Drage moje sotrpinke!
Danes imam rojstni dan.Nič ne čutim, da ga imam. Aja, v službi smo malo zažurirale.In to je to. Pridem domov, kaj pa bomo danes jedli, a si pospravila to in to,sej spet ne bo nič, jaz govorim v prazno………..
Ja dolgo sem trpela predno sem rekla;dovolj je!!!!!!!; Se bom že znašla.
Šla bom kamor bom hotela, delala bom kar bom hotela, v hladilniku bodo stvari ko jih bom jaz hotela, tv bom gledala in ugasnila ko bom jaz hotela………Joooooooooj, milijon stvariiiiiii!!!!!!!!1SVOBODAAAAAAA!
Držite se punce zmagale bomo, saj smo ženske, ali ni tako?Nikjer ne piše, da moramo vse požirat in prenašat!!!!
Predlagam, da ustanovimo skupino, ki bi se občasno dobivali nekje v Lj. in ob družabnem večeru si malo izpraznili dušo in nabrali moči, ki jo še kako rabimo za teden, mesec, leto…
lep večer ŠICA

Šica sem si drznila s tvojim sporočilom odpreti novo temo in dodala nov naslov ( lahko ga spremenim, če želiš ( je dober bit moderator…..:-)) Ampak ti si ga dodala eni taki dolgi klobasi sporočil in morda bi šlo mimo..

V glavnem:
VSE NAJBOLJŠE!!!! draga šica!
Da zbereš dovolj energije za tisti DOST MAM!! in da se ti odprejo tisočera nova vrata in za vsakimi tisočere nove možnosti + vse tiste stvari, ki si jih želiš že dolgo….da ne omenim dokončna oblast nad tv in hladilnikom …!!!

Ideja za skupino in kavice odlična, samo mislim, da se moramo še malo ogreti, ker je vsaj na začetku, ko odpiraš bolj boleče teme lažje biti anonimen. Ampak morda se motim.

Drži se!
GittaAna

GittaAna, hvala lepa, ker si odprla novo temo.Imaš prav glede naših srečanj.Počakajmo še malo, sedaj imamo tukaj strani, na katerih se lahko malo olajšamo. No, glede na svobodo pa takole, ne samo oblast nad hladilnikom in tv, ampak nad vsem kar počnemo v življenju.
na tv je fuzbal, jaz pa na forum,hop!
šica

Sej mogoče je dober, da se vsi navadimo, da kadar imamo kaj še izven trenutnih tem povedat nardimo to kot novo temo…jst se včasih prav lovim, ko je pod eno temo stlačenih en kup različnih stvarih in včasih komi, da ne zamešam kej 🙂

Za tiste, ki niste toliko vajeni forumov – vsak lahko odpre novo temo, tam zgoraj na začetku foruma imate en tak moder trak (pasico) in tam piše Nova tema…klikneš, napišeš naslov , dodaš sporočilo in to je to.

Fuzbal…nisem ravno nadušenec tudi jaz ne:-)

Kar se pa svobode tiče….tud sama sem pred leti potegnila ročno ( kot je, mislim da nekje napisala Streetkitty) in rekla dost je! in si potem rekla, najprej popucat pri sebi, potem šele naprej. Najprej je bilo hudo viharno…..ko sem razmišljala a je prav ali ne in me je kljub nemogočem odnosu vleklo nazaj, potem, ko se je preteklost zvalila name, pa vse zamujene priložnosti, pa napačne odločitve, pa….potem sem se nekako prigrizla ven ( s pomočjo hudo dobrih prijatljev) in ko sem nekako prvič v življenju zadihala s polnimi pljuči ( osvobojena ne samo narcisoidnega tipa, tudi družinske preteklosti) sem šele videla, kako dober je živet 🙂

Zdej mam drug problem :-)…tolk dober se počutim v svoji koži in svoji svobodi ( sej več, moj televizor, moj hladilnik, moj čas, moji ..) da se mi včasih skoraj ne da z drugimi bit, ker je tolk lušten….se moram spet malo socializirat in pustit še komu drugemu remote v roke (včasih seveda) 🙂

lep večer!
GittaAna

Jaz sem prav tako razmisljala, ko sem se osvobodila mom-ovca. NAJSVETEJSA MI JE BILA SVOBODA IN TO, DA SEM ZOPET NASLA SAMO SEBE. Neprecenljivo.

Vse najlepše za tvoj praznik, ti želim tudi jaz. Danes je tudi rojstni dan moje mame, ki pa je žal ni več med nami.

Vse dobro in veliko moči, da izpelješ projekt – svoboda.

Draga Šica, vse najboljše za rojstni dan in še enkrat vse najboljše za novi rojstni dan, ko si se odločila, da zaživiš.
Pogumno si naredila prvi, najtežji korak k samostojnosti, vsi naslednji bodo lažji.
Živela svoboda.
Tudi jaz sem razmišljala o občasnem druženju, pa sem ugotovila, da pa bi v vsakem primeru morali skozi neke filtre, kajti mnogo nas je tu takih, ki še nismo sposobni stopiti iz anonimnosti zaradi vseh zadev ki jih še imamo.

Do takrat pa se bomo še naprej zbirali tule, si bili v oporo, se spodbujali, in tudi smejali .
Lep dan.
Gemma.

Evo tudi mene prvič.

Najprej, vse najboljše, šica.

Ja, svoboda, sproščenost, mir, spokojnost, lastne misli, vrednote, prepričanja, želje……. kaj je že to? Moram priznati, da sem že pozabila kaj vse to pomeni.

V svojem zakonu sem preprosto izginila. me enostavno ni več. Vse kar delam je, da grem skozi mnoge zahteve kakšna naj bi bila. kako naj bi razmišljala. kaj naj bi delala in to iz čisto preprostega razloga- izogibanje konfliknim situacijam. Kar pa na koncu koncev sploh ne velja, saj se kregi ustvarjajo dan za dnem. Enostavno se mi meša, enostavno ne vem več kdo sem, niti kaj sem. Vem pa, da si želim s srcem in dušo okusiti svobodo brez norih okvirjev, pravil, zaživeti mirno, srečno in veselo.
Iz mene je izsrkan skoraj vsak del moje moči… ob vseh nenehnih razlaganjih, opravičevanjih, pojasnjevanjih, da je vse kar sem zmožna narediti v teh trenutkih, je rečti “oprosti”, ker sem takšna. Seveda tudi to ne pomaga.

Moja norost in kričanje vsakega dela mojega telesa me je pripeljala do terapevta in prvič v življenju mi je nekdo rekel, da nisem nora. Ob teh besedah sem se razjokala. A potem res nisem nora sem govorila in ponavljala. Kakšno olajšanje sem začutila…mislim, da ni besed s katerimi bi opisala ta trenutek zavedanja.
Potem je sledilo spoznanje, da sem samo sebe izgubila nekje na tej dolgoletni poti. To mi je spet predstavljal šok in ne olajšanje, saj sem si s tem priznala, da moram nekaj izpeljati popolnoma sama. Iskanje sebe. No, pa sem začela. Znašla sem se na čustvenem vlakcu smrti in boja v sebi.
V enem trenutku sem popolnoma prepričana, da moram stran. Razumsko lahko povem, da mi zakon škoduje tako fizično, kot tudi psihično. Škoduje meni in prav tako mojim otrokom. Pa mi še vedno ni dovolj, da bi pobrala šila in kopita, ter zaprla vrata za sabo. ZAKAJ????? O, prosim, prosim, prosim, da dobim to moč, da se “najdem”, da bom odšla s dvignjeno glavo, brez obžalovanja, da sem naredila napako, da sem razdrla družino.

Samo razmišljam kako bo mož sesut, kako bodo otroci prizadeti. Sploh se ne dotaknem misli, da sem lahko pa še jaz srečna in mirna. Tako tuje mi je.

Čeprav sem imela lep teden, ko sem prepričano sama pri sebi trdila, da komaj čakam, da grem, da bom mirna, da ne bom živela v strahu pred novim izpadom. Pa me je spet podrlo. In spet sem nazaj pri starem načinu razmišljanja, udobja znanega…….

Nekaj pa me zanima….. ali so takšni vzponi in padci nekaj normalnega. Ali ste imele pred zapuščanjem partnerja tudi takšne vzpone in padce.

“…obžalovanja, da sem naredila napako, da sem razdrla družino.

Samo razmišljam kako bo mož sesut, kako bodo otroci prizadeti. Sploh se ne dotaknem misli, da sem lahko pa še jaz srečna in mirna. Tako tuje mi je.”

NE RAZMIŠLJAJ O TEM! imaš pravico do srečnega življenja ne pa da delaš kot drugi pričakujejo in se sama izgubiš v vsem tem! nobene družine ne boš razdrla, razdrl jo je mož očitno, ki samo teži skoz in skoz. otroci bodo sčasoma razumeli, še vedno bodo stiki, ne boš razdrla ničesar, samo možnost za srečo si boš dala!!
vsaka je omahovala ampak po mojih izkušnjah so si oddahnile in “zakaj nisem to že prej storila” 😉
še nekaj ženske, če se možu fučka za zakon, kje piše da morate ve krpati vse in gurati?
otroci pa tudi verjetno od take stokrat ponižane mame nimajo prav nič.šele slab zgled se jim daje ko oče samo kritizira mamo, mama pa vsa ponižna- saj nismo stolet nazaj!!
tako da ne počuti se krivo, če so zmogle marsikatera druga ki je bila v težji situaciji kot ti, bi tudi ti.
in še nekaj, za takega bedaka od moža jaz niti malo ne bi razmišljala…. 😉
kar pogumno.

Draga Mobala,
lepo pozdravljena.
Izhajala bom samo iz sebe in ne splošno.
Tudi sama sem tako kot ti, kar nekaj časa zbirala moči za odhod.Tudi jaz sem bila že trdno odločena da grem, pa sem odlašala, pa sem padla, pa sem namesto koraka naredila tri nazaj.Ne enkrat večkrat.
Ni pravila kdaj kdo gre.
Odšla boš takrat ko boš to začutila, če res ne vidiš nobene prihodnosti.
Poskušaj se ojačati, poskušaj samo sebe ohrabriti in dvigniti do te mere, da boš lahko odšla.
Kdaj bo to, boš vedela.
Tudi jaz sem spraševala naokoli, če sem sploh še normalna, tudi jaz nisem vedela, ne kdo sem, ne kaj hočem.Postala sem sama sebi popoln tujec.Postala sem senca same sebe.
Vem kako ti je, vem kako se počutiš, vem kako je ko si že trdno odločen, potem je pa dosti samo beseda, misel, nekaj že videnega in z vso silo treščiš ob tla in se ponovno sestavljaš za naslednji vzpon.
Z tabo ni narobe nič.
Si normalna ženska, ki nima več moči za nič, ker ti je takole životarjenje pobralo vso energijo.
Poskušaj se osredotočiti na sebe, kajti če sebi ne boš pomagala ne boš pomagala nobenemu.
Niti otrokom ne.
Tudi jaz mojim nisem mogla, pa mi je hudo zaradi tega, ampak drugače ni šlo.
Ne obsojaj se.
Ne bodi prestroga do sebe.
Imej se rada.
Spoštuj se.
To so za nekoga nepomembne stvari, za nas, ki pa smo živeli na rezervi, pa so to odrešilni hlapi.
Poskusi se fokusirati na odhod-če si se tako odločila, kajti vse ostalo še pride.
Z vsem ostalim se boš ukvarjala potem, korak po korak, tu ni bližnjic, eno stvar za eno.
Uspelo ti bo karkoli se boš odločila.
Najprej pa pomagaj sebi.
Uspelo ti bo.
Vzponi in padci, pa so tudi ko partnerja zapustiš, ne samo prej, ampak do takrat glavo pokonci, vse bo dobro.Vse ob svojem času.
Drži se.
Želim ti vso srečo.
Gemma

GittaAna luštkan post si napisala 🙂

Šica vse najboljše z željo, da zbereš moč in oddideš.

……..sama nisem niti za trenutek zanihala pred odločitvijo, da grem. Kajti vedela, sem da se bom uničila, če ostanem . Vendar me ga je bilo tako zelo strah, da nisem bila zmožna odditi saj sem vedela oz. slutila, da se nasilje žal ne preneha z odhodom …..Neko noč sem si rekla zdaj grem ali pa se mi bo dejanko zmešalo….In to je to…..Nekaj časa živela v vakomu z osebami, ki jim zaupam, nikamor nisem šla sama, živela drugje….No sedaj sem jaz ponovno jaz.

Punce meni se ni problem dobit na kepetu :))

Lepo pozdravljene, viviana

Kajti vedela, sem da se bom uničila, če ostanem . Vendar me ga je bilo tako zelo strah, da nisem bila zmožna odditi saj sem vedela oz. slutila, da se nasilje žal ne preneha z odhodom …..Neko noč sem si rekla zdaj grem ali pa se mi bo dejanko zmešalo….In to je to…..Nekaj časa živela v vakomu z osebami, ki jim zaupam, nikamor nisem šla sama, živela drugje….No sedaj sem jaz ponovno jaz.

Viviana,
približno tako sem naredila tudi jaz.
Z to razliko, da šele počasi odkrivam kdo sploh sem.
Vsak dan znova sem presenečena nad novimi odkritji.

Pogumna punca si.
Lep dan.
Gemma

Stvari v življenju ( še posebej v odnosih) niso nikoli tako zelo preproste, da bi ti bilo vedno 100% jasno, kaj storiti in kaj je prav in kaj ne. Vedno so vzponi in padci, vedno so dvomi.

Morda si lahko pomagaš tako, da napišeš na list papirja na eno stran, zakaj je dobro, da ostaneš in na drugo stran, zakaj je nujno, da greš.Če prevaga tista druga stran, potem pojdi. Pomaga tudi, da si na list papirja napišeš, kaj je tebi (in otrokom) tisti minimum, kaj potrebuješ (potrebujejo otroci) v tem odnosu, da si še pripravljena ostati in v primeru, da greš, partnerja seznaniš s tem. Če se je pripravljen spremeniti in to sprejeti in na tem potem zares delati so še šanse, drugače pa boš uničevala sebe, pa tudi otroke, za katere ni dobro, da živijo v taki družini.

Družina sama po sebi še ni vrednota, če živiš v disfunkcionalni družini potem to ni dobro za nikogar.

Dobro je tudi poiskati kakšnega terapevta, če meniš, da sama ne zmoreš, ki ti bo pomagal, da sama pri sebi razščistiš, kaj je prav in kaj ne, kaj si želiš zase in za otroke in kaj ne, pa tudi zakaj si se v takem odnosu sploh znašla.

Pozdrav;
GittaAna

punce, hvala.

Vem, da se moram najprej ponovno zgraditi. Se mi zdi, da prehitevam sama sebe in v stvareh s katerimi še ne morem čustveno obračunati.
Ampak me je misel o “hold your horses” tako prestrašila…. v bistvu me je strah, da ne padem nazaj v udobje svoje zlate kletke.

So mi pa resnično nora moja nihanja. Od tega, da sem res kriva za vse, do tega da moram dobesedno zbežati; o krutem pogledu resnici v oči ; da pa me ima res samo tako zelo rad…..o bog….. samo misli o sebi ne smem izpustiti…tiste misli, kjer sem se spet začutila. Tako zelo sem jo že držala……. tako mi je bila blizu, tako zelo sem čutila mirnost……. in res je nočem izpustiti.

Vidim, da je dolga pot pred mano….. ker ti notranji boji + boji z možem, me dobesedno ubijajo.

če čutiš da moraš iti stran da boš končno TI srečna brez nekih pojasnjevan in brezveznih opravičevanj in da ne boš več neka marioneta- POJDI, pa ne razmišljaj o tem kdo bo prizadet!
se bodo že spravili k sebi, saj imaš pravico da živiš, halo, saj nisi lutka!
kakšen mož … daj no… na njega bi zadnjega tuhtala!
nisi nora, on je nor, ki bi rad in je iz tebe naredil lutko, ki jo upravlja po svoje.
lp

To je bistvo manipulatorja. Točno tako deluje, kot on želi, da se obnašamo. V kolikor bo nekaj “rabil” od nas bo ves sladek in nežen in oh pa sploh. Takoj naslednji trenutek, ko ne bo po njegovem, bo pobesnel, da si čisto majhna. Ja, on je manipulator, vendar se mu vseeno lahko upreš. Predlagam, da si prebereš knjigo Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo.

Bolj bi me na tvojem mestu skrbelo, da morda manipuliraš tudi sama s seboj (ti notranji boji), ali si en trenutek govoriš, da si v redu, da razmišljaš prav in dobro, naslednji trenutek pa dvomiš o sebi in si misliš o sebi najslabše? Naredi si o sebi pozitivno stališče in ga zagovarjaj, ne glede na vse, kar ti drugi rečejo. Nato pa to stališče lahko samo še spreminjaš, da dodajaš samo dodatne pozitivne misli in poglede nase. Ja, to je pravi boj s samo seboj – res je, pot bo dolga in težavna, ampak ti to zmoreš, na koncu pa te čaka velika nagrada :). Tudi jaz sem še bolj na začetku te težke poti in dobivam bonbončke že spotoma :), uf, kakšna bo šele nagrada na koncu 🙂