Surditas Whoreborn
Moj gluh 16 letni sin, s katerim imam same težave in za vsak, ko ne more sodelovati v pogovoru, ko ne more kam poklicati, ipd., začne razbijati po stanovanju, si je zdaj izmislil še nek KULT!
V njegovi sobi sem včeraj našla polno risb z mrtvaškimi glavami, grobovi, svečami, glavami, ki so jih sama usta,… Pod slikami pa je pisalo naslednje:
– Surditas Whoreborn, boginja gluhote (trioka kreatura z mrtvaško glavo, ogromnim nosom, penisom, dojkami, rogovi in oslovskimi ušesi)
– Odgledovanje (To je ena glava z velikimi ustmi s prašičjimi čekani in velikimi očmi)
– Sluhov grob (to je slika groba)
– Njegova surdopedagoginja je bila narisana kot svinja
– Njegova osebna zdravnica je imela rogove, penis, velike joške, prste v obliki **** offa, dolg nos,…
– Ovca z velikimi ustmi na njenem trupu (z zverskim zobovjem) – pod njo je pisalo “življenje”.
– Risba, porisana s svečami: Pisalo je, da stojijo na njegovem grobu.
Ko sem ga vprašala, kaj pomenijo te risbe, mi je zabrusil, da v njegovo svetišče že ne bom hodila!
Ali naj te slike pokažem zdravnici ali naj kako drugače ukrepam? Ali je normalno, da moj 16 letni sin take riše?
Spoštovana mama!
To pa je bilo srhljivo opisovanje, kaj vaš sin počne. Mislim, da risbe niso vedno nekaj slabega. Po eni strani so lahko odraz njegove notranje stiske in jo izraža preko risb. Po drugi strani pa je videti, da se sin težko sprijazni s posledicami gluhote – ker je gluhota resnično ena najtežjih stvari, ki doleti človeka. Opazili ste, da se ne more vključiti v pogovore, ne more telefonirati in vse to v njem povzroča občutek nemoči. Surdopedagoginji verjetno zameri, ker ima mogoče občutek, da ga želi spremeniti? Risbe pa obenem tudi pričajo, da je fant bister – celo za to boginjo jaz nisem vedela, da obstaja???
Predlagam, da poskusite sina vključiti v kakšno dejavnost, kjer bo uspešen, in kjer bo imel občutek, da obvlada stvari, takrat bo imel tudi pozitivnejšo samopodobo in večjo samozavest. Lahko je to kakšen šport, krožek ali kaj takega. Vem, da bo spet problem komunikacija – zato poiščite takšno dejavnost, kjer ni poudarka na komunikaciji ali pa obiščite družbo gluhih vrstnikov, ki mu bodo lahko pokazali, da ni vse le tako črnogledo.
Bodite torej pozorni tudi v vsakdanjem življenju in poučite ostale priajtelje, člane družine, naj bodo obzirni do njega v pogovorih, tako da jih lahko spremlja. Imejte v mislih, kako se morate razporediti za mizo ali prižgati luč. Naj ve, da se zavedate njegove gluhote in mu skušate olajšati težave.
Če ste iz Lj ali okolice, sporočite, morda bi se vključil v kakšen šport?
No, moje vprašanje je naslednje:
– Ali surdopedagogi (logopedi) naučijo človeka, ki je oglušel, živeti z gluhoto in sprijazniti se z njo?
– Ali moramo za to, da nas naučijo sprijazniti se z gluhoto, posebej prositi in ali rabimo posebej napotnico? Tri leta že hodim k surdopedagoginji, pa mi še besedice ni omenila, kako naj se sprijaznim z gluhoto!
– Ali gluhi vse življenje obiskujete slušne vaje? Res dvomim, da so slušne vaje potrebne, saj od njih ni nobene koristi, saj se mi sluh zaradi teh vaj ni čisto nič izboljšal.
Lp
Melmex
1. Odvisno od vsakega posebej, in od tebe predvsem. Ti se moraš sam odločiti, kaj želiš od življenja. Pa ti bodo drugi pomagali. Jaz ne morem vedeti, kaj misliš, če mi ne poveš. To je le primer.
2. Surdopedagoginjo imaš, da te navaja recimo na slušni aparat ali da izboljša tvojo izgovarjavo.
3. Kdo pa vse življenje hodi na govorne vaje? Nihče. Sluh pa se ti ne more in je tudi nemogoče, da bi se ti izboljšal – ne vem, ali imaš pač ti svoja pričakovanja do sebe tako velika, da so celo moteča zate osebno?
Lp!
MELMEX
sam daješ negativen odraz svojega obraza in s svojim godrnjanjem odbijaš ostale ljudi, kakor slišeče in gluhe.Daj se mal skuliraj…mar moram vsakiš spregledat tvoja mnenja na forumu, ker že vem kaj lahko pričakujem…samo JAMRANJE!!!!
Dej mal kakšne spodbudne besede dajaj in na tak način te bodo tudi drugi radi imeli.
lp
Melmex, naj ti dam še jaz svoj odgovor. Res mi je žal, da ti je tako težko, ampak moral se boš sprijazniti s svojo gluhoto. Nikjer in nihče te ne more naučiti, kako se s tem sprijazniti, naučiti se moraš sam. Vsak človek je drugačen, zato vsak sprejema in se uči drugače. V svoji gluhoti poišči nekaj dobrega, potegni nekaj iz tega. Je težko, priznam, ampak drugače ne gre. Tudi sama sem gluha, v najstniških letih sem norela in klela, zakaj glih jaz. A sem se sprijaznila, potegnila sem nekaj dobrega iz tega, se naučila živeti z gluhoto, sprejemati in se braniti.
Tudi ponesrečenci, ki so na robu smrti in imajo nato zaradi nesreče totalno spremenjeno življenje, so razmišljali kot ti. Vsak, ki je prišel na rehabilitacijo na Sočo, si je želel le obupat, končati vse. Niso meli volje do rehabilitacije, ker niso vedeli, kaj jih čaka. Ampak lej, vsi so se pobrali, poiskali so neki smisel, hobi, veselje do nečesa, za kirega prej niso vedeli. Nesreča jim prinese veliko slabega, ampak tudi veliko dobrega. Ampak do tega so prišli tako, da so sprejeli svoj novi način življenja. Vem, ker sem en čas tam delala in vem kako je vsem bilo hudo.
Torej, rečem ti lahko le to. Poišči si kakšen hobi, ustvarjaj, če imaš rad umetnost, ampak ne na takšen način, kot delaš zdaj. Jaz sem našla svojo ljubezen v hobiju in mi je zelo izpopolnil življenje. Poišči ga tudi ti. Opusti svoj kult, saj sovraštvo, žalitev in zajebancija ne pripelje nikamor, le še v večje trpljenje. In sam veš, kako hudo je trpeti.