Sum na MOM: med črnim in belim, kjer pa ni sivega

Zdravo,

da se predstavim, sem mlajsa odrasla (29 let), ki se je pred sedmimi leti odselila od doma, ob tem sem se prvic srecala z depresivnim razpolozenjem in simptomi obsesivne kompulzivne motnje. S kombinacijo psihoterapije, antidepresiva, redne telesne vadbe ter podpore partnerja, s katerim sva še danes skupaj (sva pred poroko) sem se postavila na noge – uspesno dokoncala 7. stopnjo, se vpisala na podiplomski studij, za katerega sem prejela tudi stipendijo.

Lani sem na zalost izgorela (poleg studija se delam) – vnovic zacela z redno psihoterapijo, antidepresivom (ki ga prej 4 leta nisem jemala), se spet postavila na noge. Skratka, nekako gre, s fantom se zelo lepo razumeva, tudi po sedmih letih, se veliko pogovarjava oz tezave skusava resevati prek dialoga. A navkljub temu imam se veliko veliko dela pred seboj … seveda veliko negotovosti, tudi strah, da imam sama neko obliko MOM (narcisisticni spekter) …

Po drugi strani pa se mi podira primarna družina – starša sta zaciklana v nek destruktiven, izrazito disfunkcionalen odnos, pri cemer sumim, da eden od starsev trpi za MOM, drugi stars pa se od tega enostavno ne zmore ali ne zna odcepiti…je kot lupina brez lastne volje, poguma… kot nekaksna prazna piksna, ki zeli, da jo drugi odpremo in jo postavimo na trdna tla.

Da opisem nekaj lastnosti starsa, za katerega sumim, da gre za MOM (morda vas sprasujem za mnenje… cetudi vem, da je tovrstna diagnoza izjemno zahtevna)

– na vse gleda iz lastne perspektive – v oceh je zgolj crno/belo, ta oseba ni sposobna razumeti potreb drugega starsa, ki zato, ker ni sposobna zapustiti tega razmerja, zacenja razvijati bolestno ljubosumnost, ki je domala obsesivna, patoloska,

– ta oseba, za katero sumim, da je v igri MOM, ima polno kapric, toda enostavno tega ni sposobna videti ne razumeti,

– za vse tezave je kriv drugi partner, okolica, torej mi ostali, ona pa je velika žrtev,

– ta oseba je tudi sama odrascala v disfunkcionalni druzini – je ranjena, kar se vidi (partnerju se tudi “smili”), toda tako zelo se boji svojih custev, da je prav tragicno,

– ta oseba drugega partnerja verbalno stalno ponizuje z besedami: si za v “Polje” (na njeno smolo je dejansko zbolela za hudo depresijo pred leti), se z drugo osebo pogovarja, kot da gre za otroka, tej osebi tudi ukazuje pred mano, okolico,

– ko je ta oseba postavljena v kot, krici, dobi steklen pogled, po drugi strani pa se dramaticno ponizuje: kleci, gre na kolena ipd, ko ji partner zagrozi, da bo razmerje prekinil / osebno imam obcutek, kot da gre za ihtavega otrocicka, ki skusa uveljaviti svojo voljo?

– ta oseba je lahko, ko se pocuti ogrozeno, fizicno agresivna (ima izbruhe, ki se jih potem bojda ne spomni? oz se dela, kot da ni nic?!) – druga oseba je to osebo ze prijavila za domesticno nasilje, toda spet ta oseba pravi, da si je to druga oseba (varanje, ki ga je druga oseba sama izpovedala) to zasluzila?!, pri cemer trdi, da so bili bojda na njeni strani tudi policisti?!

-pred mano se ta oseba s partnerjem pogovarja, kot da gre za obesek, mene treplja, po drugi strani pa me oba starsa postavljata v vlogo posrednika, razsodnika, me klicarita, joceta po telefonu,

– ta oseba mi je dejala, da ce bi vedela za vse – postavila sem jo v kot s pogovorom o custvih – bi se ubila; celo oba?,

-to osebo sem skusala pripraviti za psihoterapijo, pa ne gre: govori, da je ona normalna, da je drugi partner nor, da rabi psihiatra (ki ga btw itak redno obiskuje zaradi vzdrzevalne terapije), skratka, ona je normalna, drugi pa ne,

– tej osebi ne zmorem dopovedati, da je razmerje dialektika, da sta za dinamiko razmerja odgovorna oba, da cetudi se je drugi osebi zdravstveno stanje res poslabsalo, ji treba iti naproti, ji nuditi podporo, se pogovoriti…. a ona tega noce oz ne zmore razumeti …

-hkrati pa se prav bolestno boji zapustitve s strani te iste osebo, ki jo ponizuje ze vec leti, ji zapira vrata, odriva v sobo, ji dobesedno ne pusti oditi,

Nikakor ne zagovarjam enega od starsev. Rada bi razumela, saj mi je hudo za oba.

Ker sem se prvic postavila po robu tej osebi (tega brez psihoterapije in fantove neizmerne podpore se pred leti ne bi zmogla), imam obcutek, da sem jo za vedno izgubila, saj se je v preteklih mesecih pokazala kot maščevalna :/ Po drugi strani pa me na svoj nacin podpira. In tudi rada bi dodala, da ko zavlada harmonija med staršema, sta nadvse prijetna družba – mnogokrat so mi vrstniki zavidali nas odnos ipd, zaradi cesar seveda obcutim zalost, nekaksno izgubo, izgubo po nekaksni celostnosti?

Toda ni kaj, treba je tej osebi postaviti mejo, saj je druga oseba, ki je ujeta v to razmerje pripravljena iti na psihoterapijo, skratka se za razmerje potruditi, prva pa ne – je kot stena jedrskega reaktorja… ki bi bila rada z osebo, ki jo ponzuje (iskreno verjamem v njuno , patolosko navezanost), toda samo pod svojimi pogoji…

Tako to je moja zgodba.

Hvala, ker sem se lahko izpovedala.