Malo sem zabredla v droge, sicer ni zelo hudo, najbolj hudo je psihično. Že nekoč, v OŠ sem bila taka, da sem imela odpor v javnosti in sem se zato začela drogirati, da me umiri in da se potem z veseljem pogovarjam z ljudmi. Včasih je tko, da se mi niti v trgovino ne da iti, če nisem vsaj malo zdrogirana. Zdaj bi se rada totalno spucala in ko sem v »krizi«, ki je bolj psihološka, se mi ne da prav nič delati, me čisto nič ne zanima. Še to vam z muko pišem. Takrat se mi ne da pogovarjati z nikomer, nič delati, ne zanima me niti tv, niti hrana, nič, nič, nič. Vležem se, a spati ne morem itd. Da ne govorim, da ponoči nič ne spim in kako zelo se potim ter smrdim. K zdravniku nočem po kakšna pomirjevala ali injekcijo, ker mi niti ne dajo, saj dr. misli, da sem čisto ok, alkohol ne pijem, ker me spravi v še večjo krizo in tako sem cela dan doma ter nič ne delam, samo se živciram ali žalujem ali razmišljam kje dobiti cash za drogo, kar pa tudi več nočem.
Svetujte mi, kako naj prebrodim krizo, da pridem spet v normalno življenje. Precej časa sem že v tem in mi bo tolk hujše ostati clean. Pa še x drugih težav imam zraven. Nikoli nimam denarja, le dolgove, imam bednega fanta, vzeli so mi vozniško itd. Fora pa je v tem, da ve zelo malo ljudi za te moje probleme, v družini nihče in vsi mislijo, da sem pridna. Saj sem drugače pridna na vseh področjih, vedno sem bila odličnjakinja, zelo dobra študentka…. Le trenutno mi je vse brez veze, dosadno, ne vidim smisel življenja, včasih si mislim, komaj čakam, da umrem. Za samomor sem preveč strahopetna. Nimam niti službe in bojim se, da je niti ne bom imela, ker če le kdo ve, da sem junkie…. K pishiču nočem, ker sem že bila in te filajo le z antidepresivi, za živce pa mi nič ne dajo. Na metadon tudi nočem iti, ker se je še težje odvaditi.
Kaj naj, da res ne bi napravila samomora?
Upam, da mi lahko kdo svetuje, mogoče iz izkušenj.

Hvala in lp.

Saj se mi zdi, da teh nasvetov ne boš upoštevala, pa vendarle….

Tudi sam sem bil odvisen, sam niti nisem poskušal nehati, ker sem vedel, da nima smisla, ker sem bil brez droge močno depresiven in anksiozen. Ko sem bil zadet teh dveh problemov nisem imel, so se pa seveda pojavili mnogi drugi. Šola, služba, prijatelji vse sem izgubil, pristal na cesti in imel neštete probleme
s policijo. Zdravil sem se kakih 3-4 in to vedno neuspešno, ker se je pri vsaki abstinenci pojavila depresija in anksioznost.
Pri 4. zdravljenju (ali je bilo mogoče 5. , ne vem…) mi je psihiatrinja postavila diagnozo (ena izmed anksioznih motenj). No, če prehitim dogodke in strnem nadaljevanje v nekaj stavkov…. Opravil sem potem zdravljenje odvisnosti na
CZOPD v Ljubljani in potem še Kognitivno Vedenjsko Terapijo v psihiatrični bolnici. S tem sem obdelal obe motnji, ki sta se vedno prekrivali in če sem odpravil eno je to pomenilo prebuditev druge.
Danes uspešno abstiniram že dalj časa.

Morda ne vidiš podobnosti s seboj ampak kar skušam povedati je, da so ti
problemi preveč obsežni, da bi jih reševali sami s seboj.
Če res misliš abstinirati boš morala povedati družini in se vklopiti v kakšen
program zdravljenja.

PS: z antidepresivi ni narobe nić in ne povzročajo odvisnosti za razliko od
pomirjeval, ki so le še ena droga. Bom že vedel, ker pomirjeval sem
zlorabil za cel tovornjak, antidepresive pa jemljem sedaj že dalj časa
in sem zadovoljen. Ne bom rekel, da se dobro počutim zaradi AD, dobro
se počutim zaradi sprememb pri sebi, antidepresivi so mi bili pri tem le v
pomoč.

LP

jst sm bil enak, zard drugih problemov sm posegal po drogah. odšel od doma, hodu okol skoz…kadu travo, jemal tablete, v zadnih dveh letih na H, ga kadu, zadna dva mesca se ga piku. dans je moj drugi dan krize. hudo je, ampak hočem skoz it fuullll, sam ti povem da je nabeda. včer sm še mel xanax, pa lexavrine, vendar dans nimam nič, pa nevem kako bom. friend mi bo na pufa dal neki ganđe da ga bom vsaj malo kadu, pa bom. čeprav me je strah 18.-ega ko bo plača, spet pufi, ulica…H. tud sam mam probleme z depresijo, tud ko sm zadet. velikrat se zjočem, kr gre vse narobe, fatr pustu na men pretežko breme, z bratom se ne menim,…živim sam. tako ko sm sam, mislim, samo da bi se ga zadel, in odšel, stran, kr ne vidim prihodnosti. tud samomor že delam, se ga spravlam, par let, pa še vedno upam, da bo neki me rešlo…sam ne vem. ampak kr sem mel že pred drogami depresijo, nimam niti upanja, da bo bolje brez drog. kr bo tu samo praznina in soba….okno, depresivna muzka, pa spet praznina. hočm ti rečt, nis edina, pa upam, da se boš nekak pobrala, samomora pa probi NE nardit kr si tako ubupala…žal, čeprav se ti velikrat zdi edina pravilna rešitev…sranje je vse…drž se

Daj zdrži ,držim pesti zate.Čao!