so sam programi za krajši čas pol se pa spet vračajo.

never gone fishing ne obupat ostani močen in vedi da nisi sam.in ne izgubi bitke.najdi voljo v sebi odpusti si recidiv in se spucaj.srečno!

Nesrečna?;

Tvoj post me je zelo nagovoril.
Ne toliko v tem smislu,da bi tudi sama imela tolikšno zapuščino, ki jo zapusti droga; temveč,ker si bila tako odkrita in direktna.
Hvala.
Pisala si l.2010, ee vidiš, jaz sem se ravno v tem času šla na zdravljenje na dto. V marcu. Julija sem odšla domov. In od takrat sem uradno čista. Imela sem vmes še zdrse, a danes po skoraj 5 letih lahko rečem,da mi gre dobro. Jaz hvala bogu nisem imela nobenih težjih zadev( zapor), vse smo lepo rešili,ker sem pokazala pripravljenost,da se stvari uredijo.
So pa se težave začele v “realnem svetu”. Slovenija je majhna in tudi če greš iz enega konca v drug konec živet, ni nujno,da te kdo ne pozna od prej, te je videl fehtarit ipd…Ravno to smolo sem imela jaz. Po treh letih mirnega življenja, končno služba, vse je klapalo- me je 1x pred firmo kjer sem delala, videla hči od sodelovke in mami povedala,da se me spomni, kako sem prodajala Kralje ulice vsa zadeta..
Sodelovka se je začela očitno čudno obnašat, izogibanja v firmi….kar naenkrat me je poklicala direktorica in hotela jasno razlago,kako živim danes ipd…V tej firmi sem sicer delala 3 leta, niti ene napake nisem naredila, prilagodila sem se razmeram ( in ljudem), samo da bi obdržala službo in živela mirno življenje.
Pa se ni izšlo. V službi so se začela podtikanja, ker niso mogli drugače, so mi v mojo omarico nastavili denarnico z 500evri in zbombali po firmi,da nekdo krade… Lahko si mislite,kako mi je bilo,ko sem po šihtu odprla omarico in v njej videla denarnico z 5ooevri. Katastrofa!!
In tako so se me “rešili”.
Sprva misliš,da je res s tabo kaj narobe, ampak folk je dejansko tako omejen,da ti ne da možnosti, pa so lahko tvoji poslovni rezultati ne vem kako dobri, in če te prej hvalijo in govorijo kako si oh in sploh- je res tragikomično kako ljudje lahko iz dobrega pridejo v slabo- če izvejo,da si v preteklosti naredil nekaj slabega.
Jaz sem sebi pred skoraj 5 leti ( KAKO HITRO GRE ČAS:), dala to šanso, da grem naprej drugače….
Težava v Sloveniji je, da je majhna in zaplankana…ljudje ti v večini ne dajo priložnosti,da si boljši.
In ko si enkrat stigmatiziran, se težko te stigme osvobodiš.
Razen če greš v tujino in zaživiš brez da bi vsako jutro gledal iste face..
Ugotovila pa sem sledeče….pravzaprav greš lahko na konec sveta in je moja odločitev ali nekim občutkom pustim blizu ali ne. Jaz zase vem,da sem uredu, se trudim in danes po skoraj 5 letih živim pošteno. Brez droge, in denarne socialne pomoči. To je zame moja mala zmaga in prav nesramno lahko danes rečem: Evo vam! Tistim,ki niso verjeli vame , pa lahko z veseljem naredim kak urinski test, hehe:))

Lepo se imejte!

Kje si pa danes,si še zmeraj na heroinu,si se spucal.Upam,da mi boš odgovoril,ker me res zanima,kaj si naredil s svojim življenjem..

New Report

Close