Pesti me problem, ki je zanme velik, vam pa se morda ne bo zdel tak.
Problem je nastal na rojstnem dnevu matere, na katerem smo se zbrale vse tri hčere z otroci, starimi med 14 in 23 let. Ves popoldan smo več ali manj preživeli v dnevni sobi, za mizo, v pogovoru. Sem pa tja je kdo odšel iz sobe, a se kmalu vrnil. Preživeli smo prijetno druženje, se poslovili in se razkropili vsak na svoj konec. V čau našega obiska naj bi materi iz kuverte v ročni torbici, ki jo je imela v sobi, zginilo 100 eurov. Za izginotje (beri krajo) sumi vse 4 vnuke, ki so bili takrat na obisku. Po pogovoru z njo sem zaznala, da je pravzaprav glavni osumljenec moja starejša hči, stara 23 let. Do te ugotovitve sem prišla ko mi je mati rekla, da hčeri za rojstni dan ni niti voščila. Pred tem pa je govorila kako grda je kleptomanija, kako bi vsakemu ki bi jo prosil, denar dala…….in na koncu je izjavila…zato pa XX za roj, dan nisem niti voščila. Ko sem jo vprašala ali se je to zgodilo zato, ker misli, da jo je XX okradla, je bila tiho.
Ne vem kaj naj si mislim. Te obtožbe se mi zdijo hude. Sploh zato, ker nima nobenega dokaza za to, da so ji kradli vnuki. Podlo se mi zdi že to, da sploh pomisli da bi jo okradli oni. Naj povem, da sem od nje doživela isto, ko sem bila še v osnovni šoli in me je obdolžila, da sem ji ukradla takratnih 100 dinarjev, kar ni bilo malo. Spomina na te, pa še kakšne druge neupravičene obtožbe, se nikakor ne morem znebiti. Naj povem še to, da z materjo že od nekdaj nisem v dobrih odnosih in da tudi ona, moje hčere, sedaj osumljene oz. obtožene ne mara preveč. To je privedlo do tega, da k njej na obisk ne morem več in sem mirna samo še, če jo ne vidim.
S hčerjo sem govorila, ji vse povedala…rekla je samo, da še v babbičino sobo ne upa stopiti, kaj šele, da bi ji brskala po torbici. Jaz ji 100% verjamem, ker vem, kak odnos ima do nje.
Lepo prosim za vaše mnenje…..morda delam iz muhe slona, ampak ta stvar me resnično zel

Spoštovana mici2011,

glede na opisano situacijo veliko izbire ni. Če je mama tam ostala tiho, je hkrati prevzela odgovornost za interpretacijo molka, saj vam ni odgovorila. Če pa želite ugotoviti ali je do kraje res prišlo, je potreben resen in odkrit pogovor med trema (mama-vi-hči), do takrat bo vse ležalo na domnevah in predsodkih. Laž že ima kratke noge, a obtožbe po krivem bolijo enako kot če bi bile upravičene.

Običajno so te situacije le površje težav v odnosih, ki v resnici upravičeno vlečejo na dan stare rane, o katerih družina zares še ni govorila in jih počasi zacelila. Vaš primer kaže na veliko pomanjkanje zaupanja, razmejitev in spoštovanja v družini, saj so te in podobne obtožbe tudi vaša bolečina iz otroštva, ki jih z mamo še niste uredila. Povsem naravno je, da zaupate hčeri, vendar ste kot starš/vzgojitelj dolžna zaščititi zlasti pravico in resnico, naj je hči kradla ali ne, nato bo po ugotovljenih dejstvih tudi odgovornost jasna, pred tam pa priporočam, da uredite vajin odnos z vašo mamo. Namreč, neizrečene besede in dejanja v sedanjosti pridobivajo na moči (podzavest, v katero tlačimo boleče vsebine, nas nenehno opozarja na to, da je potrebno o tem enkrat spregovoriti).

Zaupajte si in spregovorite, pri tem zavarujte svoje dostojanstvo in pokažite spoštovanje do sebe, mame in hčere. Resnica pa je tista, ki vas bo odrešila. Srečno!

Hvala za odgovor. Problem je v tem, da smo v družini, oz. je mati vedno vse probleme pometla pod preprogo in nismo nobenega nikoli rešili. Nas, hčere je pogosto čustveno izsiljevala in kaznovala z molkom. Nikoli nam ni izrekla besede “oprosti”, vedno jo je terjala le od nas.
Mene osebno to sumničenje in obtožbe brez dokazov oz.osnove zelo bolijo. Že od nekdaj in sploh zato, ker imam z njo take izkušnje. Za hčer sem prepričana, da ni vstopila v njeno sobo, še manj da bi ji brskala po torbici in kradla. Tudi zato, ker v času obiska ni edina odšla iz dnevne sobe, pa še to na kratko – na wc.
Vem , kakšna bi bila reakcija matere, če bi se vse tri usedle in poskušale pogovoriti. Tako kot ponavadi…..imela bi svoj prav in niti slučajno ne bi dopustila, oz. se potrudila, da bi se stvar razrešila. Taka je. Ko sem o svoji bolečini govorila s sestrama, sta mi rekli naj se ne sekiram, taka pač da je. In da ne bo nikloi boljše, kvečjemu slabše.
ne vem, mogoče preveč sklepam po sebi, ampak vem, da kaj takega svojim otrokom ali pa vnukom, ko jih bom imela, ne bi mogla nikoli narediti brez dokazov. Niti srugim ljudem.
Preteklo je že par mesecev, mene pa je groza vsakič, ko pomislim na to. Po pravici povedano bi se ji bala omeniti, da si želim to razrešiti, ker vem kakšen bi bil odgovor. Prišlo je do tega, da niti na obisk ne morem, ker bi bila po njem, tako kot pogosto do sedaj, čustveno izžeta prav zaradi nerešenih stvari, tudi iz preteklosti.
Morda je problem v meni. V mojem odnosu do nje, ki se je gradil in “uničeval” zadnjih 30 let.ne vem. Boli me.

mici2011,

Citat

Vem , kakšna bi bila reakcija matere, če bi se vse tri usedle in poskušale pogovoriti. Tako kot ponavadi…..imela bi svoj prav in niti slučajno ne bi dopustila, oz. se potrudila, da bi se stvar razrešila. Taka je. Ko sem o svoji bolečini govorila s sestrama, sta mi rekli naj se ne sekiram, taka pač da je. In da ne bo nikloi boljše, kvečjemu slabše.

sporoča držo naučene nemoči z veliko bolečine in žalosti. To vas ne more pripeljati do varnega odnosa z mamo (ali s komerkoli). Potrebno bo bolje poskrbeti zase, če se le da prav v tem odnosu, ki vas tudi najbolj nagovarja. Jasno, to ne pomeni vztrajati v njem za ceno zlorabe, ker če mama ni pripravljena na odgovorno soočanje s seboj pred lastnim otrokom, potem se bo moral ta otrok pred lastno mamo zaščititi – in to tako, da ji postavi meje, sicer se bodo odnosi zreducirali na žalostni minimum ali celo prekinitev (prekinitev stikov pa je varnejša od nasilnega stika oz. odnosa). Problematičnega odnosa s starši ne moremo rešiti ob partnerju ali prijateljih, oni nas lahko vsak na svoj način razumejo, sprejmejo, soočali pa se bomo mi. Če hočemo globinsko spremembo, moramo poiskati drug varen odnos, temu je tudi namenjena pomoč s psihoterapijo. S tem izbiramo varen in sočuten odnos v globinskem procesu predelave, v katerem smo glavni protagonisti mi in varen odnos, ne terapevt; terapija predpostavlja odgovorno potovanje v notranjost in vztrajanje v t.i. “strnjenem času bolečine” v katerem nas varen odnos spremlja do ozaveščanja in rasti.

Pasivna agresija, ki jo mati kaže ob otrocih, v njih vzbuja nenehen občutek krivde in jeze, da ne rečem besa, kar je nedopustna čustvena zloraba, saj s tem obenem (zlasti neverbalno) sporoča, da ni v stiku z lastnimi zapleti, da bi tako bila pripravljena sprejeti odgovornost zanje, s tem pa nenehno projecira in odceplja boleče vsebine na otroka. Jasno je, da je najbrž tudi sama kot otrok že zdavnaj obupala nad svojimi starši in nad sabo, ampak razmejitve so ravno zato, da vsak poskrbi pred svojim pragom – brez pometanja pod preprogo. Prizadevamo si, da naši otroci ne (p)ostajajo vedra oz. žrtve naših starševskih stisk. Zato terapevti v terapevtskem procesu s klienti vzpostavljamo različne ravni odnosov – ko govorimo o nemoči in žrtvi, se obračamo otroku v nas, ko govorimo o ukrepih in odgovornosti, pa odrasli osebnosti, ki ima možnost izbire, da nekaj s seboj in svojim odnosom do preteklih izkušenj stori. In tukaj imamo še veliko rezerve, saj smo preveč nagnjeni k izogibanju bolečini, stresu, neugodju (temelj obrambnega vedenja), za razvoj pa potrebujemo zaživeti in integrirati “celoten paket dobrega in slabega”.

(Ne)zavedna manipulacija z otrokovimi čustvi govori o nemoči vzgojitelja, da bi našel stik s seboj in otrokom, zato v odnos prinaša le še več bolečine in otroku sporoča, da ti niso dovolj dobri, da niso vredni spoštovanja, da njihova čustva in reakcije na starša niso pomembni. S kakšno popotnico potem takem pošiljamo otroka v svet? Vaš primer je zgleden, ko pač predelujete pomembne teme, se vsakič znova odpira stara rana, v kateri ste zavrnjeni, zavrženi in prizadeti … s tem vzorcem vi hodite v svet odnosov in to se nekje prej ali slej pozna. Zato se vas pa groza tudi drži.

Vsi pa imamo potencial za samoozdravitev, le izbrati je potrebno pot zdravja in varnosti, ki je vsaj v začetkih še negotova in prežeta s strahom, ta pa z odločitvami izzveni. Odločiti se bo treba ali boste s tem, kar vam mati sporoča o vas, kaj ukrenila ali ne oz. odgovoriti si boste morala do kdaj mislite vse to prenašati v vlogi trpeče žrtve? Stres je namreč prav tam, kjer ni nadzora in ni miru in takrat, ko smo pri tem nemočni, kakor v čakalnici brez izhodnih vrat, toda vrata ustvarimo in izberemo mi. To je potrebna zavest, ki jo z odločitvami ustvarimo zaradi nas, naše družine, ne zaradi naših staršev. Račun z zanikanjem in izogibanjem se nikakor ne izide, ker stisko nosimo s seboj, pa četudi bi živeli na drugem koncu sveta in smo zavoljo nje ranjeni oz. nagnjeni k nefunkcionalnemu vedenju.

Vsaka dovolj dobra mama bo velik korak naredila zase in otroke, ko jim pokaže spoštovanje in pripravljenost, da jih npr. iskreno vpraša kako jo doživljajo v napornih časih in kaj od tega lahko ona sprejme zase in svojo rast. Če že vi v paleti izkušenj nimate te varnosti, potem ste odgovorna, da to varnost zgradite v svoji družini. Tudi odrasli otroci potrebujejo varno mamo, ki zna poskrbeti zase in otroku s sočutjem in spodbudo stati ob strani, ko jo ta potrebuje. Zato pokažite sebi in otroku, da zmorete in da boste ukrepali. Strah je spremljajoči afekt pri vsakem izzivu v odnosih, in ko pridejo prvi uspehi, pojenja in se vzbuja motivacija ter dodatna moč. Ta moč je ljubezen, zaradi katere nam je lepo živeti in je možno ustvarjati.

Zaupajte si in srečno!